Te čudovite rastline: orhideje

Nasveti cvetličarja Janeza Seliškarja


Orhideje so zelo velika družina, razširjena po vsem svetu. Predstavnike ima v prav vseh deželah, razen na nekaterih odmaknjenih otokih in Antarktiki. Uspevajo v skoraj vseh okoljih, razen v najskrajnejših, kot so morja, najbolj suhe puščave in vrhovi najhladnejših gora. 

Polovica vseh vrst je talnih in imajo normalno razvite korenine. Pri nekaterih skupinah talnih orhidej iz hladnejših, zmernih predelov so razvite odebeljene korenine, imenovane gomolji dale povod za ime »orchis«, v grščini pomeni »moda«. Večina ostalih tudi najbolj priljubljenih gojenih vrst, ki so tropske ali subtropske, so epifiti. Imajo dolge, oprijemajoče se ali viseče, sive ali bele zračne korenine. Korenine imajo zelen, z zarodnimi tkivi bogat vršiček, ki absorbira vlago in majhne količine potrebnih hranil. Listi so običajno debeli z ligulo. Zahtevajo posebno prst. Najprimerješa je mešanica korenin praproti osmunda in šotnega mahu. Ker je do teh sestavin težko priti, uporabljajo tudi različne nadomestke, ki so naravni, ali jih izdela človek, to so jelkovo lubje, suhe praproti, šota in zdrobljeni plastični odpadki.

So relativno odporne rastline. Njihovi škodljivci so: uši, tripsi, pršice (v prostorih z nizko zračno vlago), vataste uši, kaparji, polži. Bolezni pa so: gnitje korenin - okužba z glivami iz rodu rhizoctonia, botritis-črne pike na cvetovih, črna pegavost, bakterije, virusi.

Orhideje so trajnice, ki lahko v istem lončku rastejo nekaj let, če le imajo dovolj hranil, ustrezno temperaturo zraka in zračno vlago. Kljub temu jih pa moramo občasno presaditi. Lahko jih posadimo nazaj v isti lonček. Rastlino previdno vzamemo iz lončka in s korenin odstranimo substrat. Odrežemo temno rjave, mrtve korenine, pustimo pa bele, nitaste korenine. V lonček nasujemo nov svež substrat in korenine previdno zasujemo. Nato presajeno rastlino z lončkom postavimo v posodo z vodo, da se substrat in rastlina napijeta vode. Čez nekaj ur ga vzamemo iz vode, počakamo, da odvečna voda odteče, in ga postavimo na stalen prostor. Enako ravnamo, tudi če se substrat v lončku preveč izsuši.

 

Te čudovite rastline: guzmanija

Nasveti Matjaža Mastnaka iz Arboretuma Volčji potok

Guzmanije so srednje velike lončnice z značilnim listnim lijakom in socvetjem na steblu, kar je značilnost ananasovk (bromelij). Izhajajo iz srednje in južne Amerike. So rastline pragozda, kjer živijo na vejah dreves.

En listni lijak požene eno socvetno steblo, ki je zaradi barvastih listkov v okras še nekaj mesecev po tem, ko pravi cvetovi že davno odcvetijo. Matična rastlina ob strani požene »mladiče«, ko se ti okrepijo, »mati« propade. Spomladi, ko so »mladiči« že krepki, je čas za presajanje in razmnožitev. Postaviti jo moramo v zelo svetel, z dopoldanskim in popoldanskim soncem obsijan prostor. V senci na nastavijo cvetov. Temperatura v zarku mora biti med 18in 20 °C. Zalivati jo je treba v korenine in v "cisterno"; korenine morajo biti zmerno vlažne. Preden zalijemo, se mora zgornja plast posušiti. "Cisterna" mora biti vse čas polna. Zalivamo z mehko vodo, najbolje z deževnico. Gnojimo jo od pomladi do jeseni, s šibko raztopino gnojila za lončnice.

Korenin je malo. Da ostane rastlina pokonci, jo z lončkom vred postavimo v težjo lončevinasto posodo.

 

 

Te čudovite rastline: sobne palme

Nasveti vodje Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani dr. Jožeta Bavcona

Palme (Arecaceae) so med enokaličnicami ena izmed večjih družin. Obsegajo okoli 212 rodov z okrog 4000 vrstami. Čeprav imamo mi palme za sredozemske rastline, pa so to v večini le rastline iz tropskih predelov. Vendar, ker so ti od nas že bolj oddaljeni, v Sredozemlje pa pogosteje zaidemo, palme povezujemo z njim. V resnici v Evropi naravno raste samo pritlikava evropska palma (Chamaerops humilis), pa še ta je ostala samo na Pirenejskem polootoku. Vsepovsod drugje so palme ob ohladitvah izumrle. Vedno pa ni bilo tako. Cvetni prah palm so našli po Evropi, v Veliki Britaniji, kar samo dokazuje, da je bilo nekoč podnebje bistveno toplejše.

