Te čudovite rastline: ciklama

Nasveti Matjaža Mastnaka iz Arboretuma Volčji potok

 

Ciklam je mnogo. Tiste iz bukovega gozda so pri nas samonikle in jih v okrasne namene ne sadimo. Vrtne so večje, da so opaznejše. Te, o katerih govorimo tokrat, so pa lončne ciklame.

Lončne ciklame so v prvi vrsti za na mizo ali za na okensko polico v stanovanju. V zimah, kot je ta, so zelo primerne tudi za na zunanjo stran oken. Na Goriškem jih lahko sadijo na prosto tako kot mi v notranjosti Slovenije mačehe.

Sobna ciklama ima rada svetlo, zračno in hladno mesto. Najdlje cveti na temperaturi od 13 do 17°C. Dobro se zato počuti v neogrevanih ali malo ogrevanih prostorih, kot so stopnišča, veže ali spalnice tistih posebnežev, ki spijo z izključenimi radiatorji.

Največja težava pri vzdrževanju sobne ciklame je zalivanje. Biti morajo zmerno in redno zalite. Pri zalivanju ne močimo ne listov ne gomolja. Zalivamo za rob lončka. Ciklama, ki mora cele dneva stati v vodi, oveni, ker ji zgnijejo korenine. Venenju zaradi utopljenih korenin seveda sledi smrt rastline kot celote. Torej, preden zalijemo, preverimo, ali je zemlja vlažna ali mokra. Mokre nikoli ne zalivamo.

Če pozabimo zaliti, ciklama s cvetovi vred oveni zaradi suše. Napita se spet postavi pokonci, vendar vaje ne gre ponavljati. Po nekaj sušnih šokih bo odvrgla vse mlade popke in razbarvala liste v rumeno.  

Ciklama torej potrebuje vsakodnevno pozornost in minuto pogovora. Ni se treba z njo pogovarjati z besedami, zlasti ne na glas (kaj bodo pa ljudje rekli). Z njo se je treba pogovarjati z očmi in s konicami prstov.

 

Te čudovite rastline: fikus benjamin

Nasveti dr. Jožeta Bavcona, vodje Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani

Benjamin (Ficus benjamina L.) je zimzeleno drevo, ki v višini prav nič ne zaostaja za ostalimi drevesi. Zraste tudi preko 20 m v višino. Listi so enostavni, ovalno eliptični, usnjati, mladi svetlo zeleni, stari pa temno zeleni. Plodovi so majhne fige, največ do centimeter velike, večinoma v parih. Tako kot za preko 1000 vrst grmov in dreves tega rodu, tudi zanj velja, da ima v lesu mleček. Spada v družino murvovk (Moraceae). Beseda guma izvira prav iz ene izmed vrst - gumovca  (Ficus elastica). Res so kasneje odkrili sok kavčukovca (Hevea brasiliensis iz družine – mlečkovk (Euphorbiaceae), ki pa je še boljši in ga je tudi več, kot pri fikusih. Benjamin je doma v južni in jugovzhodni Aziji, Severni Avstraliji in na JV pacifiških otokih.

V osrčju Sredozemlja, kamor so omenjeni fikus zanesli, to ni majhno in nežno drevesce, kot ga poznamo iz naših stanovanj. Tam so to mogočna drevesa, velikokrat drevoredna, ki jih večkrat režejo kar v visoke špalirje ali kocke ali kako drugo obliko. Pustijo pa jih tudi, da zrastejo v višino in širino in se pokažejo v vsej svoji mogočnosti. Tam jim močno sončno sevanje, pomanjkanje vode, promet, ki se ob njih odvija, močni vetrovi, prav nič ne škodi. Le zakaj nam potem doma ta lepotec ne raste.

Vzgojen je v drugih razmerah. Ko nam doma enkrat začne odpadati listje, smo vsi prestrašeni, ne upamo pa si rastline od srednje pomladi vse tja do jeseni postaviti v surove zunanje razmere, da bo občutila sonce, veter in dež, in da se bo nanje prilagodila. Res je, da če to nežno rastlinico postavimo iz sobe na sonce, jo bo prvi dan ožgalo in listi bodo porjaveli in odpadli. Nič več ne bo tiste lepe bleščeče zelenine. Zato moramo rastlino spomladi, ko mine nevarnost pozeb, kakih štirinajst dni počasi privajati na sonce, kar pomeni da jo iz sence na sonce prestavljamo postopno in potem rastlina na soncu prav dobro uspeva.

