Te čudovite rastline: sobne palme

Nasveti vodje Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani dr. Jožeta Bavcona

Palme (Arecaceae) so med enokaličnicami ena izmed večjih družin. Obsegajo okoli 212 rodov z okrog 4000 vrstami. Čeprav imamo mi palme za sredozemske rastline, pa so to v večini le rastline iz tropskih predelov. Vendar, ker so ti od nas že bolj oddaljeni, v Sredozemlje pa pogosteje zaidemo, palme povezujemo z njim. V resnici v Evropi naravno raste samo pritlikava evropska palma (Chamaerops humilis), pa še ta je ostala samo na Pirenejskem polootoku. Vsepovsod drugje so palme ob ohladitvah izumrle. Vedno pa ni bilo tako. Cvetni prah palm so našli po Evropi, v Veliki Britaniji, kar samo dokazuje, da je bilo nekoč podnebje bistveno toplejše.

Palme so enokaličnice. To pomeni, da iz zemlje vzklije najprej en list in šele kasneje se pojavijo drugi. Večinoma imajo enodebelno rast, čeprav tudi to ne drži. Med njimi so tudi liane, vendar je to bolj izjema kot pravilo. Linné jim je dal ime Principes - kot je poimenovan red. Zanj so bile to knezi med rastlinami. Kako tudi ne, saj se marsikje dvigajo v višave, njihovi šopi mogočnih listov, nato socvetja in soplodja se potem bohotijo visoko na golih vitkih deblih. Debla so enakomerno debela, ker palme sekundarne debelitve, kot jo imajo naša drevesa, ne poznajo. Listi so pernato ali pahljačasto deljeni in velikokrat prava velika mahala. Še posebej pridejo do izraza, ko zapihajo močni vetrovi, ki jim palme dobro kljubujejo. Prej običajno padejo druga drevesa kot palme, le ko so dovolj stare, tudi te omagajo. Socvetja so obstranska, nekatere vrste pa imajo tudi vršna socvetja. Mlada socvetja ovija ovršni list, ki je lahko zelo barvit, podoben je kot pri kačnikovkah. Ko pa se socvetje razpre, je čeprav velikokrat zelo enostavno, prava paša za oči. Dolžina socvetij je pri nekaterih do metra ali več in so relativno dolgo cvetoča. Velikokrat so palme dvodomne rastline, kar pomeni da so na eni le moški, na drugi pa ženski cvetovi, imamo pa prav tako tudi enodomne predstavnike.

Palme so povsem drugačne od drugih dreves. To so vseeno drevesa, saj velikokrat še presegajo višino naših dreves. Seveda takih pri nas verjetno zaradi ostrejših zim vseeno ne bomo dočakali. Je pa prijeten sprehod pod palmami, nenazadnje so to rastline, ki imajo tudi zelo lepa in atraktivna socvetja.

Večina palm je v mladostni fazi drugačna kot potem, ko začno z rastjo in delajo deblo. Zato se kot sobne rastline uporabljajo mlade rastline, ki v slabih razmerah, kar pomeni mala količin zemlje, take ostajajo dolgo let.

Med njimi so to rodovi Chamaedora, Areca, Rhapis, v novejšem času tudi kokosova palma (Cocos nucifera). To so tropski predstavniki. Druga skupino pa predstavljajo wašingtonija ( (Washingtonia filifera, W. robusta), visoka žumara (Trachycarpus fortunei), pritlikava žumara (Chamaerops humilis) in datljeva palma (Phoenix dactylifera). Tropske tudi v poletnem času bolje rastejo v senci, polsenci ali v prostorih in potrebujejo zračno vlago poleg talne. Druga skupina pa potrebuje sonce, manj vlage in tudi v zimskem času neogrevane prostore. Zmotno je tudi mišljenje, da so visoke žumare, ki so podivjane po Primorskem in Istri, naše palme. Tudi te so doma iz Azije

Med palme običajno ljudje uvrščajo tudi sagovke (Cycadaceae), ki so na prvi pogled res nekoliko podobne palmam, zato se jih z njimi mnogokrat zamenjuje. Vendar, če dobro pogledamo v njihovo sredico, jih lahko hitro ločimo po tem, da imajo zavite končne dele mladih listov, podobno kot praproti. Spadajo med razvojno enostavne golosemenke, zato jih nekateri imenujejo kar palmam podobne (palmolike) golosemenke.

Palme so bile v celinskem delu Evrope vedno prisotne v kulturi, saj so še iz rimskih časov ohranjali tradicijo gojenja sredozemskih rastlin. Kasneje so prišle še tiste iz tropov. Po drugi vojni pa so palme pri nas počasi izginevale. Lepo je, da ponovno prihajajo v našo hortikulturo.

 

 

 

 

Zdravilne rastline sveta: šisandra

Nasveti farmacevta mag. Matjaža Ravnikarja

Šisandra (Schisandra chinensis) je manjše drevo, katerega izvor je severni del Kitajske. Rodi drobne rdeče sadeže, ki so že tisočletja ene od najbolj cenjenih zdravilnih učinkovin tradicionalne kitajske medicine. Kitajsko ime za šisandro je Wu wei zi, kar pomeni sadež petih okusov, saj jagode nudijo okus po sladkem, grenkem, kislem, pekočem in slanem ter skrbijo za pet najpomembnejših organov – srce, jetra, pljuča, vranico in ledvica. Kot prehransko dopolnilo jo je nabolje uživati posušeno in zmleto v prah.

