Primule, nežke, večnice … ko kitajski jeglič postane naša tradicionalna rastlina

Danes le malokdo še ve, da je bila ta rastlina pri nas nekoč množično razširjena.



Čeprav na domačih travnikih in v gozdovih raste kar nekaj naših zelo lepih jegličev, pa je rastlina, ki se je ob koncu 19. stoletja uveljavila pri nas, prišla iz daljne Kitajske.

 

Lovci na rastline iz skupine Veitch so bili tisti, ki so semena tega jegliča iz daljne Kitajske, iz soteske reke Jankceng, že leta 1879 prinesli v Angljijo. Septembra 1880 je prva rastlina zacvetela. Dovolj da se je njena priljubljenost razširila po Evropi.  Za  lovce na rastline je bilo težko, kako te različne vrste spraviti do pristanišč. Tako se je Maries odločil, da pobere kar zemljo izpod  praproti in nekaterih rastlin, med njimi tudi že omenjenega jegliča. Nekaj zemlje je tako spravil v  vinsko škatlo in jih potem preko Honkonga poslal v Angliji.  Iz te zemlje so najprej vzkalili prav omenjeni jegliči. Deset let je bila njih raznolikost tako v barvi kot obliki zelo slaba, kar pomeni, da so si bile vse rastline bolj ali manj enake.  Vedno je navedena bleda ali rahlo lila barva.

 

Leta 1886 pa se je v kraljevem botaničnem vrtu Edinburg že pojavila  belkasta barva, poročali pa so tudi že o bolj vijolično rdečih barvah. Leta 1896 pa se je na pariški razstavi pojavila povsem bela različica.  Po dobrih 30 letih se je v kulturi pojavilo že veliko število različic. Populacija rastlin se je v Evropi zelo povečala in možnost za nastanek novih različic, pri vse bolj množični vzgoji rastlin iz semen teh hitro cvetočih rastlin, je bil še toliko večji.

 

Pri nas je ta jeglič- kar primula imenovan- postal kar tradicionalna rastlina. To je bila rastlina, ki je preživela v  hišah ob oknih, kjer so bile na njih ledene rože, ker je pomenilo, da je bil prostor slabo ogrevan. Ko se je dan začel daljšati, so primule začele cveteti. Da smo te rastline nekoč posvojili kažejo tudi različna domača imena: nežke, večnice in še kako drugo ledinsko ime bi se našlo zanje. Zanimivo je, da se pri tej vrsti  niso uveljavile polno cvetne različice, ampak enojni cvetovi, ki pa so bili veliki in izrazito barviti.  Primula je bila torej rastlina pomladi, ki je cvetela vse tja do velike noči in še naprej odvisno od toplote. Ko je postalo toplo in se je dan še podaljšal, je njih cvetenje prenehalo.  Prav zaradi tega so bile primule skoraj stalnica v cerkvah ob božjem grobu. Cerkve so bile na podeželju dejansko tiste, ki so predstavljale male hortikulturne razstave. Gospodinje, ki so imele najlepše primule ob božjem grobu, so se vedno rade pohvalile z njimi.  Le ena težava je bila, pogosto so rastline tam zalili kar z žegnano vodo, to pa zanje ni bilo dobro, ker je ta voda soljena. Zato so mnogokrat potem rastline tudi propadle.

 

Vzrok temu, da se je primula pri nas tako hitro razširila, je bil zelo preprost.  Na oknih, kjer je bilo rastlin več, so bili običajno tako kratkovrati kot dolgovrati cvetovi, ker je pomenilo, da so enkrat na vrhu prašniki, drugič pa brazda pestiča. In če so čebelice priletele iz enega na drugi cvet, potem je  lahko prišlo do oprašitve in oploditve. Kodeljica se je povečala in v njej so se razvila drobna semena, ki so do poletja dozorela. Ker je bilo teh semen kar nekaj, je vsaka gospodinja, ki jih je posejala, dobila več mladih rastlin. Te se je potem avgusta presadilo vsako v svoj lonec in se jih potem pustilo v polsenci zunaj do prvih slan. Tedaj se jih je preneslo na okenske police, kjer so skupaj z lanskoletnimi rastle do cvetenja. Sejančki so zacveteli spomladi. Čeprav so primule trajnice, se je stare rastline puščalo samo toliko let, dokler so bile polno olistane in lepe. Prvo leto niso prav obilno cvetele, drugo in tretje leto, pa so bili to lonci polni listov in socvetij, tako da je bilo to res pravo razkošje na kmečkih oknih, enako tudi po mestih.  V senci so primule cvetele tudi še poleti.

