Sibirske mačke in mačke pasme Maine Coon

Nasveti vzrediteljev Taje Moro in Božidarja Grigića

MAIN COON

Main coon mačke izvirajo iz ameriške zvezne države Maine in o nastanku pasme obstaja več legend. Najpopularnejša pravi, da so mačke križanci domače mačke in rakuna in pasma naj bi tudi dobila ime po državi izvora-Main in rakunih-coon. Najvrjetnejša teza pravi, da gre za potomce kratkodlakih mačk, ki so jih s seboj na ladjah prinesli prvi osvajalci Amerike ,in angora mačk, ki so jih kasneje pripeljali ubežniki francoske revolucije.
Obstoj pasme je bil na začetku prejšnega stoletja celo ogrožen. Leta 1950 so vzreditelji ustanovili Maine Coon Breeders and Fanciers Association in do leta 1980 je bila pasma priznana v večini felinoloških zvez.
Maine coon mačke so največja pasma mačk, samci lahko tehtajo do 10kg, samice približno polovico manj. Imajo močno, dolgo in mišičasto telo, postavljeno na mišičaste visoke noge. Rep je dolg, košato odlakan. Glava je masivna, oglata, z močnim kvadratastim gobcem. Ogromni uhlji imajo na vrhu čopke, dlaka po telesu je srednje dolga, svilena in mehko padajoča. Priznani so v veliko barvnih odtenkih, od enobarvnih, dvobarvnih in trobarvnih, progastih. Pointed (siamski) vzorec ni dovoljen.

 

SIBIRSKA MAČKA

Sibirske mačke so naravna pasma, ki izvira iz severa Rusije, kjer je znana že več stoletij.
Telo je krepko in mišičasto na srednje dolgih zelo močnih nogah z dolgim repom in močnim vratom. Po videzu je zelo povprečna mačka z mehkimi obraznimi potezami, srednje velikimi, široko nasajenimi ušesi. Oči so velike, ovalne, barva naj bi se skladala z barvo kožuha.
Dovoljene so vse naravne barve kožuha, siamski in abesinski vzorci niso priznani. Srednje dolga dlaka je sestavljena iz treh plasti: zgornji sloj je vododbojen in na otip malo trši. Spodaj je veliko poddlake, ki stoji stran od telesa, da je mačka lahko preživela zelo ruske nizke zimske temperature. Nega dlake ni zahtevna.
Priljubljenost te pasme je v zadnjem času povečala tudi tako imenovana hipoalergenost. Po raziskavah približno polovica sibirk proizvede bistveno manj alergena Fel d1, zato nja bi alergiki imeli manj težav s to pasmo.
Karakterno je zelo prijetna in družabna mačka, precej živahna in igriva.

Te čudovite rastline: orhideje

Nasveti cvetličarja Janeza Seliškarja


Orhideje so zelo velika družina, razširjena po vsem svetu. Predstavnike ima v prav vseh deželah, razen na nekaterih odmaknjenih otokih in Antarktiki. Uspevajo v skoraj vseh okoljih, razen v najskrajnejših, kot so morja, najbolj suhe puščave in vrhovi najhladnejših gora. 

Polovica vseh vrst je talnih in imajo normalno razvite korenine. Pri nekaterih skupinah talnih orhidej iz hladnejših, zmernih predelov so razvite odebeljene korenine, imenovane gomolji dale povod za ime »orchis«, v grščini pomeni »moda«. Večina ostalih tudi najbolj priljubljenih gojenih vrst, ki so tropske ali subtropske, so epifiti. Imajo dolge, oprijemajoče se ali viseče, sive ali bele zračne korenine. Korenine imajo zelen, z zarodnimi tkivi bogat vršiček, ki absorbira vlago in majhne količine potrebnih hranil. Listi so običajno debeli z ligulo. Zahtevajo posebno prst. Najprimerješa je mešanica korenin praproti osmunda in šotnega mahu. Ker je do teh sestavin težko priti, uporabljajo tudi različne nadomestke, ki so naravni, ali jih izdela človek, to so jelkovo lubje, suhe praproti, šota in zdrobljeni plastični odpadki.

So relativno odporne rastline. Njihovi škodljivci so: uši, tripsi, pršice (v prostorih z nizko zračno vlago), vataste uši, kaparji, polži. Bolezni pa so: gnitje korenin - okužba z glivami iz rodu rhizoctonia, botritis-črne pike na cvetovih, črna pegavost, bakterije, virusi.

Orhideje so trajnice, ki lahko v istem lončku rastejo nekaj let, če le imajo dovolj hranil, ustrezno temperaturo zraka in zračno vlago. Kljub temu jih pa moramo občasno presaditi. Lahko jih posadimo nazaj v isti lonček. Rastlino previdno vzamemo iz lončka in s korenin odstranimo substrat. Odrežemo temno rjave, mrtve korenine, pustimo pa bele, nitaste korenine. V lonček nasujemo nov svež substrat in korenine previdno zasujemo. Nato presajeno rastlino z lončkom postavimo v posodo z vodo, da se substrat in rastlina napijeta vode. Čez nekaj ur ga vzamemo iz vode, počakamo, da odvečna voda odteče, in ga postavimo na stalen prostor. Enako ravnamo, tudi če se substrat v lončku preveč izsuši.

 

Te čudovite rastline: guzmanija

Nasveti Matjaža Mastnaka iz Arboretuma Volčji potok

Guzmanije so srednje velike lončnice z značilnim listnim lijakom in socvetjem na steblu, kar je značilnost ananasovk (bromelij). Izhajajo iz srednje in južne Amerike. So rastline pragozda, kjer živijo na vejah dreves.

En listni lijak požene eno socvetno steblo, ki je zaradi barvastih listkov v okras še nekaj mesecev po tem, ko pravi cvetovi že davno odcvetijo. Matična rastlina ob strani požene »mladiče«, ko se ti okrepijo, »mati« propade. Spomladi, ko so »mladiči« že krepki, je čas za presajanje in razmnožitev. Postaviti jo moramo v zelo svetel, z dopoldanskim in popoldanskim soncem obsijan prostor. V senci na nastavijo cvetov. Temperatura v zarku mora biti med 18in 20 °C. Zalivati jo je treba v korenine in v "cisterno"; korenine morajo biti zmerno vlažne. Preden zalijemo, se mora zgornja plast posušiti. "Cisterna" mora biti vse čas polna. Zalivamo z mehko vodo, najbolje z deževnico. Gnojimo jo od pomladi do jeseni, s šibko raztopino gnojila za lončnice.

Korenin je malo. Da ostane rastlina pokonci, jo z lončkom vred postavimo v težjo lončevinasto posodo.