Por, čudežna, vsestransko uporabna rastlina, tekst in nasveti Nataše Forstner Holešek, uni. dipl. živ. teh.

Ste vedeli, da so por uživali tekmovalci na antičnih olimpijskih igrah kot poživilo?

Por spada med čebulnice, ki sodijo v družino lilijevk, kot česen in čebula. Mnoga ljudska zdravila in številne znanstvene raziskave pričajo o povezavi med uživanjem čebulnic, predvsem pora, čebule in česna, in njihovim koristnim delovanjem na naše zdravje.

 

Zdravilne učinkovine

 

  • Vitamini: A, C, B1, B2, B6, folna kislina in vitamin E. Eno steblo svežega pora vsebuje skoraj tretjino priporočenega dnevnega odmerka folne kisline za odraslega človeka, ki ima antioksidativni učinek. Največja koncentracija antioksidantov je v gomolju in spodnjem delu listov.
  • 200 gramov pora zagotovi petino dnevne potrebe po vitaminu C, ki je pomemben v boju proti okužbam.
  • Rudnine: Med njegovimi pomembnejšimi rudninami so kalij, fosfor, magnezij in železo. Eno steblo zagotovi osmino dnevne potrebe odraslega človeka po kaliju.
  • Vsebuje balastne snovi oziroma prehranske vlaknine.
  • Žveplove spojine. Tako kot ostale čebulnice je por znan kot vir alicina (nastane iz aminokisline ANILIN), žveplove spojine, ki ni znana le po neprijetnem vonju in značilnem okusu, ampak tudi po številnih koristnih učinkih na zdravje.
  • Flavonoidi:
    • Kamferol pomaga v boju proti raku in lahko zavira nastajanje spojin, ki povzročajo raka.
    • Kvercitin pa je prav tako pomemben za varovanje pred rakom in tudi pred srčnimi obolenji.

 

Por med drugim spodbuja tudi delovanje ledvic in pospešuje izločanje vode (diuretik).

 

Kuhan por bo dobro očistil črevesje, naravni zdravilci pa ga svetujejo tudi med postenjem. O zdravilnih učinkih te priljubljene čebulnice so se prepričale že mnoge raziskave, ki potrjujejo, da je por koristen tako pri zdravljenju srčnih tegob, visokega krvnega tlaka, kot tudi pri rakavih obolenjih na prebavilih.

 

Redno uživanje pora zavira nastanek bakterijskih infekcij, razvoj glivic in fermentacije. Prav tako por znižuje raven maščob v krvi, ki povzročajo možgansko kap in tveganje za infarkt. Por torej znižuje tudi koncentracijo holesterola v krvi ter krepi imunski sistem.

 

Zdravilni učinki na kožo

 

Nad gube in mozolje:

Če svež por zmiksamo s paličnim mešalnikom in mu dodamo mleko, nastane gosta, a tekoča zmes, s katero si lahko vsak dan natremo kožo. Zdravilni učinki porovega mesa bodo ozdravili in odpravili drobne bele mozoljčke in preprečili njihov ponovni nastanek. Mleko bo kožo očistilo in ji podarilo nežnost, zaradi prijetne teksture opisane zmesi, pa bo koža tudi bolj napeta in čvrsta. Nekateri poznavalci so prepričani, da por pripomore tudi pri ohranjanju mladostnega tena kože in zmanjšuje nastale gube.

 

Proti mastni koži:

Uživanje kuhanega pora čisti kri in se priporoča tistim, ki imajo mešano do mastno kožo. Tovrstna koža je namreč nagnjena k nečistočam in gnojnim mozoljem, zato potrebuje temeljito in redno nego. Posamezni mozolji se lahko natrejo tudi s porovim sokom, ki bo razkužil prizadeta mesta in preprečil ponovni nastanek. Zaradi močnega vonja pa se priporoča, da kožo na koncu umijemo še z blagim kamiličnim čajem.

