Fuksije so  Evropi poznane že od leta 1693. Iz otoka Santo Domingo v Karibskem otočju je to rastlino v Evropo prinesel frančiškan Charles Plumier (1646-1706). Poimenoval jo je z imenom Fuchsia triphyla flore coccinea, ki je šele kasneje z Linenejem  dobila ime F. triphyla . Vendar se je ta vrsta v hortikulturi kasneje izgubila. Potrebnih je bilo nadaljnjih 150 let, da je  ta vrsta ponovno prišla nazaj v hortikulturo.  Za naslednjo  vrsto F. cocinea je prav tako  poskrbel  misijonar Feuillee francoskega porekla. Naslednja na seznamu pa je bila F. magelanica, ki je prišla  v kulturo nekje leta 1823.  Rod se imenuje po nemškem zdravniku in botaniku  Leonardu Fuchsu (1501 – 1566), ki je bil rojen na Bavarskem. Vse nadaljnje vrste so prihajale v kulturo pozneje. Danes je poznanih preko 105 vrst, ki so doma v osrednji do južni Ameriki, Novi Zelandiji in Tahitiju.

Vendar so se že kmalu tem osnovnim vrstam pridružili tudi križanci.  Že leta 1825 so se pojavili prvi križanci, in leta 1850 prve sorte s polnimi cvetovi. Do današnjih dni je nastalo na tisoče sort fuksij,mnoge med njimi pa so se tudi že izgubile.

Naravne vrste fuksij so večinoma manjši grmi do grmi ali celo manjša drevesa. V kulturi pa se fuksije pogosto goji kot pobešave grme. V Sloveniji  so bile v preteklosti fuksije zelo popularne vrste. Rastle so tako na podeželju kot po mestih. Stare sorte še posebej belo rdeče sorte so bile lahko dolge tudi do več kot meter in ko so zacvetele v toplem poletju in potem cvetele do pozne jeseni je bil to en sam cvetoči slap. Fuksije so pogosto dajali v podstrešna okna, kjer niso bile izpostavljene direktnemu soncu, ali so bile na vzhodnih ali severnih legah ali v kaki drugi polsenci. Tam so se fuksije razbohotile in obilno cvetele vse poletje. Rastline tedaj še niso imele prav nobenih posebnih škodljivce.

Kasneje so fuksije spodrinile mnoge enoletnice ali pa kratko živeče trajnice.  Predvsem pa jih je spodrinila centralna kurjava, ki preko zime ni več zagotavljala slabo ogrevanih in svetlih prostorov, kjer so fuksije prav dobro preživele zimo. Fuksija prenese tudi zelo slabe svetlobne razmere pozimi, tudi listi lahko večinoma odpadejo, pa še vedno znova spomladi oživi, če le ne pozabimo grmov preko zime vsaj malo zaliti.  Le pretoplih prostorov ob pomanjkanju svetlobe ne mara.

Fuksije moramo v drugi polovici poletja redno čisti, potrebujejo veliko vode in tedaj so bolj zdrave in tla morajo biti dovolj odcedna. Direktnega sonca ne marajo preveč. Proti jeseni jih lahko napadejo bele mušice, ki so bile tudi eden izmed vzrokov, da so fuksije postale malo manj zanimive in posledično z njimi tudi sajasta plesen. Vendar se vsemu temu z ustrezno nego lahko precej izognemo.

Dr. Jože Bavcon, Botanični vrt Univerze v Ljubljani