Palme so enokaličnice. To pomeni, da iz zemlje vzklije najprej en list in šele kasneje se pojavijo drugi. Večinoma imajo enodebelno rast, čeprav tudi to ne drži. Med njimi so tudi liane, vendar je to bolj izjema kot pravilo. Linné jim je dal ime Principes - kot je poimenovan red. Zanj so bile to knezi med rastlinami. Kako tudi ne, saj se marsikje dvigajo v višave, njihovi šopi mogočnih listov, nato socvetja in soplodja se potem bohotijo visoko na golih vitkih deblih. Debla so enakomerno debela, ker palme sekundarne debelitve, kot jo imajo naša drevesa, ne poznajo. Listi so pernato ali pahljačasto deljeni in velikokrat prava velika mahala. Še posebej pridejo do izraza, ko zapihajo močni vetrovi, ki jim palme dobro kljubujejo. Prej običajno padejo druga drevesa kot palme, le ko so dovolj stare, tudi te omagajo. Socvetja so obstranska, nekatere vrste pa imajo tudi vršna socvetja. Mlada socvetja ovija ovršni list, ki je lahko zelo barvit, podoben je kot pri kačnikovkah. Ko pa se socvetje razpre, je čeprav velikokrat zelo enostavno, prava paša za oči. Dolžina socvetij je pri nekaterih do metra ali več in so relativno dolgo cvetoča. Velikokrat so palme dvodomne rastline, kar pomeni da so na eni le moški, na drugi pa ženski cvetovi, imamo pa prav tako tudi enodomne predstavnike.

Palme so povsem drugačne od drugih dreves. To so vseeno drevesa, saj velikokrat še presegajo višino naših dreves. Seveda takih pri nas verjetno zaradi ostrejših zim vseeno ne bomo dočakali. Je pa prijeten sprehod pod palmami, nenazadnje so to rastline, ki imajo tudi zelo lepa in atraktivna socvetja.

Večina palm je v mladostni fazi drugačna kot potem, ko začno z rastjo in delajo deblo. Zato se kot sobne rastline uporabljajo mlade rastline, ki v slabih razmerah, kar pomeni mala količin zemlje, take ostajajo dolgo let.

Med njimi so to rodovi Chamaedora, Areca, Rhapis, v novejšem času tudi kokosova palma (Cocos nucifera). To so tropski predstavniki. Druga skupino pa predstavljajo wašingtonija ( (Washingtonia filifera, W. robusta), visoka žumara (Trachycarpus fortunei), pritlikava žumara (Chamaerops humilis) in datljeva palma (Phoenix dactylifera). Tropske tudi v poletnem času bolje rastejo v senci, polsenci ali v prostorih in potrebujejo zračno vlago poleg talne. Druga skupina pa potrebuje sonce, manj vlage in tudi v zimskem času neogrevane prostore. Zmotno je tudi mišljenje, da so visoke žumare, ki so podivjane po Primorskem in Istri, naše palme. Tudi te so doma iz Azije

Med palme običajno ljudje uvrščajo tudi sagovke (Cycadaceae), ki so na prvi pogled res nekoliko podobne palmam, zato se jih z njimi mnogokrat zamenjuje. Vendar, če dobro pogledamo v njihovo sredico, jih lahko hitro ločimo po tem, da imajo zavite končne dele mladih listov, podobno kot praproti. Spadajo med razvojno enostavne golosemenke, zato jih nekateri imenujejo kar palmam podobne (palmolike) golosemenke.

Palme so bile v celinskem delu Evrope vedno prisotne v kulturi, saj so še iz rimskih časov ohranjali tradicijo gojenja sredozemskih rastlin. Kasneje so prišle še tiste iz tropov. Po drugi vojni pa so palme pri nas počasi izginevale. Lepo je, da ponovno prihajajo v našo hortikulturo.

 

 

 

 

NAGRADNA IGRA

Nagradna igra "Zbudi se, Slovenija! "

Pravila nagradnih iger
SODELUJ
NAGRADNA IGRA

ZBUDI SE, SLOVENIJA 3. maj 2018

Pravila nagradnih iger
SODELUJ