Palme (Arecaceae) so med enokaličnicami ena izmed večjih družin. Obsegajo okoli 212 rodov z okrog 4000 vrstami. Čeprav imamo mi palme za sredozemske rastline, pa so to v večini le rastline iz tropskih predelov. Vendar, ker so ti od nas že bolj oddaljeni, v Sredozemlje pa pogosteje zaidemo, palme povezujemo z njim. V resnici v Evropi naravno raste samo pritlikava evropska palma (Chamaerops humilis), pa še ta je ostala samo na Pirenejskem polootoku. Vsepovsod drugje so palme ob ohladitvah izumrle. Vedno pa ni bilo tako. Cvetni prah palm so našli po Evropi, v Veliki Britaniji, kar samo dokazuje, da je bilo nekoč podnebje bistveno toplejše.

Palme so enokaličnice. To pomeni, da iz zemlje vzklije najprej en list in šele kasneje se pojavijo drugi. Večinoma imajo enodebelno rast, čeprav tudi to ne drži. Med njimi so tudi liane, vendar je to bolj izjema kot pravilo. Linné jim je dal ime Principes - kot je poimenovan red. Zanj so bile to knezi med rastlinami. Kako tudi ne, saj se marsikje dvigajo v višave, njihovi šopi mogočnih listov, nato socvetja in soplodja se potem bohotijo visoko na golih vitkih deblih. Debla so enakomerno debela, ker palme sekundarne debelitve, kot jo imajo naša drevesa, ne poznajo. Listi so pernato ali pahljačasto deljeni in velikokrat prava velika mahala. Še posebej pridejo do izraza, ko zapihajo močni vetrovi, ki jim palme dobro kljubujejo. Prej običajno padejo druga drevesa kot palme, le ko so dovolj stare, tudi te omagajo. Socvetja so obstranska, nekatere vrste pa imajo tudi vršna socvetja. Mlada socvetja ovija ovršni list, ki je lahko zelo barvit, podoben je kot pri kačnikovkah. Ko pa se socvetje razpre, je čeprav velikokrat zelo enostavno, prava paša za oči. Dolžina socvetij je pri nekaterih do metra ali več in so relativno dolgo cvetoča. Velikokrat so palme dvodomne rastline, kar pomeni da so na eni le moški, na drugi pa ženski cvetovi, imamo pa prav tako tudi enodomne predstavnike.

Palme so povsem drugačne od drugih dreves. To so vseeno drevesa, saj velikokrat še presegajo višino naših dreves. Seveda takih pri nas verjetno zaradi ostrejših zim vseeno ne bomo dočakali. Je pa prijeten sprehod pod palmami, nenazadnje so to rastline, ki imajo tudi zelo lepa in atraktivna socvetja.

Večina palm je v mladostni fazi drugačna kot potem, ko začno z rastjo in delajo deblo. Zato se kot sobne rastline uporabljajo mlade rastline, ki v slabih razmerah, kar pomeni mala količin zemlje, take ostajajo dolgo let.

Med njimi so to rodovi Chamaedora, Areca, Rhapis, v novejšem času tudi kokosova palma (Cocos nucifera). To so tropski predstavniki. Druga skupino pa predstavljajo wašingtonija ( (Washingtonia filifera, W. robusta), visoka žumara (Trachycarpus fortunei), pritlikava žumara (Chamaerops humilis) in datljeva palma (Phoenix dactylifera). Tropske tudi v poletnem času bolje rastejo v senci, polsenci ali v prostorih in potrebujejo zračno vlago poleg talne. Druga skupina pa potrebuje sonce, manj vlage in tudi v zimskem času neogrevane prostore. Zmotno je tudi mišljenje, da so visoke žumare, ki so podivjane po Primorskem in Istri, naše palme. Tudi te so doma iz Azije

Med palme običajno ljudje uvrščajo tudi sagovke (Cycadaceae), ki so na prvi pogled res nekoliko podobne palmam, zato se jih z njimi mnogokrat zamenjuje. Vendar, če dobro pogledamo v njihovo sredico, jih lahko hitro ločimo po tem, da imajo zavite končne dele mladih listov, podobno kot praproti. Spadajo med razvojno enostavne golosemenke, zato jih nekateri imenujejo kar palmam podobne (palmolike) golosemenke.

Palme so bile v celinskem delu Evrope vedno prisotne v kulturi, saj so še iz rimskih časov ohranjali tradicijo gojenja sredozemskih rastlin. Kasneje so prišle še tiste iz tropov. Po drugi vojni pa so palme pri nas počasi izginevale. Lepo je, da ponovno prihajajo v našo hortikulturo.