Šparglji, zelenjava kraljev, nasveti Marije Merljak

Prečistite telo s šparglji!

Po praznikih telo kliče po prečiščevanju. Najnovejša dognanja opozarjajo na zelo visoko pečiščevalno vlogo – špargljev, ki torej niso samo kulinarična specialiteta. Šparglji imajo veliko dragocenih snovi, ki blagodejno vplivajo na zdravje in počutje.

 

Vse to smo preverjali tam, kjer zraste največ gojenih belih, zelenih in vijoličastih špargljev v Sloveniji, v Orehovljah, na poljih med zavoji reke Vipave, ki se leno pomika proti svojemu izlivu, sicer že čez  mejo v sosednji Italiji. In v Opatjem selu na Goriškem delu Krasa. V nizkem kraškem gozdu in po goščavah okrog vasi pa rastejo tanki divji zeleni šparglji. Vsi so koristni in zdravi.

 

Kaj so šparglji?

 

Znanstveno ali po latinsko jim s skupnim imenom pravimo Asparagus, ki v osnovi izvira iz grške besede in pomeni mladiko ali oganjek in posredno - mladost. Šparglji dozorijo v aprilu in jih lahko pobiramo do konca junija. Uvrščamo jih v družino beluševk, od tod tudi ime beluši, ali po latinsko Asparagaceae, od koder je po korenu besede sodeč tudi izšlo ime – šparglji. Dobro je vedeti, da je v družini kakih 300 vrst, od tega okrog 20 vrst špargljev z užitnimi poganjki.

 

Sprva so bili šparglji pri nas razširjeni predvsem na Primorskem, kjer so jih podobno kot v Furlaniji, Italiji, Nemčiji in Franciji zasipali, da so ostali svetli, beli. Drugod po Sloveniji pa največ pridelujejo zelene šparglje, ki zrastejo na sončni svetlobi, zato se obarvajo s klorofilom v zeleno. Danes so v modi tudi vijoličasti šparglji, ki jih porežejo kmalu potem, ko pokukajo iz zemlje in jim ne dovolijo, da pozelenijo. Beli šparglji so milejšega, bolj nežnega  okusa  kot zeleni šparglji, ki rahlo pogrenijo. 

 

Na naših tleh v naravi uspevajo štiri vrste špargljev: navadni (lat.: Asparagus officinalis), lasasti (lat.: Asparagus temuifolius), obmorski in divji ali ostrolistni šparglji (lat.: Asparagus acutifolius). Slednji uspevajo le v Istri, na Krasu in po goščavah vipavskih gričev; so temno zelene barve s pridihom ali lisami temnega škrlata. Divji šparglji so tanjši od gojenih in najbolj grenki, saj so morali sami razviti veliko več obrambnih sposobnosti; med grenčinami pa je obilica zaščitnih snovi.

 

Šparglji imajo veliko rudnin in vitaminov ter zdravilnih učinkovin: najbolj značilen je aspargin, sledijo še tirozin, arginin, valin, koniferin, saponin, eterična olja, jantarna in helidonska kislina, nekaj je smole in čreslovin.

 

Med rudninami je v špargljih v naravi razmeroma redek molibden, sestavina vseh encimov, ki so odgovorni za razstrupljanje in razkisanje telesa. Drug pomemben mineral je silicij; tega je v naravi veliko, a ga v hrani razmeroma redko srečamo. Silicij krepi in napenja vezivno tkivo, vzdržuje telo v dobri kondiciji in preprečuje celulit. Tu so še kalij, natrij, železo, nekaj je tudi cinka, fosforja in magnezija.

 

Med vitamini moramo omeniti visoko vsebnost folne kisline ali vitamina B9. Ta je nujen za izdelavo hormonov ter za zniževanje ravni homocisteina, ki je pogost krivec za aterosklerozo in druge srčno žilne bolezni. Prav zaradi folne kisline sodijo šparglji med najbolj pomlajevalna živila. Omeniti moramo še vitamine B1, B2,  B6 ter v sledovih B3, B5 in holin ali B7. Kar veliko je provitamina A, vitamina C in E za boljšo kožo, zdravo sluznico in imunski sistem... Veliko je vlaknin ali balastne snovi in antioksidantov. Šparglji so skoraj brez kalorij. Energijska vrednost je le 22 kcal/100g (94 kJ/100g) in delujejo shujševalno in prečiščevalno.

 

Prav raznolikost vsebine je tista, ki deluje blagodejno, preventivno pred različnimi boleznimi. In morda tudi kurativno. Vrsta  sestavin v špargljih ima že vsaka po sebi na primer antimutageni učinek. To pomeni, da preprečuje mutacije, ki neposredno vodijo tudi v maligne spremembe celic. Ali že omenjeni citotoksični encim, potem snovi, ki delujejo antiinflamatorno in blažijo vnetja, da ne omenim cele vrste antioksidantov.