Kako šisandra učinkuje?

Šisandra vsebuje, lignane (šisandrin), esencialna olja ter vitamine A, C in E. Zaradi teh sestavin deluje rastlina protivnetno, antioksidativno in hepatoprotektivno. Šisandra je adaptogena rastlina, ki povečuje odpornost proti raznim boleznim in stresu, povečuje energijo ter fizično in psihično vzdržljivost s povečevanjem energije na celični ravni. Uživa se za preprečevanje prezgodnjega staranja in podaljšanje življenske dobe, spodbujanje imunskega sistema ter hitrejšega okrevaja po operacijah.

Najpomembnejša lastnost je uravnavanje delovanja nadledvičnih žlez.Nadledvični žlezi se nahajata nad ledvicami in sta izredno pomebni, ker uravnavata sproščanje steroidnih hormonov. Najbolj ju prizadane kronični stres. Dolgotrajna povečana raven kortizola pa negativno učinkuje na številne procese in funkcije v telesu: na imunski sistem, presnovo in prebavo, spanje, nivo krvnega sladkorja, krvni tlak ter sproščanje drugih hormonov - od DHEA, testosterona, estrogena do progesterona in tudi ščitničnih hormonov. Šisandra stimulira in uravnava delovanje nadledvičnih žlez ter s tem zmanjšuje negativno učinkovanje kortizola.
 

Varuje tudi jetra pred toksičnimi snovmi.  Jetra so naš pomemben organ, saj nam pomagajo izločati strupe iz telesa in shranjujejo pomembna hranila. Snovi v šisandri izboljšujejo delovanje jeter  s podbujanjem izločanja encimov (beljakovine, ki pospešujejo biokemične reakcije).

Kitajci so razvili zdravilo DBD za zaščito jeter, ki je narejeno iz šisandrina, ene od sestavin šisandre. Na univerzitetnem oddelku botanične medicine Materia Medica so ugotovili, da šisandra spodbuja ponovno rast jetrnih celic in izboljšuje njihovo delovanje s pomočjo njej svojskih snovi – šisandrinov. Razstruplja organizem ter pomaga lajšati jetrna obolenja, kot sta kronični hepatitis in zamaščenost jeter.

Šisandro so že v daljni preteklosti uporabljali pri težavah z ledvicami in pljuči. Po ugotovitvah Memorial Sloan-Kettering centra za zdravljenje raka rastlina pomaga pri astmi, kašlju in gripi. Na oddelku za mikrobiologijo na Univerzi za Znanost in tehnologijo v Hong Kongu so raziskovalci odkrili, da šisandrin B, ki je ena glavnih sestavin šisandre, odlično vpliva na zaviranje procesov staranja. Prav tako so na tej univerzi raziskali, da šisandrin B in C odlično učinkujeta kot zaščita pred škodljivimi UVA in UVB žarki, ki so eni od glavnih krivcev za prehitro staranje naše kože.

Uživanje šisandre je zelo razširjeno med ženskami zaradi njenega učinkovanja na kožo, ki jo naredi mehko, gladko in sijočo.  Predpostavlja se, da je to posledica uravnavanja tekočin v koži.

Šisandra deluje tudi protimikrobno. V študijah so dokazali, da šisandra kot dodatek hrani zmanjša možnost za okužbo s Salmonello.

Šisandra je varna za uživanje. Zaradi pomanjkanja raziskav se njeno uživanje ne priporoča med nosečnostjo in dojenjem.

Te čudovite rastline: ciklama

Nasveti Matjaža Mastnaka iz Arboretuma Volčji potok

 

Ciklam je mnogo. Tiste iz bukovega gozda so pri nas samonikle in jih v okrasne namene ne sadimo. Vrtne so večje, da so opaznejše. Te, o katerih govorimo tokrat, so pa lončne ciklame.

Lončne ciklame so v prvi vrsti za na mizo ali za na okensko polico v stanovanju. V zimah, kot je ta, so zelo primerne tudi za na zunanjo stran oken. Na Goriškem jih lahko sadijo na prosto tako kot mi v notranjosti Slovenije mačehe.

Sobna ciklama ima rada svetlo, zračno in hladno mesto. Najdlje cveti na temperaturi od 13 do 17°C. Dobro se zato počuti v neogrevanih ali malo ogrevanih prostorih, kot so stopnišča, veže ali spalnice tistih posebnežev, ki spijo z izključenimi radiatorji.

Največja težava pri vzdrževanju sobne ciklame je zalivanje. Biti morajo zmerno in redno zalite. Pri zalivanju ne močimo ne listov ne gomolja. Zalivamo za rob lončka. Ciklama, ki mora cele dneva stati v vodi, oveni, ker ji zgnijejo korenine. Venenju zaradi utopljenih korenin seveda sledi smrt rastline kot celote. Torej, preden zalijemo, preverimo, ali je zemlja vlažna ali mokra. Mokre nikoli ne zalivamo.

Če pozabimo zaliti, ciklama s cvetovi vred oveni zaradi suše. Napita se spet postavi pokonci, vendar vaje ne gre ponavljati. Po nekaj sušnih šokih bo odvrgla vse mlade popke in razbarvala liste v rumeno.  

Ciklama torej potrebuje vsakodnevno pozornost in minuto pogovora. Ni se treba z njo pogovarjati z besedami, zlasti ne na glas (kaj bodo pa ljudje rekli). Z njo se je treba pogovarjati z očmi in s konicami prstov.