 

Por v zgodovini

 

V starem egipčanskem zdravniškem papirusu najdemo 22 zdravilnih formul, v katerih so por in česen uporabljali za zdravljenje:

  •  težav s srcem,
  • glavobol,
  • pike žuželk,
  • gliste
  • tumorje
  • za izboljšanje prebave

 

Tekmovalci na antičnih olimpijskih igrah so jedli por kot poživilo. V Indiji se je por uporabljal v ayurvedski medicini kot zdravilo za srce in kot antiseptik. Francozi so por in česen dajali konjem, ki so imeli krvne strdke v nogah. Na Zahodu in Vzhodu so por uporabljali za izkašljevanje katarja, odstranjevanje črevesnih parazitov in izboljšanje prebave. Številna indijanska plemena v Severni Ameriki so ga uporabljala za lajšanje bolečin zaradi pikov žuželk ter za preprečevanje in zdravljenje skorbuta.

 

Uporaba v kuhinji

 

V kuhinji je zelo uporaben. V hrano ga lahko dodajamo zaradi izboljšanja okusa in vonja. Sicer pa je primeren tudi za pripravo juh (v kosih ali pretlačen), prilog (dušen), zelenjavno-mesnih enolončnic, okusnih solat, testa in raznih vrst pit. Pri pripravi moramo por dobro očistiti, ker je med listi pogosto zemlja. Če želimo ublažiti porov izraziti okus, ga na kratko blanširamo v rahlo slani vodi. Pri kratkotrajnem blanširanju ohrani svojo izrazito zeleno barvo.

 

Fotografija: http://commons.wikimedia.org/wiki/File%3AAllium_porrum.JPG; By Goele (Own work) [Public domain], via Wikimedia Commons

Jagode za dobro počutje, tekst in nasveti Marije Merljak, dipl. ing. živ. teh.

Jagode vsebujejo arginin, snov, ki je prava naravna viagra! Oglejte si tudi slastne recepte!

Vsi vemo kaj so jagode, a ko jih gremo obirati in jih hočemo opisati botanično, se zaplete. Jagode namreč niso pravi plodovi jagod. So birni plodovi, ali nekakšna soplodja z veliko plodiči, to vidimo kot zrnca na površini jagode. In grmičku ni ime jagoda, marveč je to – jagodnjak (lat.: Fragaria). To je zelnata trajnica iz družine rožnic in mednje sodijo tudi številne vrste sadnega drevja in vrtnice.

 

Gojenje jagod ni težavno in po vsem svetu so razvili že nekaj tisoč sort vrtnih jagod. Izvorna vrsta jagod je – divja gozdna jagoda, ali navadni jagodnjak /lat.: Fragaria vesca L. (Fragaria Silvestris Duch) ali sinonimno Fragaria vulgaris L/. Po vsem svetu je  poznanih še veliko variacij gozdnih jagod, kar pa ne spreminja bistva.

 

Gozdne jagode so uživali že v kameni dobi, zelo čislali so jih stari Grki in Rimljani, ki so jih že povezovali z ljubeznijo... V 14. stoletju so v Franciji začeli divje gozdne jagode načrtno saditi po vrtovih. Francozi so videli, da so v Južni Ameriki jagode večje in debelejše. Prinesli so jih v Francijo in križali z jagodami iz Severne Amerike. Nastale so velike, debele vrtne jagode, a manj sočne in z manj arome kot evropske gozdne jagode.

 

Gozdne jagode imajo do 90% vode,  do 1,7 % beljakovin, do 1 % maščob, do 12 %  glukoze, fruktoze in saharoze, do 4,6 % celuloze, do 7,7 % pektinov, do 2 % organskih kislin, največ citronske, vinske in nekaj salicilne kisline, zraven so tudi ksilitol, sluzi, čreslovine in barvila. Med vitamini je največ je vitamina C, sledijo vitamin B3, vitamin H ali biotin, vitamina B2, provitamina A, vitamina B1 ter folna kislina ali vitamin B9. Za zdravje so pomembne tudi rudninske snovi oziroma minerali. Največ je kalija za odlično srce, sledijo fosfor , natrij, kalcij, klor, magnezij, mangan, železo in baker.

 

Vse to je tudi v vrtnih jagodah, vendar vsebnosti sestavin nihajo glede na lego rastišča, pedološko sestavo tal ter na količino svetlobe in sonca. Največ vitamina C je v jagodah, kjer sonce dolgo osvetljuje rastlino ter tam, kjer so dnevi topli in noči – zelo hladne. To je redko med rastlinami.

