Škodljivci na vrtu, nasveti Stanke Fišer

Kako se ubraniti škodljivcev na vrtninah in katera škropiva so učinkovita?



Listne uši

Pojavijo se na večini vrtnin. Sesajo mlade sočne poganjke, liste pa tudi plodove.

Sadike, ki so bile gojene v rastlinjakih pred sajenjem na vrt utrjujemo, da stebla postanejo čvrsta, kar prepoznamo po temni zeleni barvi. Prav tako lahko omejimo pojav ali širjenje listnih uši na ta način, da zmanjšamo gnojenje in zalivanje.

 

Rastlinska škropiva proti ušem:

Škropivo iz pelina

200 g svežih pelinovih poganjkov z listi

6 l vode

3 dni namakamo

Precedimo in obilno ter z vseh strani poškropimo napadene rastline.

 

Ostankov pelina ne kompostiramo, ker odvrača deževnike.

 

Škropivo iz kopriv

500 g svežih kopriv

6 l vode

24 ur namakamo

dobimo koncentrat, ki ga precedimo in nato razredčimo v razmerju 1:4

Rastline temeljito poškropimo z vseh strani.

Škropljenje ponovimo po najpozneje po 8 dneh

 

Vrtni bob je pogosto gostitelj listnih uši. Le te odstranjujemo s pinciranjem vršičkov. Sedaj maja, takoj po cvetenju ga pinciramo, s tem dobimo bolj zgoščene rastline ter večji pridelek. Hkrati odstranimo listne uši.

 

Škropivo proti metuljem, gosenicam in polžem:

Škropivo iz paradižnikovih listov

1.način

1 kg svežih paradižnikovih listov in zalistnikov

6 l vode

3 ure namakamo

precedimo in z njim poškropimo kapusnice

2. način

1 kg svežih paradižnikovih listov in zalistnikov

6 l vode

obtežimo

2 – 3 tedne namakamo, da zavre

dobimo koncentrat, ki ga nato redčimo v razmerju 1 : 1

 

Med kapusnice lahko posadimo paradižnik, ki bo odvračal kapusovega belina.

Poprova meta -> proti mravljam, bolhačem, kapusovem belinu.

 

Receptur in načinov zatiranja škodljivcev je veliko. Pogosto ni dovolj samo en ukrep ali enkraten ukrep. Če uporabljamo rastlinska škropiva upoštevamo, da so najmočnejša tista, ki jih namakamo toliko časa, da zavrejo; nekoliko šibkejši učinek imajo hladni izvlečki in čaji.

 

Avtorica: Stanka Fišer, Botanični vrt v Ljubljani 

Kako se spopasti s polži na vrtu?, nasveti Stanke Fišer

Polže pobiramo zvečer, dve uri po sončnem zahodu in zgodaj zjutraj!

Vrt, življenjski prostor rastlin, živali in ljudi

 

Vrt. Bivalni prostor. Možnost samooskrbe. Prostor, kjer se sproščamo in še bi lahko naštevali. Na majhno površino, le nekaj sto kvadratnih metrov, želimo vnesti rastline, ki so nam ljube ali  nam bodo ponudile pridelek. Izbor, ki ga zasadimo v naš vrt je pester in obsega rastline iz širnih krajev sveta. Pomislimo kdaj, da ustvarjamo življenjsko okolje, ki ni naravno? Kljub temu pa ponuja domovanje tudi živalim. Večjim, manjšim, žuželkam,… Nekatere se dobro počutijo v našem vrtu, druge spet ne. Če ne želimo na vrtu uporabljati agresivnih kemičnih sredstev, potem smo pred temeljitim razmislekom. Kaj spremeniti ali dodati na vrtu, da bomo privabili tudi druge vrste živali, ki bodo s svojimi prehranskimi navadami držale v ravnovesju tiste druge, ki nam povzročajo preglavice.

