Posadite česen po celem vrtu!

Jerneja Jošar svetuje, kako sadimo in obiramo priljubljeno zdravilno rastlino.

Česen je že v starem Egiptu veljal za sveto rastlino, dandanes pa je nepogrešljiva sestavina marsikatere jedi in tudi njegove zdravilne lastnosti so neprecenljive. Gojenje česna je nezahtevno, zato ni razloga, da ne bi nekaj prostora na vrtu ne namenili tudi njemu.

 

Sorte česna se razlikujejo med seboj po času sajenja (spomladanske in jesenske sorte), po barvi (bele, roza, nežno vijoličaste), po okusu in aromi, po številu strokov v glavici in pridelku. Na trgu je že veliko sort, naši avtohtoni pa sta 'Ptujski spomladanski' in 'Ptujski jesenski'.

 

Če ste na vrt posadili različne sorte, boste z njim preskrbljeni preko celega leta. Zgodaj spomladi smo lahko pobirali kar cele mlade rastline česna, ki še niso imele izoblikovanih strokov. Prav v ta namen smo v jeseni posadili drobnejše stroke česna, bolj na gosto. V tem času (junij) imajo v jeseni posajene zgodnje jesenske sorte česna že izoblikovane stroke. Pobiramo ga sproti, po potrebi. Kmalu, julija in avgusta, pa bo nastopil čas pobiranja poznih jesenskih sort in spomladanskih sort česna. Ko začnejo listi rumeneti in veneti, je čas za pobiranje pridelka. Rastline morajo imeti vsaj še 3 do 4 zelene liste. Glavice izpulimo, otresemo zemljo in pustimo dan ali dva ležati na gredah, vendar samo v sončnem vremenu. Če so napovedane padavine, česen čim prej spravimo pod streho in ga posušimo v zračnem in suhem prostoru. Ko so glavice suhe, očistimo odvečno zemljo, jih povežemo v kite in shranimo v hladnem, suhem in temnem prostoru. Pozne jesenske sorte se v hladni kleti ohranijo do decembra, spomladanske sorte, pa lahko trajajo še dalj, celo do aprila.

 

Česen, posajen v mešanih posevkih, bo ostale rastline varoval pred pepelasto plesnijo. Korenček, rdeča pesa, kumare, paradižnik bodo veseli njegove bližine. Ne samo med vrtnine, tudi med jagode in vrtnice ga posadite! Tudi pri sajenju česna upoštevajte kolobar in ga vsaj tri leta ne sadite na isto gredo. Vsaj tri leta pa ga ne sadite tudi na tiste grede, kjer so rasli njegovi sorodniki (čebula, por, šalotka, drobnjak…). Dobra predhodna kultura so solatnice, korenček, kumare, paradižnik, za kapusnicami in stročnicami pa ga raje ne sadimo.

 

Tekst in fotografija Jerneje Jošar, univ. dipl. inženirka kmetijstva, avtorica knjige 

Zaščitite se pred soncem s pravilno prehrano, tekst in nasveti Marije Merljak, univ.dipl.ing.živ.teh.

Preverite, s katerimi živili lahko poleti zaščitite svoje oči in kožo!

Poleti smo pred težko odločitvijo. Vsi poznamo svarila dermatologov, da je sončenje sredi poletnega dne škodljivo. Pa vendar se poletnemu soncu vselej ne moremo izogniti. Kako naj se torej  prehranjujemo v vročih dneh, da nas sonce ne bo samo ogrožalo, temveč bo tudi koristno za naše zdravje?

 

Pozitivni vidik porjavele kože

V koži imamo pigment, ki je osnovna zaščita pred sončnimi žarki. Zaradi sončnih žarkov se aminokislina tirozin v koži spremeni v barvni pigment; ta kožo obarva, potemni in varuje pred opeklinami ter spodbuja nastajanje imunskih snovi. Ob sončenju se pod vplivom ultravijoličnih žarkov ergosterin, ki je oblika holesterola, spremeni v vitamin D. To je pozitivni vidik sončenja, saj se nam poveča napetost in prožnost kože, potem bolje slišimo in vidimo, saj vitamin D vpliva tudi na vid, sluh in seveda na kosti.  

 

Negativni vidik porjavele kože

Pod vplivom sončnih žarkov potekata v koži dva sočasna, za nas negativna kemična  procesa: oksidacija in dehidracija. Če ju ne zadržujemo in uravnavamo, potem lahko veliko škodita. Če k temu dodamo še škodljive vplive onesnaženosti zraka, ozon, zaradi katerega smo bolj izpostavljeni ultravijoličnim žarkom, negativne razvade ter stres in slabe strani ekstremnih športov, potem je škoda še večja. Pri kemičnih procesih v koži nastajajo tudi prosti radikali, ki načenjajo elastinska in kolagenska vlakna ter onesposabljajo telesne mehanizme za obnovo celic.

