Nekoč je veljalo, da moramo imeti za likanje vroč in težak likalnik. Z leti, ko so se spreminjale surovine za tekstilne izdelke, se je spreminjala tudi likalna tehnika. Danes imamo lahke in manj vroče likalnike z vpihovanjem pare. Kljub temu, da imamo v trgovinah možnost kupiti raznovrstne likalnike, je dobro vedeti, da bo učinek likanja odvisen od kvalitete likalnika in ne samo od cene. Priporočljiv je čim bolj enostaven likalnik z dobrimi osnovnimi funkcijami.

 

Prav tako kot likalnik je pomembna tudi likalna miza, ki je lahko s tekstilom pogrnjena deska, ali pa likalna miza s funkcijami, ki olajšajo in dvignejo kvaliteto likanja.

 

Sama priprava na učinkovito likanje ni le to, da postavimo polno košaro perila pred likalnik in že likamo. Marsikatera gospodinja ve, da je trud pri likanju manjši, če pred sušenjem na zraku oblačila in perilo stresemo in lepo poravnamo. Podobno velja pri sušenju v sušilnem stroju. Če oblačila, ki so se sušila v sušilcu, ne poberemo iz stroja takoj po sušenju, bo zmečkanost oblačil še večja, saj bodo pomečkana vlakna med ohlajanjem postala še bolj pomečkana. Še lažje pa je likanje oblačil, ki so se še nekoliko vlažna, saj je vlakna tako lažje zravnati. Torej je priporočljivo, da oblačil ne presušimo.

 

Pred začetkom likanja si organiziramo likalni prostor tako, da med delom ne preobremenimo telesa s prisilno držo in nepravilnimi, oziroma težkimi gibi. V kolikor je možno, naj bo pozicija likalne mize, košar, stojal in drugih pripomočkov takšna, da se med delom ne sklanjamo prekomerno, dvigujemo roke nad glavo in da je hrbtenica v zravnanem položaju. Čeprav je to domače opravilo, moramo prav tako skrbeti za svoje zdravje, zato je med dolgotrajnim likanjem priporočljivo tudi razmigavanje.

 

Že med samo pripravo si lahko, zaradi večje učinkovitosti, perilo razporedimo po obliki in materialu. Pomaga tudi to, da ga obrnemo na pravilno stran.

 

Surovinska sestava je pri likanju prav tako pomembna, kot pri pranju, saj lahko zaradi temperature na oblačilu pustimo spremembe videza površine. To pomeni, da se vlakna sploščijo, stalijo, raztegnejo. Na površini se to odraža kot lesk, orumenitev ali sprememba teksture. Med občutljive materiale za likanje sodijo svila, volna in razni sintetični materiali.

Da se takšnim spremembam na oblačilih ognemo moramo upoštevati navodila proizvajalcev, ki jih na trajno všiti etiketi predpišejo za posamezno oblačilo.

 

Poleg upoštevanja znakov za likanje je pomembna tudi likalna tehnika. Priporočamo likalnike, ki omogočajo enakomeren izpuh pare, ki ima idealno temperaturo cca 120 0C in take, kjer likalna plošča ni neposredno ogrevana. Obstajajo likalniki s teflonsko prevleko in obstajajo teflonske „srajčke“ za likalnike, ki preprečujejo direktni stik likalne plošče s tekstilom. Pri likanju z omenjenimi pripomočki zmanjšamo možnosti nastanka sprememb na tekstilijah. Pazljivi moramo biti tudi z uporabo pare predvsem pri sintetičnih materialih.

 

Kot pri mnogih rečeh, je tudi pri likanju pomemben vrstni red likanja oblačila. Najprej zlikamo vse skrite dele in težje dostopne dele, ter na koncu še večje – ravne površine.

 

Primer pri srajci: najprej zlikamo manšete, nato ovratnik in gumbnice, nadaljujemo z rokavi in zaključimo z ravnimi površinami.  Pri likanju robov in šivov moramo biti pazljivi in jih likati po notranji strani oblačila, prav tako ne likamo s preveč pritiska, saj se odtisi, ki nastanejo zelo težko razlikajo.

 

Pripravil: Gašper Pance, čistilni servis Mehurček