Kako pravilno negovati vrtnice?

Svetuje botanik dr. Jože Bavcon.



Vrtnice so ena izmed najbolj priljubljenih okrasnih rastlin, ki v tem letnem času cvetijo na mnogih slovenskih vrtovih. Kljub njihovi razširjenosti pa se pri vzgoji in negi teh čudovitih cvetlic pojavljajo mnoge napake. 

Pri vrtnicah je potrebno redno obrezovati samo odcvetele cvetove, ostanke vrtnic pa ne smemo dajati na kompost, samo rastlino pa moramo izdatno zalivati. Še več nasvetov o negi vrtnic pa v priloženem videu poda Dr. Jože Bavcon,  biolog in  vodja Botaničnega vrta v Ljubljani.   

 

 

Proso, lan, žbulj in ajda iz Bele krajine, tekst in nasveti Marije Merljak univ.dipl.ing.živ.teh

Ste vedeli, da lan preprečuje napredovanje raka?

Komur omenimo bele breze, lan in bele obleke, bo takoj pomislil na Belo Krajino. Nobena druga slovenska pokrajina nima tako izrazitih posebnosti, ki bi jo toliko določale, kot prav dežela med Kolpo, Rogom in Gorjanci. Za Belo Krajino so značilni tudi posebna vrsta čebule, imenovana žbul, ter proso, koruza in ajda.
 
Proso, ­ skoraj pozabljeno žito
 
Proso je zdrava hrana že tisočletja, saj hrani človeštvo že prek devet tisoč let; uspeva povsod, saj ga najdemo na vseh celinah, razen na Antarktiki. Pradomovina prosa  je območje Kavkaza. Je nezahtevno, se hitro prilagaja na klimatske spremembe in prenese precejšnjo sušo, zato se je razširilo po vsem svetu. Drobno zrnje uspeva tudi tam, kjer druga žita ne zrastejo, zato je bilo za slovanske narode v preteklosti simbol rodovitnosti. Prosena kaša, kot poglavitna jed iz prosa, je bila obredna slovanska jed pri vseh svatbah, pri krstu, birmi in sedmini. Pripravljali so jo kot juhe, na mleku, jo pekli, ji dodajali krompir, bob in fižol, kislo zelje in repo, gobe in tudi sadje.
 
Proso kot zdravilo
 
Starorimski pisec Plinij ga je cenil kot žito najvišje kakovosti. Marco Polo ga je označil kot kitajsko žito, najbrž zato, ker ga v tradicionalni kitajski medicini že tisočletja uporabljajo kot zdravilo proti hemeroidom, izpadanju las, za izboljšanje krvi in pri lajšanju želodčnih težav. Proso je po biološki vrednosti in vsebnosti beljakovin podobno ajdi. Neoluščeno proso vsebuje 69 do 75 odstotkov ogljikovih hidratov, 10 do 13 odstotke beljakovin 
in 10 do 14 odstotkov balastnih snovi (toda oluščeno samo 0,5­3,2 odstotka). 
 
Prednost prosa pred drugimi žiti je bogastvo vitaminov skupine B ter cela kopica mineralov. Poleg ovsa je namreč proso žito z največ minerali in vitamini. Med vitamini je treba posebej omeniti vitamin E ter vitamine skupine B, zlasti B3, B6, B9, holin in biotin, med minerali pa se lahko pohvali zlasti s kalijem, fosforjem, fluorom, silicijem in magnezijem, železom in kalcijem.
 
Proso ne vsebuje glutena, zato je zelo primerno za ljudi s celiakijo. Je edino žito, ki v telesu deluje alkalno in uravnava črevesno floro, saj v črevesju vzpostavi alkalno okolje, ki spodbuja rast koristnih črevesnih bakterij in zavira rast gnilobnih bakterij. Zaradi vitaminov skupine B in holina preprečuje slab holesterol ter bolezni srca in ožilja ter nastajanje žolčnih kamnov. Uživanje prosa izboljšuje vid, pospešuje potenje in odvajanje vode. Proso je ena redkih rastlin, ki ima silicijevo kislino v topni obliki, da jo telo zlahka izkoristi. Proso in proseno kašo priporočajo ljudem, ki imajo težave z lasmi, kožo, zobmi, nohti in z nespečnostjo.
 
V prehrani uporabljamo oluščeno zrnje ­ kašo. To pripravljamo kot samostojno jed, kuhano na vodi ali v mleku, ali pa kot prilogo, skupaj z zelenjavo. 
 
Belokranjski žbul
 
To je avtohtona belokranjska sorta rdeče čebule, prav posebne podolgovate in ovalne oblike. Skoraj bi izumrla, toda še pravočasno so se posamezniki zavedli katastrofe, ki bi se lahko zgodila, in začeli načrtno gojiti seme in mladega žbila za setev. Zdaj uspeva samo v ravninskem predelu Bele Krajine, na razmeroma majhnem območju ob reki Kolpi, od Podzemlja, Krasinca do vasi Griblje, kjer žbula pridelajo največ. 
 