 

Edina težava, ki jo je primula povzročala so žgalne dlačice, ki vsebujejo alergen: to so ugotovili že zelo kmalu, ko je rastlina prišla v množično kulturo. Tisti, ki so bili na to občutljivi, so jim že tedaj odsvetovali, da bi se dotikali teh rastlin. Vonj teh primul pa je bil tako močan, da si jih zaznal že na kak meter bližine. Kljub temu tedaj niso povzročale pretiranih alergij, ker je bilo te občutljivosti kljub vsemu bistveno manj.

 

Kaj so primule potrebovale?  Vsako letno presajanje po 15. avgustu. Najbolje so rastle v dobri vrtni zemlji z dodatkom kompostiranega hlevskega gnoja. V današnjem času je problem, ker so vse rastline posajene v različnih mešanicah šote, kar pa tem rastlinam, ko jih prinesemo domov ne ustreza več. Rastline gojijo v računalniško vodenih rastlinjakih, kjer se dozira tako voda kot hranilne snovi. Doma pa tega ni več in te mešanice nimajo zaloge hranil, vode tudi ne, zato so tako gojene rastline le malo bolj trajnejši šopki, kot pa resnične trajnice. Rastline bi morali presaditi v pravo vrtno zemljo z danes različnim piliranim gnojem in potem bi še naprej dobro uspevale. Ker pa so običajno tudi nekoliko preveč nežne, jim še to dodatno skrajšuje njihov čas cvetenja.

 

Primule so tako danes večinoma izginile iz naših preveč ogrevanih stanovanj. Tam ne rastejo dobro. Še vedno pa so najlepše v slabo ogrevanih in svetlih hodnikih, kjer jih še tu pa tam le vidimo cveteti. Od tiste vijolično rdečih do bledih odtenkov tu in tam tudi belih, ki pa so množično krasili okna prav v tem času, pa smo se že zdavnaj poslovili. Danes le malokdo še ve, da je bila ta rastlina pri nas nekoč tako množično razširjena, lahka za vzgojo in dolgo cvetoča, prav v tistem času, ko druge rastline še niso cvetele.

 

Pripravil Jože Bavcon, Botanični vrt Univerze v Ljubljani

 

Fotografija: dr. Jože Bavcon

Spomladanska setev in sajenje, nasveti Jerneje Jošar

Kako pripravimo tla za spomladansko setev in sajenje.

Ne prepozno, ne prezgodaj

 

Zgodaj spomladi, ko nas začnejo božati topli sončni žarki, se nam vrtičkarjem vsem po vrsti mudi na vrt. Včasih pa vseeno z določenimi deli na vrtu malo prehitevamo in zato naredimo tudi kakšno napako.

 

Kdaj je čas za delo na vrtu

 

Prvo pravilo kdaj začeti naj bo, ko so tla dovolj suha in ko se temperatura ozračja segreje na vsaj 5 stopinj celzija. Podatke o povprečni temperaturi dobimo na agrometeoroloških postajah. Kar se tiče vlažnosti tal, pa so primerna za obdelavo, ko se prst ne oprijemlje obuval, oziroma orodja (premokra) in po drugi strani, ko se okoli nas ne praši (presuha).

 

Prva pomoč

 

Če so tla premokra in prehladna, si lahko pomagamo tako, da nasujemo na obstoječe grede še deset cm debel sloj tople prsti, nekaj dni pred setvijo pokrijemo tla z vrtnarsko kopreno, da se hitreje ogrejejo ali pa sejemo v kanale kamor smo pred setvijo nasipali pesek. Ta se namreč hitreje segreje, tudi odcednost je boljša.

 

Kako pripravimo tla

 

V mojem vrtu se že leta ne poslužujem prekopavanja – štihanja po domače rečeno. Z obračanjem prsti uničujemo drobnoživke v tleh, z ostrimi rezili poškodujemo deževnike in ostala živa bitja. Živi svet v tleh pa je še kako potreben, saj iz organskega materiala (odmrlih delov rastlin in ostankov talnih organizmov) ustvarja humus, ki predstavlja vir rodovitnosti.