Ko se enkrat znebimo predsodkov in vseh tistih nepotrebnih nasvetov o tem, kako je to občutljiva rastlina, potem bo rastlina postala zelo odporna in trdoživa, le pustiti ji moramo, da do tega lahko pride. Potem se ji ne bomo več bali porezati odvečnih vej. Bolj kot benjaminček režemo, močneje se gosti in tudi »joka«, zato ji Angleži rečejo kar weeping fig – jokajoče, lahko tudi kapljajoče fige.

Benjamin je zelo primeren tudi za bonsaje. Lepo se razveji in tudi korenski sistem se pusti zelo dobro oblikovati. Benjamin je tudi v naravi najprej zelo nežna in majhna rastlina kot tudi nekatere druge vrste fikusov. Drobna semena te in tudi nekaterih drugih vrst lahko kalijo v drevesnih krošnjah. Korenine se zadovoljijo s hrano, ki pada mednje, z odpadlim listjem, ki prepereva. Rast je res počasna. Zato ni čudno, da tudi kot bonsaj tako dobro uspeva. Tudi kot bonsaj ima zelo malo zemlje in malo hranil. Vendar pa se rastlina v drevesnih krošnjah ne zadovolji le s tem. Hoče priti na boljše, zato svoje korenine steza po drevesnem deblu vse bolj k tlom. Korenine že imajo tako značilno rast navzdol, vendar pa se hkrati še prepletajo med seboj. Velikokrat je v drevesni krošnji lahko več mladih rastlin in vse hitijo s koreninami navzdol. Ko pa pridejo do tal in se dobro vsidrajo, pa se začnejo debeliti. Takrat je drevesu gostitelju usoda že zapečatena. Fikus ga vse bolj stiska, začne izredno hitro rasti, ker sedaj je prišel iz tistega, ko je živel le od skromnih hranil, ki jih je v krošnjah malo, do obilice hranil in rast je zato hitrejša. Ko začne krošnja fikusa preraščati krošnjo gostitelja, je za gostitelja že prepozno. Korenine debelijo in še bolj stiskajo drevo. Le to nima več dovolj svetlobe in začne hirati dokler ne odmre. Fikus pa je med tem časom že toliko odebelil korenine, ki so se razvile v nadomestno deblo, da sam svojo težo lahko prav dobro drži.

Ker je v enem navideznem drevesu, ki je rastlo iz korenine, vendar iz korenine visoko v krošnji navzdol, nastalo novo drevo, ki je lahko sestavljeno iz več sejančkov, se tudi lahko zgodi, da posamezni deli cvetijo ob različnem času in tudi zato plodijo ob različnem času in so tako dober vir hrane za živali kar precej časa. Odgovor, zakaj vrtnarji lahko tako uspešno vzgajajo benjamine v razne prepletene oblike, je prav v njegovi že omenjeni naravi. Vrtnarji pa se niso zadovoljili le z eno vrsto tega fikusa. Vzgojili so številne sorte, od tistih, ki so pisanolistni, do bolj rumeno obarvanih listov in še raznoraznih drugih oblik. Od zelo drobnolistnih do tistih z večjimi listi.

 

Domača lekarna: razstrupljanje telesa z zelišči

Nasveti zeliščarke Jožice Bajec Pivc

Zakorakali smo v novo leto. Praznični dnevi, ki so za nami, so nam poleg veselja prinesli tudi obilico bogate in močne hrane. V veliki večini se dobrotam nismo mogli odpovedati, zato je prav, da v teh poprazničnih dneh pomagamo telesu pri izločanju in čiščenju. S hrano in pijačo so obremenjeni vsi deli telesa, pri čiščenju – razstrupljanju pa nam pomagajo posamezni organi: pljuča, črevesje, jetra, ledvice, kri in tudi koža.  V shrambi ali pri zeliščarju poiščemo posamezna zelišča in zeliščne pripravke za pomoč in krepitev navedenih organov. 

 

RECEPT ZA POPAREK IZ REGRATA:

- 1 ŠČEP LISTOV VRŽEMO V ODSTAVLJENO VRELO VODO

 - PUSTIMO 5 DO 10 MINUT

 - PRECEDIMO

 - PIJEMO DVAKRAT NA DAN

 

RECEPT ZA TINKTURO IZ REGRATA:

 - 15 KAPLJIC V 1 DL VODE

 - PIJEMO 2X NA DAN