Te čudovite rastline izvirajo iz subtropskih in tropskih predelov Južne in srednje Amerike. Znanih je okoli 90 različnih vrst, vendar so v prodaji preparirane čebulice velikocvetnih hibridov različnih barv. Ob nakupu čebulice poskrbimo, da izberemo največjo, saj lahko tako pričakujemo več cvetnih stebel in tako več cvetočega okrasja.

 

Čebulice posadimo v cvetlične lončke s prepustnim substratom. Iz substrata mora gledati od 1/3 do 1/2 čebulice. Preden čebulo posadimo, jo lahko namočimo za 12 ur v vodo, sobne temperature. Pri tem pazimo, da je v vodi le spodnji del čebule s koreninskim krožcem.  Če bi radi cvetoče rastline za božični čas, potem jih posadimo v začetku oktobra. Univerzalni recept je, da čebulo posadimo 6-8 tednov pred začetkom cvetenja. Torej rastlina v toplem in svetlem prostoru požene zelene poganjke in ko so veliki 5cm, potem začnemo nekoliko bolj obilno zalivati. Ko zalivamo pazimo, da ne zmočimo čebule. Med zalivanji naj se substrat posuši, vendar se pogostost zalivanja regulira glede na razvoj rastline in temperaturo prostora v katerem rastlina raste. Rastlina ne sme stati v vodi, saj se v takem primeru razvije najprej koreninska gniloba in posledično začne gniti tudi čebula.

 

V nekaj tednih se razvije poganjek – cvetno steblo, običajno pred listi. Pri nekaterih hibridih so cvetovi tako veliki, da je potrebno cvetna stebla podpreti z oporo. Čas cvetenja amarilisa je odvisen od temperature prostora, torej bolj je hladen prostor (minimalna temperature je 16°C) dlje časa so cvetovi obstojni. Poznamo še en trik, ki pomaga podaljšati svežino cvetja za nekaj dni. Ko se cvet odpre, odstranimo prašnike še preden se iz njih sprosti pelod. Tako ne pride do oprašitve in naloga, ki jo ima cvet – to je razmnoževanje, ni opravljena.

 

Po cvetenju odstranimo cvetna stebla, vendar liste pustimo pri miru. Te rastlina potrebuje, da obnovi zaloge hranil v čebuli za naslednje cvetenje. V zelenih delih rastline, torej v listih, poteka fotosinteza, s pomočjo katere nastajajo rastlinski sladkorji, ki se skladiščijo v založnem organu – čebuli. Tako  imamo rastlino preko poletja na svetlem, vendar ne na direktnem soncu, jo zmerno zalivamo in gnojimo. Konec poletja – v avgustu, postopoma prenehamo z zalivanjem in listi se posušijo. Na ta način pripravimo čebulo na mirovanje. Čebulo skladiščimo 8 – 12 tednov v temnem prostoru, kar ustreza sušnem obdobju, ki ga ima rastlina v svoji domovini. Ko želimo spodbuditi čebulo k cvetenju, jo posadimo v substrat in jo prenesemo v topel, svetel prostor, ter pričnemo zalivati.

Če se najprej razvijejo listi je najverjetneje, da čebula ne bo cvetela. V tem primeru preko rastne dobe – pomladi in poleti – nekoliko bolj gnojimo in tako dodatno oskrbimo čebulo z ustreznimi hranilnimi snovmi, da bo naslednje leto cvetela.

 

Amarilis lahko razmnožujemo z zarodnimi čebulicami. Ko je nova zarodna čebula velika za eno tretjino matične, jo ločimo od matične, posadimo in po 3-4 letih bo taka čebula dovolj dozorela za cvetenje. Lahko pa tudi spodbudimo rast zarodnih čebulic na ta način, da celotno čebulo razrežemo na krhlje, kjer ima vsak kos en del koreninskega krožca. Potem krhlje popršimo s fungicidom v prahu proti glivičnim obolenjem. Tako pripravljene dele čebule položimo v prozorno plastično vrečko z vlažno mivko. Po nekaj tednih se bodo ob koreninskem krožcu razvile majhne zarodne čebulice. po 5-6 letih bodo te čebulice dozorele za cvetenje.

 

Bolezni amarilisa

Najpogostejši bolezni amarilisa sta mozaični virus in rjavenje. Rastline z mozaičnim virusom rastejo počasneje in manj cvetijo. Virusnih bolezni ne moremo odpraviti, tako rastlino lahko le zavržemo. Lahko pa preprečimo širjenje tako, da nož, s katerim odstranjujemo odcvetele cvetove in cvetna stebla razkužimo in skrbimo za higieno rastlin.

Rjavenje pa povzroča posebna gliva, ki povzroča tudi ožig narcis.  Bolezen se prepozna po rdeče – rjavih lisah na listih in čebulici, ali cvetnem steblu. Če bolezni ne zatremo s sistemskim fungicidom, potem lahko propade cela čebula.

 

Škodljivci amarilisa

Najpogostejši škodljivci so kaparji, volnate uši in pršice.

 

Pripravila dr. Sabina Šegula

 

Fotografije: dr. Sabina Šegula