 

Zakaj pravimo, da so jagode za ljubezen? To nam razkrije že sestava aminokislin. Količinsko teh ni veliko, a so tiste, ki jih potrebujemo za dobro voljo in počutje. Jagode imajo arginin, ki je pravcata naravna viagra, saj spodbuja število semenčic v semenski tekočini, krepi poželenje in erekcijo; histidin odpravlja žensko hladnost, fenilalanin aktivira hormone za dobro voljo in srečo, glutaminska kislina je gorivo za možgane in boljšo koncentracijo, glicin aktivira osrednje živčevje, tirozin zmanjšuje utrujenost in preprečuje depresivnost, valin, prolin in serin poskrbijo za dobro kri, preprečujejo anemijo in spodbujajo vezavo železa v hemoglobinu.

 

K splošnemu počutju veliko prispevajo tudi minerali.

 

Nobeno drugo sadje nima toliko mangana, kakor prav jagode. Mangan je pomemben sestavni del presnovnih encimov, potrebuje ga tudi ščitnica, kot regulator energije v telesu. Kalij, kalcij, železo, cink in baker zagotavljajo dobro delovanje srca in ustrezno kri. Vitamin C je nujen za vse procese in organe in imunski sistem. K temu pripomorejo tudi karotenoidi v jagodah. Folna kislina pospešuje nastajanje krvi in rast celic. Je tudi naravni antidepresiv, ker spodbuja nastanek hormonov sreče. Upoštevati moramo sovplivno delovanje med vitamini in minerali, kar še povečuje končni pozitivni rezultat. V jagodah je elaginska kislina; ta zavira rast rakavih celic. Nadvse zanimivo je odkritje, da sveže stisnjen jagodni sok že v nekaj urah uniči povzročitelja tifusa, bakterijo salmonelo.

 

Jagode odplavljajo zaloge sečne kisline v sklepih in tkivih, podobno kot češnje. Na dlani je, da je redno uživanje jagod pravi balzam za bolnike s putiko. Priporočljive so za rekonvalescente, ki so slabotni in brez moči. Tisti, ki imajo težave z jetri bi morali vsak dan pojesti po en obrok jagod.

 

Jagode so tudi za sladkorne bolnike! V njih je namreč polovica sladkorjev v obliki sadnega sladkorja, fruktoze, zato so v zmernih količinah primerne tudi za sladkorne bolnike.

 

Pri gozdnih jagodah, ki jim ljudsko pravimo tudi smukvice, trosk, trstek, troskače, hrustovke, laške jagode in podobno, so zdravilni plodovi, listi in korenike. V listih so čreslovine, eterična olja s citralom, kvercitrin ali flavonski glikozid in njegov aglukon kvercetin. Izredno zdravilna substanca v jagodnih listih je fragarin. To je naravni antibiotik (phytoanticipin), ki hitro uniči vse vrste patogenih bakterij, katere za svojo rast uporabljajo kisik. Hkrati fragarin izboljša prepustnost celičnih membran za vnos hranilnih snovi in iznos odpadnih snovi.

 

Listi, ki jih natrgamo v času sončevega obrata, ob Kresu, namočeni v žganju so antiskorbutik in preprečujejo vnetja dlesni, krvavitve dlesni in neprijeten zadah. Čaj iz listov jagodnjaka je najboljši nadomestek za pravi čaj; preprečuje nočno znojenje in pospešuje izločanje vode kot diuretik. Ljudsko zdravilstvo navaja, da je to tudi čistilo za kri. Obkladki iz zmehčanih listov pa hladijo in pospešujejo celjenje manjših ran. Izvleček iz listov in korenin koristi pri ledvičnih boleznih, čaj iz samih korenin pa ustavlja krvavitev iz nosa in driske.

 

Kaj pa alergije na jagode?