Žbul je nekoliko bolj mil od navadne rdeče čebule in se med dušenjem ali kuhanjem hitro razpusti in oplemeniti omake, golaž, juhe in dušene priloge. Podobno kot vse čebule, ki so jih v zgodovini hoteli uvrstiti celo med zdravilne rastline, tudi žbul močno koristi zdravju. Vsebuje veliko antioksiantov, posebno kvercetina, ki pomaga preprečevati rakasta obolenja ter nastajanje histamina in s tem alergij. Prav tako ima glukokinin, to je insulinu podoben rastlinski hormon, ki skoraj zdravi sladkorno bolezen. Delujo kot fitoncid in zavira razvoj ali celo ubija škodljive bakterije in viruse. Med okoli stotimi različnimi žveplenimi snovmi nekatere redčijo sluz v 
dihalih, sinusih in prebavilih. Čebulne snovi tudi izrazito razmaščujejo kri, ovirajo lepljenje trombocitov, raztapljajo drobne strdke in onemogočajo koagulacijo zaradi mastne hrane. Znižujejo raven skupnega holesterola in povišujejo raven dobrega HDL. Med vitamini imajo precej vitamina B1 za spomin in B2 za presnovo maščobnih kislin. Srečamo tudi še vitamin A in med minerali veliko cinka. Ta je zlasti pomemben za moške, saj vrača oslabelo spolno moč. 
 
Ajda niso samo žganci!
 
Ajda je žitu podobna rastlina in so jo v preteklosti jedli namesto pšeničnega kruha, zlasti v višjih predelih Slovenije, kjer pšenica ni uspevala ali ni obrodila dovolj.  Ajda raste na revnih tleh in tudi visoko nad morjem. Ajda je bogata beljakovinska hrana in ima visoko biološko vrednost. V njej je vseh osem esencialnih 
aminokislin, zato hitro nasiti in daje obilo energije, še zlasti, če ob njej pijemo kislo mleko ali uživamo ajdovo kašo z jajcem in gobami (jurčki). Ajda ima asparaginsko kislino, ki čisti telo odpadnih snovi in posledično odpravlja utrujenost. Zaradi ''goriva za možgane'' – glutaminske kisline, ajda spodbuja inteligenco, zaradi 
magnezija in kalija postanemo bolj odporni proti stresu, zaradi fenilalanina imamo več hormonov sreče.
 
Poleg beljakovin je ajda pravi zaklad – rutina; flavonoida, ki ščiti žile, preprečuje krvavitve, tudi ob hemoroidih, utrjuje kapilare in varuje pred kapjo. Ker rutin včasih še preveč deluje, je dobro ajdo kombinirati z zdravo maščobo. Skupaj z minerali v ajdi rutin krepi vezivna tkiva, blaži artritis, utrjuje dlesni in zavira osteoporozo. Ajdova kaša (ne pa tudi ajdov kruh, kjer je med ajdovo moko zamešana tudi pšenična moka) je dobra tudi za bolnike s celiakijo, saj nima glutena. 
 
Kaša, luščena na tradicionalen način v stopah, je zaradi vlaknin primerna tudi za sladkorne bolnike in vse, ki imajo virusna obolenja ali herpes. Ajda ni popolna, saj ima premalo vitaminov skupine B, zato jo je dobro kombinirati z mlečnimi izdelki, tudi s skuto, sirom, jogurtom..., pa tudi s stročnicami, zeljem, repo, listnato zelenjavo, slivami, pršutom in jajci. Manj znana je tatarska ajda, ki ima od 50 do 100 % več rutina. Značilno zanjo je, da je kuhana nekoliko bolj zelenkastega odtenka in vodo, v kateri smo jo kuhali, lahko popijemo kot čaj. Če tatarsko ajdo uporabimo za kruh, moke ni treba popariti. No, tudi kruh bo z zelenim  odtenkom.
 
Navaden lan 
 
Zakaj je navaden lan  pri nas najbolj razširjen prav v Beli Krajini, je težko reči. Sodi v družino lanovke in je bil ena prvih kulturnih rastlin; iz njega so pridobivali vlakna za tkanje, iz semen pa hrano in olje. Oboje naj bi načrtno uporabljali Sumerci že 5 tisoč let pred našim štetjem; v antiki je bil zdravilo, z oljem so si svetili in iz vlaken izdelovali oblačila. Laneno seme pa so uporabljali tudi v prehrani ljudi in živali. Lan so nadvse cenila slovanska ljudstva. Vse do 12. stoletja je bilo laneno platno plačilno sredstvo. Od tod tudi ime za plačilo: platno ­ platiti ­ plačati.
 
Lan je enoletna rastlina.
 
Človeštvo že tisoče let uporablja vse dele rastline, od stebla do semena, olja in oljnih tropin. Zato je navadni lan tudi dobil dodatno latinsko znanstveno ime usitatissimum, ki po naše pomeni, da je vsestransko uporaben, zelo pomemben.  Predivni lan zraste precej višje, saj je pomembno vlakno, oljni lan pa ima bolj razvite plodove, semena. Ker ima navadni lan lepe nebesno sinje do svetlo modre cvetove, nekatere sort gojijo izključno samo za okras. Cveti v juliju, dozori pa v avgustu in septembru.
 
