Fuksije, plešoče lepotice

Svetoval nam je dr. Jože Bavcon iz Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani

Fuksije so  Evropi poznane že od leta 1693. Iz otoka Santo Domingo v Karibskem otočju je to rastlino v Evropo prinesel frančiškan Charles Plumier (1646-1706). Poimenoval jo je z imenom Fuchsia triphyla flore coccinea, ki je šele kasneje z Linenejem  dobila ime F. triphyla . Vendar se je ta vrsta v hortikulturi kasneje izgubila. Potrebnih je bilo nadaljnjih 150 let, da je  ta vrsta ponovno prišla nazaj v hortikulturo.  Za naslednjo  vrsto F. cocinea je prav tako  poskrbel  misijonar Feuillee francoskega porekla. Naslednja na seznamu pa je bila F. magelanica, ki je prišla  v kulturo nekje leta 1823.  Rod se imenuje po nemškem zdravniku in botaniku  Leonardu Fuchsu (1501 – 1566), ki je bil rojen na Bavarskem. Vse nadaljnje vrste so prihajale v kulturo pozneje. Danes je poznanih preko 105 vrst, ki so doma v osrednji do južni Ameriki, Novi Zelandiji in Tahitiju.

Vendar so se že kmalu tem osnovnim vrstam pridružili tudi križanci.  Že leta 1825 so se pojavili prvi križanci, in leta 1850 prve sorte s polnimi cvetovi. Do današnjih dni je nastalo na tisoče sort fuksij,mnoge med njimi pa so se tudi že izgubile.

Naravne vrste fuksij so večinoma manjši grmi do grmi ali celo manjša drevesa. V kulturi pa se fuksije pogosto goji kot pobešave grme. V Sloveniji  so bile v preteklosti fuksije zelo popularne vrste. Rastle so tako na podeželju kot po mestih. Stare sorte še posebej belo rdeče sorte so bile lahko dolge tudi do več kot meter in ko so zacvetele v toplem poletju in potem cvetele do pozne jeseni je bil to en sam cvetoči slap. Fuksije so pogosto dajali v podstrešna okna, kjer niso bile izpostavljene direktnemu soncu, ali so bile na vzhodnih ali severnih legah ali v kaki drugi polsenci. Tam so se fuksije razbohotile in obilno cvetele vse poletje. Rastline tedaj še niso imele prav nobenih posebnih škodljivce.

Kasneje so fuksije spodrinile mnoge enoletnice ali pa kratko živeče trajnice.  Predvsem pa jih je spodrinila centralna kurjava, ki preko zime ni več zagotavljala slabo ogrevanih in svetlih prostorov, kjer so fuksije prav dobro preživele zimo. Fuksija prenese tudi zelo slabe svetlobne razmere pozimi, tudi listi lahko večinoma odpadejo, pa še vedno znova spomladi oživi, če le ne pozabimo grmov preko zime vsaj malo zaliti.  Le pretoplih prostorov ob pomanjkanju svetlobe ne mara.

Fuksije moramo v drugi polovici poletja redno čisti, potrebujejo veliko vode in tedaj so bolj zdrave in tla morajo biti dovolj odcedna. Direktnega sonca ne marajo preveč. Proti jeseni jih lahko napadejo bele mušice, ki so bile tudi eden izmed vzrokov, da so fuksije postale malo manj zanimive in posledično z njimi tudi sajasta plesen. Vendar se vsemu temu z ustrezno nego lahko precej izognemo.

Dr. Jože Bavcon, Botanični vrt Univerze v Ljubljani

Bromelijevke – ananasovke

Rastline, ki so prvih 5 milijonov let sobivale na Zemlji z dinozavri.



Bromelijevke so se razvile pred približno 70 milijoni let kot terestične rastline na vlažnih in neplodnih tleh na Gvajanskem ščitu. Za občutek, kako stara je ta družina, nam pove podatek, da so prvih 5 milijonov let sobivale na Zemlji z dinozavri. Vse vrste razen ene so endemne v Severni in Južni Ameriki, razen ene, ki se je verjetno s semeni razširila v zahodno Afriko.

