Bromelijevke – ananasovke

Rastline, ki so prvih 5 milijonov let sobivale na Zemlji z dinozavri.



Bromelijevke so se razvile pred približno 70 milijoni let kot terestične rastline na vlažnih in neplodnih tleh na Gvajanskem ščitu. Za občutek, kako stara je ta družina, nam pove podatek, da so prvih 5 milijonov let sobivale na Zemlji z dinozavri. Vse vrste razen ene so endemne v Severni in Južni Ameriki, razen ene, ki se je verjetno s semeni razširila v zahodno Afriko.

 

Raznolikost bromelijevk in njihovo evolucijo so povzročila dvig severnih Andov in premik Amazonke na današnjo smer. Takrat so se bromelijevke začele prilagajati novim rastnim pogojem in postale epifiti – priraslike. To pomeni, da rastejo v pazduhah vej visoko v krošnjah dreves. Tako so lahko poselile področja meglenih gozdov. Z listi oblikujejo rozeto, ki tvori lij, v katerega se zbira voda. Iz megle kapljice ponoči, ko so nižje temperature kondenzirajo in se tako zbirajo na dnu rozete. Tako se v vsaki rastlini oblikuje mali ekosistem, ki nudi dom različnim insektom in drugim malim živalim. Tako s svojimi iztrebki v rozeti obogatijo vodo s hranilnimi  snovmi, kar rastline s pridom izkoristijo. Zato je potrebno bromelije doma zalivati tako v rozeto kot tudi v lonček. Koreninski sistemi bromelijevk nimajo večje mase, imajo pa korenine predvsem funkcijo oprijemanja na koreninah. Obstajajo tudi terestične bromelije, ki rastejo na tleh in imajo običajen koreninski sistem, ki zbira vod in hranilne snovi.

 

Zato vrtnarji sadijo bromelije v manjše lončke, ki včasih delujejo optično premajhno, v primerjavi z velikostjo rastline. Bromelije cvetijo v svojem življenju le enkrat, poženejo cvetno steblo z okrasnimi ovršnimi listi. V pazduhah ovršnih listov so cvetovi, ki jih največkrat oprašujejo kolibriji. Socvetje v svojih živih barvah je okras rastline od okoli 3 mesece. Pri določenih sortah tudi lahko pol leta. Potem socvetje propade. Bromelije, ki so jih vzgojili v procesu žlahtnjenja, največkrat ne oblikujejo semen. Zato po cvetenju socvetje propade. Take rastline ne zavržemo, ampak lahko počakamo, da rastlina požene hčerinsko rastlino. To lahko traja tudi tri leta. Ko doseže hčerinska rastlina približno 20 cm, rastlino izlončimo, matično rastlino ločimo od hčerinske in jo lahko zavržemo. Nov poganjek (hčerinsko rastlino) posadimo v manjši lonček in počakamo eno do dve leti, da ponovno cveti.

 

V primeru tilancij pa je potrebno z ostrim nožem razdeliti šop zrastlih rastlin. Ko rastline ločujemo moramo paziti na rane, da so čim manjše, lahko jih tudi popršimo s fungicidi in s tem preprečimo možno gnitje.

 

Te rastline škodljivcev praktično ne poznajo. Največkrat propadejo zaradi gnilih korenin, ki zgnijejo ker rastlina stoji v vodi. Lahko se zgodi, da začno gniti tudi listi, predvsem na mestu, kjer tvorijo lij. Da to preprečimo, izlijemo enkrat tedensko vodo iz rozete in jo nadomestimo s svežo.

 

Kot zanimivost: leta 1776 so iz Amerike španski osvajalci pripeljali v Evropo prve primerke velikocvetne guzmanije (Guzmania lingulata).

Najbolj pogoste bromelijevke, ki jih poznamo in jih kupimo na tržišču so: guzmanija (Guzmania), vriseja (Vriesea), tilancija (Tillandsia), ehmeja (Aechmea) v različnih oblikah mnogih kultivarjev. Med bromelije spada tudi ananas (Ananas), ki ga poznamo predvsem po plodu.