Uporabno je samo dozorelo seme. Nedozorelo je strupeno, ker vsebuje cianogene glikozide. Toda učinek bi zaznali le, če bi naenkrat zaužili več kot pol kilograma lanenega semena. Kmetje so vedno pobirali le povsem dozorelo seme in suha stebla, iz katerih so trli lan in pozneje tkali platno.
 
Velja opozorilo: lanenih semen ne smemo uživati v prevelikih količinah; nosečnicam ga sploh odsvetujejo, saj velike količine lahko sprožijo prezgodnji porod. Odsvetujejo ga tudi doječnicam in bolnikom z ileusom, zaporo črevesja. 
 
Dobro je vedeti:
O protirakavem delovanju lanenega semena in olja je veliko pisala nemška kemičarka dr. Johanna Budwig. Prepričana je, da laneno olje lahko ustavi rast nekaterih vrst raka. Budwigino teorijo so preučili britanski znanstveniki in potrdili, da substance v lanenem olju lahko pomagajo zaustaviti napredovanje raka na prsih, prostati in črevesju. Podobne raziskave potekajo tudi v ZDA.
 
 
Mastenica (belokranjska žitna klobasa) na koromadi:
 
potrebujemo: 1 mastenico, 2 koromadi (kolerabi), 1 velik rumen koren, 1 krompir, sol in peteršilj.
 
Kolerabi  narežemo na tanke rezine in jih poparimo z vrelo vodo. Ohlajene precedimo. Žitno klobaso kuhamo do pol mehkega, dodamo narezano korenje in peteršilj, na koščke narezan krompir in ohlajeno kolerabo ter kuhamo do mehkega.
 
V Adlešičih pa so žanjicam za likof žetve, pa tudi tericam, ko so trle lan pekli prosto povitico. Najboljša je še topla:
 
Posta povitica s smetano (recept Katarine Bahorič iz Pribincev):
 
Za testo potrebujemo: 500 g bele moke, 1 jajce, 3 dl mlačne vode, 2 žlici olja, ščepec soli;
Za nadev potrebujemo: : 750 ml domače kisle smetane, 2 jajci
 
Jajce, mlačno vodo, olje in slo stepemo, dodamo moko in mesimo tako dolgo, da testo odstopi od rok in posode. Iz testa naredimo hlebček, ga premažemo z oljem in pokrijemo med pol urnim počivanjem.
 
Na pomokanem prtu testo nekoliko razvaljamo, pokapamo z oljem in enakomerno razvlečemo. Premažemo s smetano, v katero smo zamešali jajca, zavijemo, damo v pekač in pečemo 40 minut pri 190 stopinjah Celzija. Še vroče poškropimo s tremi žlicami mleka(objavljeno tudi v knjigi: M. Cvrin (2008), Adlešička peciva, Krajinski park Kolpa, Adlešiči). 
 
Žbulna potica
 
Pripravimo testo za potico, ki pa mu dodamo še tri jajca, smetano in po razvaljanem testu potresemo že prej na lešnikovem olju rahlo prepraženo čebulo. Spečemo. 
 
Žbulni namaz
 
Dve narezani čebuli, 300 g skute, 3 žlice mleka, peteršilj in sol zmešamo. 
 
Žbulna juha
 
Pol kilograma čebule prepražimo na olju ali masti, dodamo žlico sladkorja, med dodatnim praženjem prilijemo pol litra vode in 2 dl vina. Dodamo še timijan, baziliko, sol in poper ter kuhamo še 30 min. Nato juho podmetemo z moko in kuhamo še 5 min. Ponudimo s kruhom.
 
Žbulna omaka
 
Čebulo narežemo na tanke rezine, prilijemo oljčno olje in jušno osnovo. Kuhamo eno uro, da se čebula razpusti. 
 
Žbulni mošt proti gripi
 
Zmešamo že sekljano čebulo z vodo, precedimo, dodamo med in limonin sok. Namesto medu lahko dodamo žganje.
 
 
By Sl-Ziga (Own work) [Public domain], via Wikimedia Commons

Kam s hišnimi ljubljenčki med dopustom?

Preverite, kaj vse je potrebno storiti pred odhodom v tujino!



Ali se tudi vi letos odpravljate na počitnice s hišnimi ljubljenčki? Ali za hišne živali potrebujete potni list in katera cepljenja je potrebno opraviti pred odhodom? Kako poskrbeti za tiste domače živali, ki ostanejo doma? 

 

Na vprašanja sta odgovarjali Urška Galjot iz Sektorja za mednarodne zadeve Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin in  Alenka Spazzapan, kinologinja. 

NAGRADNA IGRA

Nagradna igra "Zbudi se, Slovenija! "

Pravila nagradnih iger
SODELUJ