 

Raznolikost bromelijevk in njihovo evolucijo so povzročila dvig severnih Andov in premik Amazonke na današnjo smer. Takrat so se bromelijevke začele prilagajati novim rastnim pogojem in postale epifiti – priraslike. To pomeni, da rastejo v pazduhah vej visoko v krošnjah dreves. Tako so lahko poselile področja meglenih gozdov. Z listi oblikujejo rozeto, ki tvori lij, v katerega se zbira voda. Iz megle kapljice ponoči, ko so nižje temperature kondenzirajo in se tako zbirajo na dnu rozete. Tako se v vsaki rastlini oblikuje mali ekosistem, ki nudi dom različnim insektom in drugim malim živalim. Tako s svojimi iztrebki v rozeti obogatijo vodo s hranilnimi  snovmi, kar rastline s pridom izkoristijo. Zato je potrebno bromelije doma zalivati tako v rozeto kot tudi v lonček. Koreninski sistemi bromelijevk nimajo večje mase, imajo pa korenine predvsem funkcijo oprijemanja na koreninah. Obstajajo tudi terestične bromelije, ki rastejo na tleh in imajo običajen koreninski sistem, ki zbira vod in hranilne snovi.

 

Zato vrtnarji sadijo bromelije v manjše lončke, ki včasih delujejo optično premajhno, v primerjavi z velikostjo rastline. Bromelije cvetijo v svojem življenju le enkrat, poženejo cvetno steblo z okrasnimi ovršnimi listi. V pazduhah ovršnih listov so cvetovi, ki jih največkrat oprašujejo kolibriji. Socvetje v svojih živih barvah je okras rastline od okoli 3 mesece. Pri določenih sortah tudi lahko pol leta. Potem socvetje propade. Bromelije, ki so jih vzgojili v procesu žlahtnjenja, največkrat ne oblikujejo semen. Zato po cvetenju socvetje propade. Take rastline ne zavržemo, ampak lahko počakamo, da rastlina požene hčerinsko rastlino. To lahko traja tudi tri leta. Ko doseže hčerinska rastlina približno 20 cm, rastlino izlončimo, matično rastlino ločimo od hčerinske in jo lahko zavržemo. Nov poganjek (hčerinsko rastlino) posadimo v manjši lonček in počakamo eno do dve leti, da ponovno cveti.

 

V primeru tilancij pa je potrebno z ostrim nožem razdeliti šop zrastlih rastlin. Ko rastline ločujemo moramo paziti na rane, da so čim manjše, lahko jih tudi popršimo s fungicidi in s tem preprečimo možno gnitje.

 

Te rastline škodljivcev praktično ne poznajo. Največkrat propadejo zaradi gnilih korenin, ki zgnijejo ker rastlina stoji v vodi. Lahko se zgodi, da začno gniti tudi listi, predvsem na mestu, kjer tvorijo lij. Da to preprečimo, izlijemo enkrat tedensko vodo iz rozete in jo nadomestimo s svežo.

 

Kot zanimivost: leta 1776 so iz Amerike španski osvajalci pripeljali v Evropo prve primerke velikocvetne guzmanije (Guzmania lingulata).

Najbolj pogoste bromelijevke, ki jih poznamo in jih kupimo na tržišču so: guzmanija (Guzmania), vriseja (Vriesea), tilancija (Tillandsia), ehmeja (Aechmea) v različnih oblikah mnogih kultivarjev. Med bromelije spada tudi ananas (Ananas), ki ga poznamo predvsem po plodu.

 

Pripravila: dr. Sabina Šegula

Te čudovite rastline: alokazije

Nasveti Matjaža Mastnaka iz Arboretuma Volčji potok

Alokazije in kolokazije - lepotice iz Azije
 
Alokazija je dramatična lončnica s temno zelenimi listi, ki so porisani s svetlim vzorcem močnih listnih žil. Gojimo jo kot lončnico, ki je iz tropske domovine prinesla potrebo po toploti in svetlobi skozi celo leto. Hkrati želi, da jo skrijemo pred neposrednim soncem. 
Količina vode, ki jo potrebuje in prenese, je močno odvisna od temperature. Redno jo gnojimo med rastno dobo, presajamo pa samo vsakih nekaj let. Če se pri nas dobro počuti, se sčasoma razkošati in jo pri presajanju tudi razdelimo in razmnožimo.
 
Precej enostavnejša za gojenje je kolokazija, imenovana tudi taro ali adam. To lahko postavimo čez poletje tudi na sonce. Še dobra novica za Slovenca, ki je nagnjen k izkazovanju ljubezni z vodo: kolokazije za razliko od alokazije poleti ne moremo preveč zaliti.