 

Več humusa je v tleh bolj rodovitna so tla. V njem so hranila v taki obliki, da jih rastline lahko takoj izkoristijo, humus ustvarja zrnato teksturo tal, kar pomeni da so tla lahka, zračna in odcedna, hkrati pa dobro zadržujejo vodo. Če gredice preko celega leta zaščitimo še z eno od organskih zastirk, ki ščiti tla pred zunanjimi dejavniki, smo naredili največ, kar lahko. Močno sonce, veter, padavine, vse to namreč poškoduje golo površino tal. Veter odnaša prst, sonce jo izsušuje, padavine jo zbijajo. Posledica so zbita tla, ki poleti tako zelo pogosto še spokajo. Nam pa ne preostane drugo, kot da v vročini hitimo zalizano skorjico rahljat z motiko.

 

Gola površina je naravi tuja, zato ima narava svoj obrambni mehanizem in čim se kje pojavi najmanjša zaplata gole zemlje, jo nemudoma začnejo zaraščati rastline – z namenom, da tla zaščitijo. Te rastline, ki hitijo zaščititi tudi naše skrbno obdelane, gole površine med posevki, na vrtu imenujemo plevel. Če položimo med mlade sadike in zasejane vrstice zastirko, bo ta preprečila zaraščanje s pleveli, nam pa ne bo potrebno pleti.

 

Če ste lansko leto tla prekopali nič hudega, boste pa z letošnjo pomladjo začeli z deli na drugačen način. Najprej na prekopanih površinah razbijte večje grude prsti in površino poravnajte. Če ste tudi pognojili v jeseni, sedaj ne dognojujte. Če niste, pognojite gredice z različnimi količinami komposta ali dobro uležanega ekološkega hlevskega gnoja. Gredice, kjer bodo rasle kapusnice (zelje, cvetača, brokoli, ohrovt...) in plodovke (paradižnik, paprika, bučke, kumare...) pognojite najbolj, malo manj tiste gredice kjer bodo rasle solate, radiči, korenček, rdeča pesa, blitva, česen, čebula in nič tiste gredice, kjer bodo rasle stročnice (grah, fižol, bob). Gnojilo s pomočjo vil rahlo vdelajte v tla. Nato vse površine pokrijte z eno od organskih zastirk, ki je lahko slama, seno, listje, na pol prepereli kompost...Tako gredice počakajo na prve setve in sajenja. Ko sejete, odgrnete tisti del površine, kamor boste sejali – lahko je to manjša zaplata ali še vedno vrstica, kot smo navajeni. Zasejane površine ne pokrivajte z zastirko. Ko sadite, odgrnete zastirko na površini veliki kot dlan, tam izkopljete jamo, posadite sadike in zastirko prigrnete vse do sadike.

 

Tisti, ki zemlje v jeseni nismo prekopali, bomo sedaj odstranili z gred zastirko, počistili grede morebitnih ostankov zelenjadnic, dodali kompost ali ekološki hlevski gnoj in prst zrahljali z vilami. Ped za pedjo nabadamo vile v prst in samo malo privzdignemo, ne obračamo. Nato površino zravnamo z grabljam, vrnemo zastirko in dodamo plast sveže, ter sejemo in sadimo po zgoraj opisanem postopku.

 

Sejemo na prosto

 

Nekatere vrtnine bolje uspevajo, če jih sejemo v zgodnje spomladanskem času. Če s setvami zamudimo, rastline hitreje obolevajo, ali pa ne razvijejo delov, katere uživamo. Takšna sta denimo grah in bob. Če ju sejemo šele maja, bodo rastline v junijski in julijski vročini slabše nastavljale cvetove, napadala jih bo plesen. Prepozno posejana redkvica ne bo razvila sočnih korenov, temveč bodo ti strženasti, celotna rastlina pa bo ušla v cvet. Pri korenčku se prepozna setev pokaže v obilici razvitega zelenja, koreni pa so tanki in se nočejo debeliti.