 

Posebej priporočljiva živila 

 

Koža se prehranjuje od znotraj navzven, prav zato se ščiti s hrano od znotraj navzven. S hrano moramo vnesti čim več karotenoidnih snovi, iz teh snobi pa telo samo izdela vitamina A, da prepreči luskavo in poroženelo kožo (iz karotenoidov v rdečem, oranžnem in temnozelenem sadju in zelenjavi).

 

Buče in bučke vsebujejo veliko karotenoidnih snovi in odločno varujejo pred slabim vplivom sonca. Zato poleti pogosto uživajmo bučno juho!

Koruza je edina vrsta žita, ki vsebuje kar 5 vrst karotenoidov: betakaroten, alfakaroten,  betakriptoksantin, lutein in zeaksantin.

Špinača in blitva imata lutein, zeaksantin in betakaroten. Vsi ti skupaj močno znižajo količino prostih radikalov. Špinača je bogata tudi z glutationom in alfalipoično kislino, ki sta med najmočnejšimi antioksidanti. Glutation varuje DNK in ga popravlja, iz telesa izloča škodljive snovi; alfalipoična kislina deluje tako v vodnem kot maščobnem delu celice in zmanjšuje oksidacijo.

Paradižnik je tudi član družine karotenoidov in deluje kot močan antioksidant, še zlasti v sinergičnem sozvočju z drugimi karotenoidi. Posebno češnjevec močno poveča zaščitni faktor kože in prepreči oksidacijo luteina, s tem pa degeneracijo rumene pege; paradižnikova mezga celo za 40 odstotkov. Karotenoidi imajo še večji učinek, če jih skuhamo, zabelimo z oljčnim oljem ter jim dodamo še orehe ali mandlje. Sinergični učinek različnih vrst karotenoidov je izredno velik in spodbuja nastajanje naravnih encimov za razstrupljanje kože, izboljšuje imunski sistem in varujejo kožo in oči pred škodljivimi žarki.

 

Ribe bogate z omega 3 maščobnimi kislinami, predvsem s frakcijo DHK (dokoheksaenojska kislina) preprečuje starostno degeneracijo rumene pege. Med hrano, ki dviguje količino pigmenta v očesni rumeni pegi, kar prepreči starostno degeneracijo, poleg špinače sodijo še listni in kodrolistni ohrovt, listje repe, jajčni rumenjak in oranžna sladka paprika.

 

Pomembno vlogo ima vitamin D: Najbolj uporabna oblika vitamina D za človeka je vitamin D3 ali holekalciferol in ta je izključno v živilih živalskega izvora. Imajo ga mastne ribe: jegulja, slaniki, sardine, skuša, losos in tuna. Tega ima največ jegulja 4.700 IEU/100 g, slanik in sardele po 1.500 IEU/100 g, losos 800 IEU/100g , skuše 500, tuna 200 in polnomastno mleko 100 IEU/100g. Za pretvorbo v mg pomnožimo s faktorjem 0,0025. Absolutno največ ga je v ribjem olju.

 

V rastlinskih virih ni uporabne oblike vitamina D3, marveč je pro­vitamin ergosterol, ki pod vplivom UV žarkov nastane vitamin D2 oziroma ergokalciferol, ki je enako učinkovit, vendar zanj je pogoj, da si – na soncu. Ta vitamin zavira rast kancerogenih in benignih tvorb. Največji izkoristek vitamina D je, ko sočasno uživamo tudi živila z vitamini A, C in holinom ter mineralom fosfor. Primer: 

pripravimo si sardelni namaz s korenčkom, peteršiljem in orehi. Ali korenčkovo juho, pečene skuše v smetanovi omaki in mešano solato.

Med minerali ima veliko vlogo cink. Tega zelo veliko izgubimo z znojenjem, zato ga moramo nadomestiti, saj vpliva na encimski sistem celic; za vezavo cinka potrebujemo še beljakovine, vitamina C, E in A ter minerala kalcij in fosfor. Primer: zrezek iz mesa goveda pašne reje ali pečena riba v masleni omaki ter veliko skledo mešane solate.

 

Tudi sadje ne sme manjkati!