 

Znanstveniki menijo, da teh pravzaprav ni. Res je, da pri ljudeh s pokvarjenimi prebavili povzročijo burno reakcijo, s katero odstranjujejo odpadne snovi, ki se sicer niso mogle izločiti po običajni poti. Da to preprečimo, uredimo steno črevesja. Takoj pa pomaga, če jagode ponudimo s smetano. Vedno izberimo jagode, ki niso uvele, imajo močan jagodni vonj in čvrsto strukturo. Operemo jih vedno tik pred uporabo, šele zdaj odstranimo tudi peclje, ker sicer izgubijo vonj in okus.

 

RECEPTI za JEDI IZ JAGODavtorica Darja Povše:

 

Jetrna pašteta z jagodami: 200 g svinjskih ali telečjih jeter, 200 g svinjske masti, 200 g čebule, sol, poper, majaron.

Svinjsko mast raztopimo, dodamo na lističe narezano čebulo, spražimo, dodamo narezana jetra, prepražimo, začinimo in še vroče zmešamo v multipraktiku. Prelijemo v stekleno posodo in ohladimo. Popečen polnozrnat kruh ali krekerje premažemo s surovim maslom in pašteto.

 

Svinjska ribica z jagodno omako: Svinjsko ribico solimo in popramo. Na ponvi jo opečemo iz vseh strani, jo preložimo v pekač in pečemo v pečici ca. 20 minut na 180 stopinj.

Jagodna omaka: Na ponvi stopimo košček masla, dodamo drobno narezane jagode, malo popražimo, zalijemo z belim vinom, dodamo malo sladkorja in pokuhamo do želene gostote. Po želji dodamo cel v omako cel poper.

Komentar: oba recepta sta primerna za slabokrvne; železo se bolje absorbira, če v obroku ni kalcija v mlečnih izdelkih ali rastlinah z njim. Zato uživajmo jedi s kalcijem 1-2 uri po tem obroku.

 

 

Solata iz mlade špinače, jagod in orehov: V skledo damo oprane špinačne liste, jagode narezane na rezine ali četrtine, grobo nasekljana jedrca orehov,  začinimo z balzamičnim kisom in orehovim oljem.

Komentar: jedi z mlado špinačo, koprivo, rabarbaro... je treba dodati nekaj mlečnega ali rastlinskega s kalcijem, ker se oksalna kislina iz jedi nevtralizira s kalcijem; sicer nam ga pobira iz kosti.

 

Bezgov gres z jagodnim prelivom: Mleko segrejemo do vrelišča in damo vanj bezgov cvetove. Pokrijemo in pustimo stati 20 minut, da se mleko navzame okusa. Precedimo. Na bezgovem mleku skuhamo gres ( razmerje 4/1 ), še vročega zlijemo v modelčke in ohladimo. Omaka: na ponvi svetlo karameliziramo sladkor, dodamo drobno narezane jagode in pokuhamo.

Bezgovo pecivo z jagodami: 1 lonček jogurta, 2 jajca, 140g sladkor, 1 dl olja, vaniljin sladkor, pecilni prašek  ½, 180 g moke, 4-5 bezgovih cvetov, jagode.

Jajca s sladkorjem penasto umešamo, počasi prilivamo olje, dodamo jogurt, osmukan bezeg, premešamo, nato umešamo v zmes še moko s pecilnim praškom. Modelčke za mafine namastimo in v vsakega damo po eno jedilno žlico mase (odvisno od velikosti modela), pečemo pri 180 stopinjah, 10 minut.

Presna torta s skuto in jagodami: 100 g lešnikov, 100 g mandljev, 14 datljev, žlica masla, 500 g skute, 90 g svežega kremnega sira, sladkor, kokosov sladkor/ agavin sirup. Jagode: V mešalniku zmiksamo lešnike, mandlje in datlje, ročno vmešamo še maslo. Dobljeno maso razporedimo v model in postavimo za 20 minut na hladno. Skuti primešamo sir, sladkamo s sladilom po želji, ter dobro premešamo, da dobimo gladko zmes. Skutni nadev premažemo čez osnovo, po vrhu pa razporedimo še sveže jagode.

Komentar: jedi z mlečnimi beljakovinami, ogljikovimi hidrati, folno kislino in drugimi vitamini skupine B so zelo primerne za večerje pri nespečnosti.

 

Jagodni karpačo z mladim sirom, meto, lešniki in cvetličnim medom /slika w-0119 330/: Jagode operemo, očistimo zelenega dela in jih narežemo na tanke lističe, posujemo z naribanim mladim sirom, mletimi lešniki, meto in pokapamo z medom.