 

Pri toploljubnih rastlinah kot so paradižnik, paprika, jajčevci, se prehitevanje ne izplača. S sajenjem sadik na prosto je potrebno počakati do Ledenih mož, da mine nevarnost zmrzali. Če sadimo na prosto prej, se bodo rastline zaradi morebitnih nižjih temperatur, velikih temperaturnih nihanj med dnevom in nočjo, morda celo snega, mučile in porabljale vso svojo življensko energijo za preživetje. Zato bodo, če preživijo, kasneje ves čas rasti dovzetnejše za bolezni in škodljivce, slabo bodo cvetele in obrodile. Naše vneto skakanje po vrtu z raznoraznimi pripomočki za zaščito rastlin pred nizkimi temperaturami, ne bo kaj prida pomagalo. Torej raje počasi in previdno.

 

Jerneja Jošar, Ekološki vrtiček 

Presajanje balkonskega cvetja

Zdaj je pravi čas za presajanje balkonskega cvetja, ki smo ga prezimili in sobnih rastlin.

Balkonsko cvetje in sredozemske rastline, ki smo jih jeseni prestavili v prezimovališča za naslednjo sezono je smiselno presaditi v nov substrat. Te rastline moramo v poletnem času skoraj dnevno zalivati, ker večina njih krasi naše domove s cvetjem, potrebujejo tudi precej hranil. Substrat v loncih in koritih postane izčrpan, sposobnost zadrževanja vode in hranil se zmanjša. Od konca februarja je že primeren čas, da rastline presadimo v svež substrat in do konca aprila, maja, ko jih lahko ponovno postavimo ven, se bodo lepo vrasle v nov substrat in bodo okrepljene za novo sezono.

Prav tako je primeren čas za presajanje sobnih rastlin. Pogosto se sprašujemo kako se odločiti ali rastlino presaditi ali ne.
 

Če imamo rastline, ki hitro in bujno rasejo, jih moramo pogosteje zalivati. Že na površini lončka lahko opazimo, da substrat po letu ali dveh zelo spremeni videz in s tem tudi sposobnost zadrževanja vode. Pri nekaterih lahko opazimo, da korenine izraščajo iz odprtin za odcejanje vode na lončku. Pri nekaterih se koreninska gruda dvigne nad nivo lonca ali upade. Vse to opazimo tudi v slabši rasti rastlin.

Lahko pa rastlino izlončimo – z razprto dlanjo primemo površino substrata v loncu, ga obrnemo, rahlo potrkamo po dnu lonca in celotna gruda pade iz lonca. V tem primeru imamo jasen vpogled v koreninski splet. Če je že močno prerasel substrat in se ovija okoli roba na dnu lonca je tako rastlino primerno presaditi.

Rastline, ki imajo v tem času cvetove ne presajamo. Počakamo, da odcvetijo in jih presajamo po cvetenju.
 

Izbira substrata. V prodaji so namenski substrati. Na embalaži so navedeni podatki kakšen delež šote, humusa in hranil vsebuje le ta. Kadar se odločimo za nakup enega substrata in vanj sadimo rastline z različnimi potrebami glede na vsebnost humusa, ga lahko priredimo z dodajanjem peska ali zemlje iz krtin ter počasi delujočih gnojil v obliki granul ali peletov.

Velikost lonca izbiramo glede na velikost rastline. Če želimo, da nam še rase, potem vzamemo za eno ali dve številki večji lonec, v nasprotnem primeru jo presadimo v isti lonec, le da omejimo rast s prirezovanjem koreninskega spleta ter zmanjšanjem zelenega dela rastline. Vedno, ko poškodujemo korenine, namerno ali nenamerno, prirežemo oziroma zmanjšamo nadzemni del rastline.
 

Ob presajanju pregledamo koreninski splet. Odstranimo vse gnijoče ali posušene korenine. Potrgane z ostrim rezilom prirežemo, da je »rana« čim manjša.

Rastlinam, ki jih to leto ne bomo presajali pa dodamo svež substrat kar preko površine starega. Vedno smo pozorni, da je nivo sajenja za prst pod robom lonca, da ob zalivanju voda ne odteče izven lonca. V to skupino spadajo večje in velike sobne rastline ter sredozemske rastline, ki jih imamo v velikih posodah v atrijih ali na terasah ter vrtovih.

Z dognojevanjem z zalivanjem, počakamo vsaj dva do tri tedne, da se rastlina najprej vrase v nov substrat. 

 

Avtorica: Stanka Fišer, dipl. ing. agr. & hort.