Uživajmo borovnice, citruse in slive. Borovnice imajo izredno antioksidativno moč, saj imajo najboljše razmerje med vsebino in površino kožice, ki obdaja jagodo borovnice; v njej so antioksidativne snovi. V kožici je kar 5 vrst antocianinov,  ki preprečujejo škodo na celični ravni in na DNK ter elagična kislina, ki zavira nastanek raka. Imajo torej ključno vlogo pri zaviranju staranja, blažijo vnetja in spodbujajo nastanek kakovostnega kolagena.

 

Flavonoidi v pomarančah in citrustih delujejo kot antioksidanti in antimutageno. Ker absorbirajo svetlobo, varujejo DNK in zmanjšujejo vpliv rakotvornih snovi.  Prav citrusi, bogati tudi z vitaminom C, so pomemben vir v boju proti alergijam.

 

Pri slabotni pigmentiranosti moramo uživati jedi, ki vsebujejo baker. Marsikatera ženska v srednjih letih pozna rdečico na licih zaradi razširjenih drobnih žilic pod povrhnjico. Tem svetujem uživanje jedi, ki vsebujejo vitamin B3 (v jetrih, mesu, ribah, kvasu, polnozrnatih žitih, nekaj pa tudi v krompirju, mleku in mlečnih izdelkih).

 

Odgovor, ali smo pred soncem dobro zavarovani ali ne, nam da preprost poskus: v svetlem ogledalu pozorno pregledamo šarenici posameznega očesa; če so na njih rumeni madeži ali pege, pingvekule, potem za zaščito telesa, ne samo pred soncem, nismo naredili tako rekoč ničesar.

 

Fotografija je simbolična: http://pixabay.com/en/vegetables-nature-green-healthy-140917/

Zdrava živila iz Trnovskega gozda: bob, maslo in skuta, tekst in nasveti Marije Merljak, univ.dipl.ing.živ.teh.

Tri živila, ki so po krivem na slabem glasu!

Tokrat smo obiskali Lokve v osrčju Trnovskega  gozda. To je razmeroma obsežna gozdnata planota, ki sega od Gorice, od reke Soče  na zahodu, do Cola na vzhodu, kjer trči na pogorje Nanosa. Na jugu ga omejuje Vipavska dolina, na severu pa reka Idrijca.

Zaradi klimatskih posebnosti je nabor kulturnih rastlin, ki uspevajo na tem področju, razmeroma skromen. Poljedelstvo temelji na krompirju, zelju, repi, ohrovtu, fižolu in bobu.  Vir preživetja ljudi je bila  živinoreja: govedo in drobnica.  Vse to je oblikovalo način prehranjevanje, pri katerem so prevladovali mlečni izdelki, krompir in odporne stročnice. Izbrala sem tri živila, ki mnogim sprožajo pomisleke, češ, da niso zdrava. Pa ni tako! Oglejmo si bob, skuto in maslo


Bob je skoraj pozabljena stročnica. Mnogi ga štejejo za vrsto fižola, a je samo njegov sorodnik. Bob ima največ škroba oziroma polovico ogljikovih hidratov, a kar tretjino visoko vrednih rastlinskih beljakovin, kar je največ med vsemi stročnicami, ter zelo malo maščob. Je tudi izjemen vir mikroelementov, saj ima: železo, krom, mangan, selen, silicij, cink, kalij, kalcij, fosfor in magnezij. Bob v stročju se lahko pohvali še s kopico karotenoidnih snovi. Suh ali v stročju ima veliko vlaknin, suh tudi pektinov za dobro prebavo.  Bob ima tudi snovi, ki zavirajo in preprečujejo rast rakavih tkiv. Zaradi lecitina v bobu bomo bolje mislili in varovali telo pred aterosklerozo. Bob znižuje holesterol in  deluje diuretično.  

 

Najpogosteje pa bob jemo v zrnju. Tega moramo dolgo namakati, odcedimo vodo, v  novi vodi pa je skuhan v dobri uri. Uporabimo ga lahko kot fižol v solati, ali naredimo bobovo kremno juho, pire, ga dodamo v enolončnice, rižote, ali zamešamo  med meso za polpete. Včasih so ga tudi mleli in kuhali v kašo ali pa so ga vmešali v krušno moko. Po okusu je drugačen od fižola in marsikoga spominja na orehe. 


