Jakobinka je grm, ki višino 2 m. Ima oglata stebla, pogosto v kolencih odebeljena, lahko rahlo  dlakava. Ima velike temno zelene in nasprotne liste, ovalne od 10 do 30 cm dolžine, pogosto s temnejšimi žilami, ki so na koncu priostreni. Cvetovi se razvijejo v obliki socvetij. Vsak cvet podpira podporni list. Rod vsebuje preko 600 vrst, ki so bile nekoč zelo različno deljene na posamezne rodove. Zato ima tudi omenjena vrsta vsaj deset različnih imen sinonimov. Danes veljavno ime ima po škotskem vrtnarju Jamesu Justicu (1698-1763). Bil je zelo inovativen in je delal različne zanimive praktične poizkuse in uvajal številne nove vrste. Bil je strasten zbiratelj različnih sort tulipanov za katere je plačeval tudi znatne vsote. Sam rod Justicia se nahaja v vseh toplih območjih zemlje. Justicia carnea Lindl (Acanthaceae) je grm, ki je doma v mešanih deževnih gozdovih Argentine, Brazilije in Paragvaja. Razvije zelo barvito vijolično, rožnato do rdeče  storžasto socvetje, ki je postalo zanimivo v hortikulturi že v 19 stoletju. Rastlina je zelo trpežna. Pozimi sicer rabi nekaj več toplote, kot morda katera druga, kljub temu pa preživi tudi v zelo slabo ogrevanih prostorih, le da temperature ne padejo pod ničlo. Tedaj mora biti zelo slabo zalita da preživi te nižje temperature v nasprotnem segnije. Ko pa minejo zmrzali (konec marca) pa rastlino lahko postavimo na prosto. Pozimi se zaradi slabih svetlobnih razmer večinoma ogoli, zato jo spomladi ustrezno porežemo, presadimo in postavimo na sonce. Ko se ozračje segreva in nastopi poletje, pa jo počasi umikamo v polsenco in senco. Tam potem najbolje cveti. Rastlina ob dobrih razmerah lahko cveti preko celega leta, le dovolj hranil potrebuje.

 

Ni zahtevna, nekaj humusa in dobre vrtne zemlje z dobro drenažo je dovolj za njeno dobro cvetenje. Vmes jo seveda lahko zalivamo s tekočimi gnojili in bo njeno cvetenje še obilnejše. Razmnoževanje te rastline je tudi dokaj enostavno. V toplem delu letu odrežemo ne cvetoče poganjke in jih damo v humusno in vlažno zemljo. Poganjki naj bodo kratki največ do 10 cm, vsaj delno oleseneli. Odstranimo odvečne liste in jih posadimo v senčen del vrta ali v lonce, ki jih prav tako postavimo na senco. Zalivanje in vlaženje je seveda nujno, vendar se le-ti zlahka ukoreninjajo. Prav to je tudi vodilo k temu, da se je v preteklosti rastlina hitro razširila. Bila je prisotna tako po vaseh pred hišami v polsenci, kot po mestih. Ponekod so tudi pri nas imeli že kar prave čebrovke z rastlinami, ki so se lahko kosale po velikosti s tistimi v naravi. Ko se je v kakem senčnem kotu poleti odela v številna vijolična socvetja, je bila prava paša za oči.

 

Rastlina  je bila s temno zelenino listov in vijoličnimi socvetji  v preteklosti zelo vabljiva, potem pa je, tako kot nekatere druge, zašla v pozabo. Moda in navade se tudi v hortikulturi spreminjajo. Glede na to, da pa ni zahtevna, je morda le že prišel čas, da se ponovno pojavi v naših domovih.

 

 

Pripravil: Jože Bavcon, Botanični vrt Univerze v Ljubljani

Fotografije: Jože Bavcon, Botanični vrt Univerze v Ljubljani