 

Pripravila: dr. Sabina Šegula

Te čudovite rastline: alokazije

Nasveti Matjaža Mastnaka iz Arboretuma Volčji potok

Alokazije in kolokazije - lepotice iz Azije
 
Alokazija je dramatična lončnica s temno zelenimi listi, ki so porisani s svetlim vzorcem močnih listnih žil. Gojimo jo kot lončnico, ki je iz tropske domovine prinesla potrebo po toploti in svetlobi skozi celo leto. Hkrati želi, da jo skrijemo pred neposrednim soncem. 
Količina vode, ki jo potrebuje in prenese, je močno odvisna od temperature. Redno jo gnojimo med rastno dobo, presajamo pa samo vsakih nekaj let. Če se pri nas dobro počuti, se sčasoma razkošati in jo pri presajanju tudi razdelimo in razmnožimo.
 
Precej enostavnejša za gojenje je kolokazija, imenovana tudi taro ali adam. To lahko postavimo čez poletje tudi na sonce. Še dobra novica za Slovenca, ki je nagnjen k izkazovanju ljubezni z vodo: kolokazije za razliko od alokazije poleti ne moremo preveč zaliti. 
 
 

Te čudovite rastline: tulipani

Nasveti dr. Sabine Šegula iz BC Naklo

Tulipani izvirajo iz zahodne Azije in severne Afrike. V 16. stoletju je tulipan osvojil srca sultanov Osmanskega cesarstva. Preko Velike Britanije so jih 1578 prenesli na Nizozemsko, ki jo danes poznamo kot deželo tulipanov. Latinska beseda za tulipan je Tulipa, ki je izpeljanka iz besede Tulipan, kar pomeni "turban". Obliko tulipanovega cveta so takrat primerjali s turbanom. 

V 17. stoletju je Evropo zajela »Tulipomanija«. Takrat so si tulipane na okrasnih gredah privoščili le premožni ljudje. V tem času so trgovali s tulipani po tako visokih cenah, da je imela ena cvetlična čebulica enako vrednost kot trgovčeva hiša ob rečnih kanalih Amsterdama! 

Vidimo, da imajo tulipani zanimivo preteklost. Med stoletji so žlahtnitelji ustvarili več različnih tipov tulipanov, ki so med seboj različni tako po velikosti kot obliki in barvi cveta. Da nas tulipani s svojo lepoto pomladi razveselijo, moramo te čebulice posaditi že jeseni. Zlato pravilo je, da je 2-3 kratna višina čebulice, naj bo globina sajenja. Pri tem pazimo,da ne uporabljamo sadilnega klica, saj ima tako narejena jamica obliko konusa in ko položimo čebulico v jamico, njen koreninski krožec nima stika s podlago in zato lahko propade. Zato je najbolje jamico narediti kar z lopatko. Preko zime se zaradi nizkih temperatur v čebulicah oblikujejo cvetne zasnove.

Če je spomladi bolj sušno obdobje, moramo biti pazljivi pri zalivanju, saj so za dobro obilno cvetenje potrebna vlažna, ampak prepustna tla. Čebulnice tulipanov nimajo rade zastajanja vode.

Poleg rednega zalivanja je potrebno tudi gnojenje. Higiena rastlin je opravilo, ki ga lahko postorite, ko opazujete in vonjate cvetove ob popoldanskem počitku. Sprotno odstranjevanje odcvetelih cvetov in posušenih listov namreč prepreči razvoj raznih rastlinskih bolezni, predvsem gnitja in plesni. Ob okopavanju moramo biti pozorni, da ne ranimo čebulic, saj se lahko okužijo in zgnijejo.

