Čeprav na domačih travnikih in v gozdovih raste kar nekaj naših zelo lepih jegličev, pa je rastlina, ki se je ob koncu 19. stoletja uveljavila pri nas, prišla iz daljne Kitajske.

 

Lovci na rastline iz skupine Veitch so bili tisti, ki so semena tega jegliča iz daljne Kitajske, iz soteske reke Jankceng, že leta 1879 prinesli v Angljijo. Septembra 1880 je prva rastlina zacvetela. Dovolj da se je njena priljubljenost razširila po Evropi.  Za  lovce na rastline je bilo težko, kako te različne vrste spraviti do pristanišč. Tako se je Maries odločil, da pobere kar zemljo izpod  praproti in nekaterih rastlin, med njimi tudi že omenjenega jegliča. Nekaj zemlje je tako spravil v  vinsko škatlo in jih potem preko Honkonga poslal v Angliji.  Iz te zemlje so najprej vzkalili prav omenjeni jegliči. Deset let je bila njih raznolikost tako v barvi kot obliki zelo slaba, kar pomeni, da so si bile vse rastline bolj ali manj enake.  Vedno je navedena bleda ali rahlo lila barva.

 

Leta 1886 pa se je v kraljevem botaničnem vrtu Edinburg že pojavila  belkasta barva, poročali pa so tudi že o bolj vijolično rdečih barvah. Leta 1896 pa se je na pariški razstavi pojavila povsem bela različica.  Po dobrih 30 letih se je v kulturi pojavilo že veliko število različic. Populacija rastlin se je v Evropi zelo povečala in možnost za nastanek novih različic, pri vse bolj množični vzgoji rastlin iz semen teh hitro cvetočih rastlin, je bil še toliko večji.

 

Pri nas je ta jeglič- kar primula imenovan- postal kar tradicionalna rastlina. To je bila rastlina, ki je preživela v  hišah ob oknih, kjer so bile na njih ledene rože, ker je pomenilo, da je bil prostor slabo ogrevan. Ko se je dan začel daljšati, so primule začele cveteti. Da smo te rastline nekoč posvojili kažejo tudi različna domača imena: nežke, večnice in še kako drugo ledinsko ime bi se našlo zanje. Zanimivo je, da se pri tej vrsti  niso uveljavile polno cvetne različice, ampak enojni cvetovi, ki pa so bili veliki in izrazito barviti.  Primula je bila torej rastlina pomladi, ki je cvetela vse tja do velike noči in še naprej odvisno od toplote. Ko je postalo toplo in se je dan še podaljšal, je njih cvetenje prenehalo.  Prav zaradi tega so bile primule skoraj stalnica v cerkvah ob božjem grobu. Cerkve so bile na podeželju dejansko tiste, ki so predstavljale male hortikulturne razstave. Gospodinje, ki so imele najlepše primule ob božjem grobu, so se vedno rade pohvalile z njimi.  Le ena težava je bila, pogosto so rastline tam zalili kar z žegnano vodo, to pa zanje ni bilo dobro, ker je ta voda soljena. Zato so mnogokrat potem rastline tudi propadle.

 

Vzrok temu, da se je primula pri nas tako hitro razširila, je bil zelo preprost.  Na oknih, kjer je bilo rastlin več, so bili običajno tako kratkovrati kot dolgovrati cvetovi, ker je pomenilo, da so enkrat na vrhu prašniki, drugič pa brazda pestiča. In če so čebelice priletele iz enega na drugi cvet, potem je  lahko prišlo do oprašitve in oploditve. Kodeljica se je povečala in v njej so se razvila drobna semena, ki so do poletja dozorela. Ker je bilo teh semen kar nekaj, je vsaka gospodinja, ki jih je posejala, dobila več mladih rastlin. Te se je potem avgusta presadilo vsako v svoj lonec in se jih potem pustilo v polsenci zunaj do prvih slan. Tedaj se jih je preneslo na okenske police, kjer so skupaj z lanskoletnimi rastle do cvetenja. Sejančki so zacveteli spomladi. Čeprav so primule trajnice, se je stare rastline puščalo samo toliko let, dokler so bile polno olistane in lepe. Prvo leto niso prav obilno cvetele, drugo in tretje leto, pa so bili to lonci polni listov in socvetij, tako da je bilo to res pravo razkošje na kmečkih oknih, enako tudi po mestih.  V senci so primule cvetele tudi še poleti.

 

Edina težava, ki jo je primula povzročala so žgalne dlačice, ki vsebujejo alergen: to so ugotovili že zelo kmalu, ko je rastlina prišla v množično kulturo. Tisti, ki so bili na to občutljivi, so jim že tedaj odsvetovali, da bi se dotikali teh rastlin. Vonj teh primul pa je bil tako močan, da si jih zaznal že na kak meter bližine. Kljub temu tedaj niso povzročale pretiranih alergij, ker je bilo te občutljivosti kljub vsemu bistveno manj.

 

Kaj so primule potrebovale?  Vsako letno presajanje po 15. avgustu. Najbolje so rastle v dobri vrtni zemlji z dodatkom kompostiranega hlevskega gnoja. V današnjem času je problem, ker so vse rastline posajene v različnih mešanicah šote, kar pa tem rastlinam, ko jih prinesemo domov ne ustreza več. Rastline gojijo v računalniško vodenih rastlinjakih, kjer se dozira tako voda kot hranilne snovi. Doma pa tega ni več in te mešanice nimajo zaloge hranil, vode tudi ne, zato so tako gojene rastline le malo bolj trajnejši šopki, kot pa resnične trajnice. Rastline bi morali presaditi v pravo vrtno zemljo z danes različnim piliranim gnojem in potem bi še naprej dobro uspevale. Ker pa so običajno tudi nekoliko preveč nežne, jim še to dodatno skrajšuje njihov čas cvetenja.

 

Primule so tako danes večinoma izginile iz naših preveč ogrevanih stanovanj. Tam ne rastejo dobro. Še vedno pa so najlepše v slabo ogrevanih in svetlih hodnikih, kjer jih še tu pa tam le vidimo cveteti. Od tiste vijolično rdečih do bledih odtenkov tu in tam tudi belih, ki pa so množično krasili okna prav v tem času, pa smo se že zdavnaj poslovili. Danes le malokdo še ve, da je bila ta rastlina pri nas nekoč tako množično razširjena, lahka za vzgojo in dolgo cvetoča, prav v tistem času, ko druge rastline še niso cvetele.

 

Pripravil Jože Bavcon, Botanični vrt Univerze v Ljubljani

 

Fotografija: dr. Jože Bavcon