Komentar: dober je za vse, zelo priporočljiv pa za tiste, ki jim ščitnica prekomerno deluje.

 

 

Še primera idealne vezave hranil za tvorbo nevrotransmiterjev, prenašalcev informacij v možganih: 

Sadna kupa zoper stres (noradrenalin):  naredimo jo iz jagod, pomarančnega soka, mandljevih lističev, čokolade in smetane.(avtorica: M. Merljak)

 

Jagodni napitek za dober spomin in boljšo koncentracijo (acetilholin): naredimo ga iz jagod, sirotke, kislega mleka, kefirja ali jogurta, meda, cimeta, melise ali mete. (avtorica: M. Merljak)

Žar - užitek in pasti, tekst in nasveti Marije Merljak

Ko mislimo, da že vse vemo, se učenje šele začne!

Prihaja čas – žar mojstrov. Vsakdo je na svojem domačem vrtu najboljši .Pa vendar je najbolj moder tisti, ki hitro spozna, da se mora tedaj, ko misli, da ve že vse, šele začeti učiti.

 

V oddaji Dobro jutro smo o žaru govorili s terena. Javljali smo se iz tržnice v BTC Cityju, kjer smo prižgali žar ter spekli perutninsko meso in pripravili šparglje.

 

„Zakaj smo izbrali perutnino?“ porečete, „in ne svinjskega mesa, ki je bolj v navadi.“

 

S točno določenim namenom. Perutnina ima vrsto hranilnih snovi, ki pomagajo premagovati težave s spanjem, stresom, pogumom in razpoloženjem. Kot nalašč ob tem času, ko se končuje šolsko leto in so tu mature in izpiti. Seveda to ne pomeni, da drugo meso ni primerno za žar, to ne! Po splošnem prepričanju je najboljša svinjina; kdor pa je pokusil tudi druge vrste mesa, na primer tudi od drobnice, ne bo več prisegal samo na svinjino.

 

Zakaj sploh potrebujemo meso?  

 

Človek, podobno kot živali, ni sposoben absorbirati dušika iz zraka, v katerem ga je sicer veliko, a ga za normalen razvoj in delovanje telesa nujno potrebuje. Naše telo  pa je sposobno dušik črpati iz beljakovin živalskega in rastlinskega izvora, pri čemer so slednje manjše biološke vrednosti.

 

Meso je za človeka dober vir beljakovin  oziroma esencialnih aminokislin z visoko biološko vrednostjo. Beljakovine mora telo najprej razgraditi na aminokisline in jih nato šele v fazi presnove spremeni v novo kombinacijo, ki je lastna človeku. Zato so beljakovine temeljno gradivo našega telesa. Vseh aminokislin je 22 in iz permutacij  med njimi telo pripravi do 5 tisoč vrst različnih beljakovin. Človekov organizem lahko poljubno kombinira in spreminja sestavo beljakovin, vendar sam ne more narediti esencialnih aminokislin. Takih, ki jih mora organizem nujno dobiti s hrano, je za odraslega človeka 8, za male otroke pa 9. Beljakovine živalskega izvora vsebujejo prav vse esencialne aminokisline v medsebojno pravilno uravnoteženih razmerjih, kakor jih potrebuje naše telo, saj so podobne ali skoraj enakega razmerja kot mišice človeka. Pri rastlinah pa le redko srečamo tako ugodno aminokislinsko sestavo in razmerje, zato moramo v primeru vegetarijanske prehrane nujno uživati kar najširšo paleto rastlinskih virov beljakovin. 

 

Beljakovine rastlinskega izvora, so torej biološko manj vredne, saj telo iz njih manj pridobi. Za nas najbolj dostopne so jajce in mlečne beljakovine, zlasti sirotka, pri katerih lahko izkoristimo 100 % beljakovin. Pri mesu je izkoristek od 75-90 %, pri stročnicah, ki so količinsko najpomembnejši rastlinski vir beljakovin, je odstotek veliko nižji, samo okrog 40, pri žitnih beljakovinah pa je okrog 60 %. Če imamo 8 gr beljakovin na 1 dl krvi ali več, potem se dobro počutimo in smo v dobri formi. Pod 6 gr beljakovin na 1 dl krvi pa že nastopijo kritično počutje in zdravstvene težave.