 

Polži - družina Arionidae, Limacidae

 

Iz leta v leto se te počasne živalce pojavljajo na naših vrtovih. Pojedo nam prve sadike solate, bučk in kumar, peteršilja in še bi lahko naštevali. Sprašujemo se, zakaj so še vedno na našem vrtu, če smo jih že lani pridno pobirali in odstranjevali. Resnično bomo učinkoviti, če se bomo zatiranja lotili premišljeno, s kombinacijo več različnih ukrepov.

 

Bivališča polžev so po vrtovih, kjer je veliko vlage. Taka mesta so žive meje, zaraščena zemljišča, senčna mesta v skalnjaku pod kamni, mesta pod čebri rastlin, pločevinkah, špranje med deskami visokih gred, lesenih ali kamnitih vrtnih ograj, ob vodnih motivih med gostim rastlinjem, pod listjem, pod zastirko: slama, pokošena trava… polži obožujejo uvelo pokošeno travo in druge napol gnijoče zelene rastline. Aktivni so ponoči, saj je takrat relativna zračna vlažnost višja. V deževnih dneh pa tudi čez dan.

 

Pomembno: polže pobiramo zvečer, dve uri po sončnem zahodu in zgodaj zjutraj! 

 

Zalivanje vrtov!!! : Zjutraj, da se površina čim prej osuši. Raziskave, ki so bile narejene so pokazale, da je bila škoda na solati zalivani zjutraj za 1/5 manjša, kot na solati zalivani zvečer.

 

Največ škode povzroča rdeči travniški lazar (Arion rufus), polži s hišico bistveno manj.

 

Polži z jezikom ostrim kot strgalo ostrgajo mlade mehke dele rastlin, na starejših listih pa izjedajo luknje. Za njimi ostaja srebrnkasta sluzasta sled, ki nas prepriča, da gre za »delo« polžev.

 

Med vrtninami jim še posebej teknejo solate, kapusnice, fižol, grah,…

 

Polži so dvospolniki. Med sabo se parijo in razmnožujejo od pomladi do jeseni. Jajčeca odlagajo vsi polži, ki so hkrati samci in samice. Mesto za odlaganje skupin jajčec najdejo v zemlji ali pod kamenjem. Posamezen polž lahko odloži do 100 jajčec naenkrat. Nov zarod se izleže po treh tednih (lahko prej) v neugodnih razmerah pa po 12 tednih. Mladi polži se najprej nekaj dni zadržujejo okoli gnezda, nato se začno širiti po okolici. Spolno dozorijo po dveh do treh mesecih, odvisno od vrste.Prezimijo vse oblike. Jajčeca, mladi polži in odrasli polži. Le ti se zarijejo v globlje plasti tal.

 

Varstvo pred polži:

 

- okolico vrtov očistimo »navlake« pod katero se skrivajo polži,

- izpod žive meje pograbimo listje,

- nameščanje pregrad in ograd (bakrenih in pocinkanih) okoli gredic ali plastične ograje z zakrivljenim robom,

- »okvir« okrog vrta posujemo s higroskopskimi snovmi, ki polže izsušijo: kameno moko, apneno moko, lesni pepel ter abrazivnimi sredstvi: kremenov pesek, zdrobljene posušene jajčne lupine, sekanci, žaganjem, iglice kleka,… dovolj široko; obnavljamo po dežju,

- lesni pepel nasujemo okoli rastlin,

- škropivo proti polžem: v 5 l vode damo 1kg svežih rabarbarinih listov ter kuhamo 5 d0 10 min,  

- zastirka proti polžem iz listov pelina, bezga, rabarbare (oksalna kislina), praproti, vratiča (Tanacetum), preslice, rmana,

- polžem neprijetne rastline so tudi: bela gorjušica, gorčica, čebula, česen, žajbelj, timijan, kapucinke, rožmarin, pelin itd. => zato sadimo mešane posevke,

- nastavimo vabe za polže: posodice s pivom, surove rezine krompirja, žametnica, hren, vlažne deske, vlažen karton ali papir, listi zelja, lupine buč, lubenic, melon, kumar, grenivke… => polže poberemo in odstranimo,

- polže pobiramo zvečer, dve uri po sončnem zahodu in zgodaj zjutraj,

- kemične vabe nastavljamo ob vlažnih in toplih večerih,

 

S polži se hranijo ježi, slepci, belouške, kuščarice, žabe in krastače, rovke, ptice in race è poskušamo ustvariti pogoje za bivanje naravnih sovražnikov.

