Bromelijevke so se razvile pred približno 70 milijoni let kot terestične rastline na vlažnih in neplodnih tleh na Gvajanskem ščitu. Za občutek, kako stara je ta družina, nam pove podatek, da so prvih 5 milijonov let sobivale na Zemlji z dinozavri. Vse vrste razen ene so endemne v Severni in Južni Ameriki, razen ene, ki se je verjetno s semeni razširila v zahodno Afriko.

 

Raznolikost bromelijevk in njihovo evolucijo so povzročila dvig severnih Andov in premik Amazonke na današnjo smer. Takrat so se bromelijevke začele prilagajati novim rastnim pogojem in postale epifiti – priraslike. To pomeni, da rastejo v pazduhah vej visoko v krošnjah dreves. Tako so lahko poselile področja meglenih gozdov. Z listi oblikujejo rozeto, ki tvori lij, v katerega se zbira voda. Iz megle kapljice ponoči, ko so nižje temperature kondenzirajo in se tako zbirajo na dnu rozete. Tako se v vsaki rastlini oblikuje mali ekosistem, ki nudi dom različnim insektom in drugim malim živalim. Tako s svojimi iztrebki v rozeti obogatijo vodo s hranilnimi  snovmi, kar rastline s pridom izkoristijo. Zato je potrebno bromelije doma zalivati tako v rozeto kot tudi v lonček. Koreninski sistemi bromelijevk nimajo večje mase, imajo pa korenine predvsem funkcijo oprijemanja na koreninah. Obstajajo tudi terestične bromelije, ki rastejo na tleh in imajo običajen koreninski sistem, ki zbira vod in hranilne snovi.

 

Zato vrtnarji sadijo bromelije v manjše lončke, ki včasih delujejo optično premajhno, v primerjavi z velikostjo rastline. Bromelije cvetijo v svojem življenju le enkrat, poženejo cvetno steblo z okrasnimi ovršnimi listi. V pazduhah ovršnih listov so cvetovi, ki jih največkrat oprašujejo kolibriji. Socvetje v svojih živih barvah je okras rastline od okoli 3 mesece. Pri določenih sortah tudi lahko pol leta. Potem socvetje propade. Bromelije, ki so jih vzgojili v procesu žlahtnjenja, največkrat ne oblikujejo semen. Zato po cvetenju socvetje propade. Take rastline ne zavržemo, ampak lahko počakamo, da rastlina požene hčerinsko rastlino. To lahko traja tudi tri leta. Ko doseže hčerinska rastlina približno 20 cm, rastlino izlončimo, matično rastlino ločimo od hčerinske in jo lahko zavržemo. Nov poganjek (hčerinsko rastlino) posadimo v manjši lonček in počakamo eno do dve leti, da ponovno cveti.

 

V primeru tilancij pa je potrebno z ostrim nožem razdeliti šop zrastlih rastlin. Ko rastline ločujemo moramo paziti na rane, da so čim manjše, lahko jih tudi popršimo s fungicidi in s tem preprečimo možno gnitje.

 

Te rastline škodljivcev praktično ne poznajo. Največkrat propadejo zaradi gnilih korenin, ki zgnijejo ker rastlina stoji v vodi. Lahko se zgodi, da začno gniti tudi listi, predvsem na mestu, kjer tvorijo lij. Da to preprečimo, izlijemo enkrat tedensko vodo iz rozete in jo nadomestimo s svežo.

 

Kot zanimivost: leta 1776 so iz Amerike španski osvajalci pripeljali v Evropo prve primerke velikocvetne guzmanije (Guzmania lingulata).

Najbolj pogoste bromelijevke, ki jih poznamo in jih kupimo na tržišču so: guzmanija (Guzmania), vriseja (Vriesea), tilancija (Tillandsia), ehmeja (Aechmea) v različnih oblikah mnogih kultivarjev. Med bromelije spada tudi ananas (Ananas), ki ga poznamo predvsem po plodu.

 

Pripravila: dr. Sabina Šegula