 

Pravila za zdrav žar:

 

Na žaru lahko spečemo meso, ki nudi užitek, lahko pa z nepravilno pripravo naredimo več škode kot koristi. Zato moramo poznati nekaj napotkov, kako pripraviti meso za žar.

 

- najbolje je meso marinirati,

- poznamo več vrst marinad, vse pa morajo imeti nekaj blage kisline iz vina, limoninega soka ali naravnega sadnega kisa.

kisline pospešijo razgradnjo beljakovin v mesu, zlasti vezivnega tkiva.

- pri mariniranju se meso tudi navzame okusov, marinada zapre pore in meso ohrani sok.

hkrati naredi oblogo, da je potem stik mesa z dimom veliko manjši.

podaljšuje obstojnost mesa proti bakterijam

 

 

Ko ni časa za marinado, soliti prej ali potem?

 

Mnogi so dolgo  zagovarjali tezo, da je bolje soliti potem, torej že pečeno meso. Glede tehnologije samega pečenja na žaru  ni nikakršnih razlik in izkazalo se je, da tudi glede prenosa toplote ni razlike. Vendar je znanstveno dognano, da pri soljenju (še zlasti pa pri mariniranju) pred pečenjem, meso ohrani več sočnosti, saj beljakovine ohranijo sposobnost vezave več proste vode; izdelek med peko tudi izgubi manj svoje mase. Če meso pokapljamo z limoninim sokom tik pred peko, potem bo limonina kislina omehčala meso samo na površini, marinada nekaj ur pa bo zmehčala meso globlje....

 

Kaj pa zamrzovanje?

 

Nič ni narobe, če meso zamrznemo na hitro, zavito v folijo, da ne pride do zamrzovalnega ožiga. Vendar to meso ne sme biti soljeno!

 

Pomembno pa je, kako tako meso odtajamo. Ko ga vzamemo iz zamrzovalnika ali zamrzovalne torbe, takoj kar zamrznjenega enakomerno solimo in s tem zadržimo vodo, ki bi se med odtajanjem izcedila iz mesa in bi bilo to potem brez sočnosti. Najbolje je, če se meso počasi odtaja v hladilniku. Prav tako naj bo tudi pokrito, da preprečimo izhlapevanje na vrhnji površini. Pri srednje hitrem odtajanju na sobni temperaturi nekaj več vode in mase vendar izgubimo; najslabše je odtajanje v vodi. 

 

Na žaru lahko pečemo tudi zamrznjene kose mesa, a tedaj moramo peči pri nižji temperaturi, dalj časa. Pri tem izgubimo največ sočnosti in mase. Mariniranega pa ne zamrzujemo.

 

Kvarjenje mesa za žar.

 

Vedeti moramo, da je bakterijska obstojnost tudi zamrznjenega mesa omejena, saj se nekatere hladnoljubne bakterije razmnožujejo tudi tedaj in meso se pokvari. To velja še zlasti za sekljanine, čevapčiče, pleskavice...,  vsako mleto meso se hitreje kvari, ker se neprimerno poveča površina v stiku z zrakom in bakterijami, ki hitreje pridejo v stik z beljakovinami, saj smo z rezanjem uničili membrane mišičnih vlaken in je prosta pot do beljakovin.

 

 

Zakaj je dobro meso na žaru kombinirati s šparglji?

 

Nič ni narobe, če ob klasičnem žaru, zlasti tistem na vrat na nos narežemo čebulo in postrežemo še z gorčico td. Toda pri premišljenem žaru je dobro upoštevati tudi šparglje

 

Kaj šparglji vsebujejo, da jih tako cenimo?