 

Gnojevka iz polžev: Polže v ta namen nabiramo, ko luna potuje pred ozvezdjem raka. 50 do 60 polžev damo v pokrito vedro z vodo. Po štirih tednih, ko bo luna ponovno pred ozvezdjem raka, bodo polži v vodi razpadli in takrat lahko mešanico polžev in vode precedimo in s tem pripravkom škropimo gredice. Še posebej temeljito škropimo trato okoli vrta. Ponovno naberemo nove polže in postopek ponovimo vsaj trikrat. (Vir: nasveti Marije Thun)

 

Avtorica: Stanka Fišer, Botanični vrt v Ljubljani 

 

 

Primule, nežke, večnice … ko kitajski jeglič postane naša tradicionalna rastlina

Danes le malokdo še ve, da je bila ta rastlina pri nas nekoč množično razširjena.



Čeprav na domačih travnikih in v gozdovih raste kar nekaj naših zelo lepih jegličev, pa je rastlina, ki se je ob koncu 19. stoletja uveljavila pri nas, prišla iz daljne Kitajske.

 

Lovci na rastline iz skupine Veitch so bili tisti, ki so semena tega jegliča iz daljne Kitajske, iz soteske reke Jankceng, že leta 1879 prinesli v Angljijo. Septembra 1880 je prva rastlina zacvetela. Dovolj da se je njena priljubljenost razširila po Evropi.  Za  lovce na rastline je bilo težko, kako te različne vrste spraviti do pristanišč. Tako se je Maries odločil, da pobere kar zemljo izpod  praproti in nekaterih rastlin, med njimi tudi že omenjenega jegliča. Nekaj zemlje je tako spravil v  vinsko škatlo in jih potem preko Honkonga poslal v Angliji.  Iz te zemlje so najprej vzkalili prav omenjeni jegliči. Deset let je bila njih raznolikost tako v barvi kot obliki zelo slaba, kar pomeni, da so si bile vse rastline bolj ali manj enake.  Vedno je navedena bleda ali rahlo lila barva.

 

Leta 1886 pa se je v kraljevem botaničnem vrtu Edinburg že pojavila  belkasta barva, poročali pa so tudi že o bolj vijolično rdečih barvah. Leta 1896 pa se je na pariški razstavi pojavila povsem bela različica.  Po dobrih 30 letih se je v kulturi pojavilo že veliko število različic. Populacija rastlin se je v Evropi zelo povečala in možnost za nastanek novih različic, pri vse bolj množični vzgoji rastlin iz semen teh hitro cvetočih rastlin, je bil še toliko večji.

 

Pri nas je ta jeglič- kar primula imenovan- postal kar tradicionalna rastlina. To je bila rastlina, ki je preživela v  hišah ob oknih, kjer so bile na njih ledene rože, ker je pomenilo, da je bil prostor slabo ogrevan. Ko se je dan začel daljšati, so primule začele cveteti. Da smo te rastline nekoč posvojili kažejo tudi različna domača imena: nežke, večnice in še kako drugo ledinsko ime bi se našlo zanje. Zanimivo je, da se pri tej vrsti  niso uveljavile polno cvetne različice, ampak enojni cvetovi, ki pa so bili veliki in izrazito barviti.  Primula je bila torej rastlina pomladi, ki je cvetela vse tja do velike noči in še naprej odvisno od toplote. Ko je postalo toplo in se je dan še podaljšal, je njih cvetenje prenehalo.  Prav zaradi tega so bile primule skoraj stalnica v cerkvah ob božjem grobu. Cerkve so bile na podeželju dejansko tiste, ki so predstavljale male hortikulturne razstave. Gospodinje, ki so imele najlepše primule ob božjem grobu, so se vedno rade pohvalile z njimi.  Le ena težava je bila, pogosto so rastline tam zalili kar z žegnano vodo, to pa zanje ni bilo dobro, ker je ta voda soljena. Zato so mnogokrat potem rastline tudi propadle.