Skuta je lažje prebavljiva kot mleko, siri in nekateri drugi mlečni izdelki, ker ima  med vsemi osmimi esencialnimi aminokislinami, torej takimi, ki jih telo ne more samo izdelati in jih moramo zaužiti s hrano, še zlasti veliko levcina. Ta aminokislina izredno močno poveča prebavljivost mlečnih beljakovin. Posebno lahko prebavljiva je albuminska ali sirarska skuta, ker ima manj maščob kot navadna in še večji delež levcina.  Skuta ima tudi lizin in metionin. Lizin je aminokislina, ki močno zavira rast herpesa. Torej je skuta tudi za hujšanje! Telo namreč iz lizina in metionina izdela  karnitin, ta pa odvaža odvečne maščobe na kurjenje. Za izdelavo karnitina telo potrebuje še vitamina B6 in C in mineral železo.

 

V albuminski skuti so več kot polovica vse suhe snovi sirotkine beljakovine; le  dobra petina je maščob, vse drugo so minerali in laktoza. Med beljakovinami v albuminski skuti prevladuje beta globulin, ki ga je kar okrog polovico vseh skupnih beljakovin. Alfa laktalbumina je dobrih 20 odstotkov, imunoglobulinov dobrih 10 odstotkov, približno 10 odstotkov je peptonov, albuminov krvnega seruma pa kakih 5 odstotkov. Preprosto rečeno: prav zaradi teh sestavin albuminska skuta in sirotka, iz katere je ta skuta izdelana, deluje baktericidno in proti tumorjem

Maslo je bilo pogosto osnovno živilo marsikaterega zdravega ljudstva. Pred pol stoletja so zdravniki opozarjali, češ da maslo škodi srcu in ožilju in so priporočali  raje margarino. Pa se je izkazalo, da so imeli hudo narobe. Najnovejše raziskave  kažejo, da ravno maslo deluje preventivno proti boleznim srca in ožilja. To je z vidika živilske tehnologije zelo enostavno opredeliti. Maslo ima vitamin A, ki varuje in zdravi ščitnico in nadledvične žleze. Te pa imajo pomembno vlogo za pravilno delovanje srca in ožilja. Druga pomembna sestavina masla je lecitin, ki pomaga pravilno predelovati holesterol, da ta celo krepi črevesno steno in posredno ščiti pred rakom debelega črevesa. Poleg vitamina A sta v maslu še vitamin E in  selen; vsi trije skupaj imajo močno sinergično antioksidativno vlogo za zaščito  telesa.

 

Mlečna maščoba v maslu pa je sestavljena s srednje in kratkih verig maščobnih  kislin, ki se presnavljajo drugače kot večina nasičenih maščob. Kratke in srednje verige maščobnih kislin imajo potrjen preventivni učinek proti glivicam in rakastim tumorjem. Skupaj z vitaminom A pa okrepijo imunski sistem. Poseben del  maščobe v maslu so tako imenovani glikosfingolipidi, ki varujejo pred infekcijami, zlasti otroke in starejše ljudi. Maslo iz mleka živali, ki se pasejo ima veliko več konjugirane linolne maščobne kisline, ki je izredno močan antioksidant za krepak imunski sitem.

 

V svežem nepasteriziranem maslu je tako imenovani antistif nes faktor ali po slovensko faktor proti krčem, ki ščiti pred kalcifikacijo sklepov, artritisom in aterosklerozo. V maslu je tudi vitamin D, ki skupaj z vitaminom A poskrbi za pravilno absorbcijo kalcija za boljše in bolj močne kosti in zobe. Zraven je tudi jod za boljše delovanje ščitnice. 

 

V maslu iz mleka krav, ki so se pasle, je tudi živalska obliko vitamina K (K2).  Celoten vitamin K (rastlinski K1 in živalski K2) je nujen za pravilno koagulacijo krvi in izkoristek kalcija za normalno gostoto kosti. V krvnem obtoku je vitamin K2  najmočnejši zaviralec arterijske kalcifikacije in močno zmanjšuje tveganje poškodb ožilja. Živalska oblika K2 je ključnega pomena pri preprečevanju Alzheimerjeve bolezni, različnih oblikah raka, pri krčnih žilah, staranju kože in pri številnih drugih boleznih. Študija Evropske agencije za raziskave raka v povezavi s hrano (EPIC) je pokazala, da vnos vitamina K2 zmanjša tveganje za raka na prostati za dobro tretjino, pri čemer pa rastlinska oblika vitamina K1 ni imela nikakršnega vpliva.

 

NAGRADNA IGRA

Kuhajte v kuharskem tekmovanju "Mojca kuha"!

Pravila nagradnih iger
SODELUJ
NAGRADNA IGRA

Zasejmo ljubezen!

Pravila nagradnih iger
SODELUJ
NAGRADNA IGRA

Nagradna igra "Zbudi se, Slovenija!"

Pravila nagradnih iger
SODELUJ