Sobni javor je rastlina, ki je že dolgo poznana v kulturi. Še dlje pa je poznano njeno ime. Le kako bi   bilo lahko ime  starejše od rastline.  Pri sobnem javorju (Abutilon) je že tako.

 

Perzijski zdravnik Avicena (980-1037) je poimenoval podobno rastlino kot je sobni javor s tem imenom za časa svojega življenja. Sobnemu javorju rečejo  po domače tudi kitajske lanterne. Do tukaj ni nič narobe. A ko pogledamo od kod rastlina prihaja pa se nam vse obrne na glavo. Abutilon striatum – sobni javor je namreč doma v Ameriki in je v Evropo prišel šele v 17 stoletju. Kako se je to torej lahko zgodilo. Ko so raziskovalci odkrivali novi svet, so preprosto mnoge rastline poimenovali s tem, kar so poznali že prej, oziroma na kar jih je nova rastlina spominjala. Sobni javor tako ni bil nobena izjema. Ime se je ustalilo in obveljalo tudi v strokovni literaturi.

 

Sobni javor (Abutilon striatum Dicks. ex Lindl.) je rastlina ki je doma v Južni Ameriki v južni Braziliji, Ekvadorju, Peruju, Paragvaju in severni Argentini. Ker je doma v toplejšem podnebju kot je pri nas, je to pri nas lahko le sobna rastlina. Pa to ni povsem res. Sobni javor, čeprav ima tako ime, spada namreč slezenovke (Malvaceae) in ne javorovke (Aceraceae), zato mu pogosto rečejo tudi progasti slezenovec. Na javor spominjajo le podobni listi in, ker ni prezimno trden, je bilo ime sobni javor dokaj prikladno. Kljub temu je sobni javor najlepši, če je v toplem delu leta na prostem. Zdrži na polnem soncu, le da tam rabi res veliko vode. Če je v rahli senci, pa je zanj malo boljše. To je rastlina, ki cveti celo leto. Tudi v zimskem času, ko ga moramo dati na toplo, še vedno cveti. Rastlino lahko prezimujemo tudi v zelo slabo ogrevanih prostorih, le temperatura ne sme pasti pod ničlo. Zalivamo jo primerno temperaturi. Na nižji temperaturi bolj malo, na višji pa je potrebno stalno zalivanje.

 

Pozimi mu zaradi zmanjšane intenzitete svetlobe listi radi odpadajo, tako da se rastlina  do pomladi zelo ogoli. A to ni nič narobe. Spomladi jo porežemo, presadimo. Glede zemlje ni zahtevna. Če imamo vrt, uporabimo navadno vrtno zemljo, ki ji dodamo nekaj organskega gnojila v obliki piletov, ali kar kompostiran hlevski gnoj. Tako oskrbljena rastlina bo preko poletja do pozne jeseni lepo cvetela. Postavimo jo na primerno mesto, najbolje v pol senco in potem bo hitro začela z novo rastjo. Novi poganjki bodo odganjali nove liste in zeleni grmiček bo tudi kmalu zacvetel. Cvetovi so lahko rdeče oranžni do rumeni. Če rastlino vzgojimo iz semena, dobimo lahko včasih zelo zanimive barve.

 

Rastlino najlažje množimo s stebelnimi poganjki velikosti od 10 do 15 cm, ki jih potaknemo v dobro hranilno prst nekje v senci vrta. Sobni javor se zelo rad ukoreninja, če nimamo vrta to lahko naredimo v lončku, le da pazimo, da ima stalno vlago in, da ni preveč na soncu. Tako vzgojene rastline zelo hitro cvetijo. Rastline, ki jih posejemo, pa cvetijo nekoliko pozneje, ker sprva zelo bujno rastejo.

 

A pri sobnem javorju zanimivih zgodbic sploh ne manjka. To je rastlina, kjer je tudi bolezen postala hortikulturno zanimiva. Leta 1868  se je v transportu za Anglijo pojavila ena pikasta rastlina, ki so jo potem naprej vegetativno množili in tako je nastal variegatični sobni javor, ki ima liste  tudi pikčasto obledele. Rastlino je namreč napadel virus in ta virus povzroča, da so vsi listi lahko potem taki, da niso popolnoma zeleni. Vrtnarska industrija je to izkoristila in nastala je nova sicer bolna različica, ki pa je bila z estetskega vidika zelo zanimiva in dragocena. V kulturi se je obdržala vse do danes.

 

Sobni javor je danes manj pogosta rastlina. Nekoč je bil zelo pogost tako na vasi kot v mestu. V velikih posodah pred kmečkimi hišami ali v mestu na vrtovih so se v poletnem času bohotile velike rastline, že kar čebrovke, ki so bujno cvetele. Prav tako pa je bil sobni javor lep tudi v manjših glinenih loncih, le da ni bil tako razrastel. Javor, ki ni javor, še manj pa dejansko sobni – ni doma iz Indije, kot mu velikokrat tudi rečejo - indijski slezenove ali kitajske lanterne, je le še ena izmed pri nas že pozabljenih rastlin. Morda pa prihaja čas, da ponovno zablesti v naših domovih ali stanovanjih.

 

Napisal: Jože Bavcon, Botanični vrt Univerze v Ljubljani