 

Predvsem rudnine in vitamine. Med rudninami je zelo redek molibden, ki ga imenujejo tudi mikroelement 20. stoletja, saj so njegovo pravo vrednost šele tedaj spoznali. Molibden je sestavina vseh encimov, ki so odgovorni za razstrupljanje in razkisanje telesa. Drug pomemben mineral je silicij, ki krepi in napenja vezivno tkivo, vzdržuje telo v dobri kondiciji in preprečuje celulit. Tu so še rudnine: kalij, cink, fosfor in magnezij. Cink krepi žile, poskrbi za zdrav želodec in pospešuje pravilno delovanje možganov. Zanje skrbi tudi asparagin, kot eden najznačilnejših sestavin špargljev in deluje močno diuretično in zato očiščevalno.

 

Med vitamini moramo omeniti vitamine skupine  B, med njimi  B1, B2, B3, B5, B6, folno kislino ali vitamina B9 ter A, C in E.

 

Med ogljikovimi hidrati je inulin, ki poveča učinkovitost inzulina in spodbuja delovanje koristnih bakterij v črevesju. Zato so šparglji primerna jed za sladkorne bolnike. V njih najdemo še frukto-oligosaharide, ki spodbujajo razmnoževanje koristnih bakterij v črevesju. 

 

Šparglji imajo močno zaščitno delovanje:

 

Tu je na prvem mestu glutation, močan antioksidant, ki nam popravi vse, kar morda naredimo narobe pri peki mesa na žaru in bi to škodovalo našemu telesu. Med zaščitnimi flavonoidi v špargljih sta tudi kvercetin in rutin. Obema pripisujejo znanstveniki citotoksično delovanje, kar pomeni, da uničujejo izrojene celice. To poteka v dveh korakih: najprej ustavijo izrojene nenormalne ali rakave celice, ki se sicer  nenadzorovano širijo, ter jih nato prisilijo v apoptozo ali celični samomor.

 

Pomembna snov je tudi protodioscin, to je učinkovina, ki zmanjšuje izgubo kostne mase, krepi spolno slo in erekcijo. Zato šparglje res lahko uvrščamo med naravne afrodizijake, še zlasti v kombinaciji z vsemi rudninami, vitamini  in antioksidanti.

 

Najnovejša dognanja tudi opozarjajo na veliko antikancerogeno delovanje ferulične kisline, ki je je v špargljih veliko.  Ta je po svoji kemični sestavi podobna kurkuminu, poglavitni sestavini začimbne kurkume, ki ima potrjeno protirakavo delovanje. Tako kot kurkumin tudi ferulična kislina preprečuje rast malignih celic in nastajanje metastaz.

 

Le nekaj let pa so stara spoznanja, zapisana v posebnem poročilu v Biochemical and Biophysical Research Communications (2009), da imajo steroidni saponini v šparljih, imenovani asparanin A veliko sposobnost prečiščevanja jeter tako, da uničijorojene celice, medtem ko zdrave pustijo pri miru. Avtorji raziskave so  navdušeni zapisali, da utegne asparanina A iz špargljev postati preventivno in tudi terapevtsko zdravilo zoper hepatom oziroma rak jeter. Podobne ugotovitve kot ameriški so zaznali tudi kitajski preučevalci špargljev.

 

Vrsta  sestavin v špargljih ima že vsaka po sebi antimutageni učinek. To pomeni, da preprečuje mutacije, ki neposredno vodijo tudi v maligne spremembe celic. Potem že omenjeni citotoksični encim, tudi snovi, ki delujejo antiinflamatorno in blažijo vnetja. Vse skupaj ima še večji sinergični učinek, torej več kot bi pomenil preprost seštevek vseh pozitivnih lastnosti. Pri tem še niti nisem omenila barve špargljev, od bele prek zelene do škrlatne...; vse te so tudi del fitonutrientov, mnoge iz vrst antocianinov, kakršne najdemo tudi v rdečem vinu in mu dajejo zdravilno noto, saj varujejo pred mnogimi boleznimi staranja, od demence do artritisa. V špargljih so tudi močni zaščitni karotenoidi, med njimi betakaroten, lutein in zeaksantin. In študije dokazujejo, da vsi ti  delujejo zaščitno proti raku.

 

NAGRADNA IGRA

Nagradna igra "Zbudi se, Slovenija! "

Pravila nagradnih iger
SODELUJ
NAGRADNA IGRA

ZBUDI SE, SLOVENIJA 3. maj 2018

Pravila nagradnih iger
SODELUJ