 

Vzrok temu, da se je primula pri nas tako hitro razširila, je bil zelo preprost.  Na oknih, kjer je bilo rastlin več, so bili običajno tako kratkovrati kot dolgovrati cvetovi, ker je pomenilo, da so enkrat na vrhu prašniki, drugič pa brazda pestiča. In če so čebelice priletele iz enega na drugi cvet, potem je  lahko prišlo do oprašitve in oploditve. Kodeljica se je povečala in v njej so se razvila drobna semena, ki so do poletja dozorela. Ker je bilo teh semen kar nekaj, je vsaka gospodinja, ki jih je posejala, dobila več mladih rastlin. Te se je potem avgusta presadilo vsako v svoj lonec in se jih potem pustilo v polsenci zunaj do prvih slan. Tedaj se jih je preneslo na okenske police, kjer so skupaj z lanskoletnimi rastle do cvetenja. Sejančki so zacveteli spomladi. Čeprav so primule trajnice, se je stare rastline puščalo samo toliko let, dokler so bile polno olistane in lepe. Prvo leto niso prav obilno cvetele, drugo in tretje leto, pa so bili to lonci polni listov in socvetij, tako da je bilo to res pravo razkošje na kmečkih oknih, enako tudi po mestih.  V senci so primule cvetele tudi še poleti.

 

Edina težava, ki jo je primula povzročala so žgalne dlačice, ki vsebujejo alergen: to so ugotovili že zelo kmalu, ko je rastlina prišla v množično kulturo. Tisti, ki so bili na to občutljivi, so jim že tedaj odsvetovali, da bi se dotikali teh rastlin. Vonj teh primul pa je bil tako močan, da si jih zaznal že na kak meter bližine. Kljub temu tedaj niso povzročale pretiranih alergij, ker je bilo te občutljivosti kljub vsemu bistveno manj.

 

Kaj so primule potrebovale?  Vsako letno presajanje po 15. avgustu. Najbolje so rastle v dobri vrtni zemlji z dodatkom kompostiranega hlevskega gnoja. V današnjem času je problem, ker so vse rastline posajene v različnih mešanicah šote, kar pa tem rastlinam, ko jih prinesemo domov ne ustreza več. Rastline gojijo v računalniško vodenih rastlinjakih, kjer se dozira tako voda kot hranilne snovi. Doma pa tega ni več in te mešanice nimajo zaloge hranil, vode tudi ne, zato so tako gojene rastline le malo bolj trajnejši šopki, kot pa resnične trajnice. Rastline bi morali presaditi v pravo vrtno zemljo z danes različnim piliranim gnojem in potem bi še naprej dobro uspevale. Ker pa so običajno tudi nekoliko preveč nežne, jim še to dodatno skrajšuje njihov čas cvetenja.

 

Primule so tako danes večinoma izginile iz naših preveč ogrevanih stanovanj. Tam ne rastejo dobro. Še vedno pa so najlepše v slabo ogrevanih in svetlih hodnikih, kjer jih še tu pa tam le vidimo cveteti. Od tiste vijolično rdečih do bledih odtenkov tu in tam tudi belih, ki pa so množično krasili okna prav v tem času, pa smo se že zdavnaj poslovili. Danes le malokdo še ve, da je bila ta rastlina pri nas nekoč tako množično razširjena, lahka za vzgojo in dolgo cvetoča, prav v tistem času, ko druge rastline še niso cvetele.

 

Pripravil Jože Bavcon, Botanični vrt Univerze v Ljubljani

 

Fotografija: dr. Jože Bavcon

NAGRADNA IGRA

Nagradna igra "Zbudi se, Slovenija!"

Pravila nagradnih iger
SODELUJ
NAGRADNA IGRA

Kuhajte v kuharskem tekmovanju "Mojca kuha"!

Pravila nagradnih iger
SODELUJ
NAGRADNA IGRA

Zasejmo ljubezen!

Pravila nagradnih iger
SODELUJ