Ko odcvetijo, jih ne smemo kar takoj izkopati iz zemlje. Moramo jih pustiti toliko časa, da se listje samo začne sušiti in odmre. V tem času si je čebulica nakopičila rezervnih snovi, kar so ji omogočili listi s fotosintezo. Če želimo isto čebulico večkrat uporabiti, ji moramo pustiti življenjski bioritem in tako bo naslednje leto iz nje spet pognala rastlina z lepimi cvetovi. Večkrat se zgodi, da je cvet oplojen in semeni. Plod raje odrežemo in pustimo le zelene liste. Pri navadnih čebulnicah nima pomena zbirati semena, ker zoreče seme izkorišča zaloge hrane in na ta način lahko prizadene prihodnje cvetenje.

Veliko ljubiteljev okrasnih rastlin je v prostorski stiski in morajo odstraniti odcvetele čebulnice, da naredijo na cvetlični gredi prostor drugim rastlinam. V tem primeru izkopljemo čebulice takoj po cvetenju. Zagrnemo jih s prstjo na praznem delu vrta, dokler jim listje popolnoma ne odmre. V primeru, da imamo čebulice na vrtu na stalnem mestu, jih je treba vsakih nekaj let razdeliti. Najprimernejši čas je zgodaj pomladi.

Čebulnic pa nimamo le na gredah, ampak tudi v različnih zasaditvah. Tako jih lahko kombiniramo med seboj, z dvoletnicami in trajnicami. V takem primeru moramo odcvetele čebulnice iz posode odstraniti in jih nadomestiti z drugimi rastlinami, predvsem z enoletnicami, ki jih jeseni spet poberemo iz posode in vanjo posadimo čebulice za naslednje leto. Tako nam del zasaditve vedno ostane.

Tulipane odstranimo iz posode, ko listi začno rumeneti, takrat so zaključili s svojo nalogo hranjenja čebulice. Previdno izkopljemo čebulice tako, da ne odlomimo stebel in listov od čebulice in jih položimo v zračno posodo v senco, da se čebulice in odmirajoči deli rastline posuše. Ko steblo in listi sami odpadejo stran, lahko čebulice pospravimo v skladišče, ki mora biti zračno in senčno. Izkopane čebulice skrbno očistimo, odstranimo vse uvenele liste ter vse stare, ohlapne luske. Hranimo jih v mrežastih vrečkah, ki jih obesimo ali v plitvih pladnjih v hladnem in zračnem prostoru. Preventivno je zaželeno, da se čebulice poprši s fungicidnim prahom, tako se prepreči razvoj bolezni v času skladiščenja.

Ob odstranjevanju čebulic pa večkrat naletimo na prav majhne zarodne čebulice, ki imajo v premeru nekaj manj kot pol centimetra. Drobne so kot koruzno zrnje. Ob obilici časa in potrpljenja se lahko sami lotimo razmnoževanja svojih tulipanov. Te male čebulice prvo leto posadimo v plitvo posodo. Iz njih bodo pognali drobni listi, ki bodo bolj podobni tankim vrvicam. Naslednje leto jih lahko že posadimo na rob gredice, kjer jih bomo pustili še eno leto. Vsako leto so listi močnejši in tretje ali četrto leto nova čebulica cveti.

Bolezni tulipanov: listni ožig, siva plesen - botritis, tulipanov ožig, viroze

Glivična obolenja preprečimo s preventivnim škropljenjem s fungicidi. Če so rastline preveč okužene, jih uničimo. Ravno tako uničimo rastline z virusnim obolenjem – nenavadno lisasti cvetovi, zviti listi in stebla. Viroze prenašajo uši.

Škodljivci tulipanov: uši, polži, tripsi

Uši in tripse (resokrilci) zatiramo z insekticidi, najbolje s sistemiki. Polže zatiramo z limacidi.

 

 

NAGRADNA IGRA

Nagradna igra "Zbudi se, Slovenija! "

Pravila nagradnih iger
SODELUJ
NAGRADNA IGRA

ZBUDI SE, SLOVENIJA 3. maj 2018

Pravila nagradnih iger
SODELUJ