 

Barve špargljev so del fitonutrientov, mnoge iz vrst antocianinov, kakršne najdemo tudi v rdečem vinu in mu dajejo zdravilno noto, saj varujejo pred mnogimi boleznimi staranja, od demence do artritisa. V špargljih so tudi številni karotenoidi, med njimi betakaroten, lutein in zeaksantin. In mnoge študije dokazujejo, da vsi ti delujejo zaščitno proti raku.

 

V tej luči šparglji dobijo visoko prehransko in tudi zdravilno vrednost zaradi izredno visokega antioksidativnega potenciala svojih zaščitnih fitokemikalij. Znanstveniki so v špargljih odkrili vrsto močnih antioksidantov, ki nevtralizirajo proste radikale in tako varujejo pred poškodbami celic; poškodovane in izrojene celice, ki se nezadržno množijo, pa vodijo v raka. Zato je mogoče špargljem pripisati antikancerogeno, torej preventivno delovanje. Med zaščitnimi flavonoidi v špargljih sta tudi kvercetin in rutin. Obema pripisujejo znanstveniki citotoksično delovanje, kar pomeni, da uničujejo izrojene celice. To poteka v dveh korakih: najprej ustavijo izrojene nenormalne ali rakave celice, ki se sicer  nenadzorovano širijo, ter jih nato prisilijo v apoptozo ali celični samomor.

 

Med ogljikovimi hidrati v špargljih je inulin; ta poveča učinkovitost inzulina in spodbuja delovanje koristnih bakterij v črevesju, zato so primerna jed za sladkorne bolnike. V njih najdemo še frukto-oligosaharide, ki spodbujajo razmnoževanje koristnih bakterij v črevesju. 

 

Le nekaj let pa so stara spoznanja, zapisana v posebnem poročilu v Biochemical and Biophysical Research Communications (2009), da imajo steroidni saponini v šparljih, imenovani asparanin A veliko sposobnost prečiščevanja jeter tako, da pobijejo vse izrojene celice, medtem ko zdrave pustijo pri miru. Avtorji raziskave so  navdušeni zapisali, da utegne asparanina A iz špargljev postati preventivno in tudi terapevtsko zdravilo zoper hepatom oziroma raka jeter. Podobne ugotovitve kot ameriški so zaznali tudi kitajski preučevalci špargljev.

 

Šparglji vsebujejo glutation, ki je eden najmočnejših anti-karcenogenih snovi in svojo moč še pridobi v sinergiji z vsemi drugimi antioksidanti.. In rutin, ki krepi stene krvnih žil in varuje kapilare pred poškodbami.

 

Najnovejša dognanja tudi opozarjajo na veliko antikancerogeno delovanje ferulične kisline, ki je je v špargljih veliko.  Ta je po svoji kemični sestavi podobna kurkuminu, poglavitni sestavini začimbne kurkume, ki ima potrjeno protirakavo delovanje. In tako kot kurkumin tudi ferulična kislina preprečuje rast malignih celic in nastajanje metastaz. Pomembna snov je tudi protodioscin, to je učinkovina, ki zmanjšuje izgubo kostne mase, krepi spolno slo in erekcijo. Zato šparglje res lahko uvrščamo med naravne afrodizijake, še zlasti v kombinaciji z vsemi rudninami, vitamini  in antioksidanti. 

 

Kdo je sodeloval? 

 

Najprej nam je na polju v Orehovljah predstavnik družine Ušaj, ki sodi med večje pridelovalce špargljev na Goriškem, Kristjan Ušaj, predstavil pridelavo špargljev in pripravijo za prodajo. Društvo žena Miren-Orehovlje je prikazalo, kako šparglje pripravijo za kuho, na mizi pa so pokazali tradicionalno špragljevo frtaljo, podkisane šparglje s polento in sladico iz špargljev. Sodobne jedi s šparglji, kakršne ponujajo gostom, so priprvili v Gostilni Makorič. Občudovali smo: ješprenček s šparglji, sipine rezance s šparglji in lososom, sladko špargljevo rulado, špargljeve mošnjičke s koprivno omako, špargljev narastek s čemažem, beluše kuhane v teranu in beluševo juhico. V Gostilni Bric so pripravili palačinke s špargljevo marmelado, njoke iz kopriv, kašo s šparglji in še kaj. Društvo žena Bilje je pripravilo biljenske štruklje in fuljo; nekaj učencev devetega razreda OŠ Miren je pripravljalo frtaljo iz špargljev in zelišč, ki rastejo v okolici domačega kraja. Pri izletniški kmetiji Faganeli smo pokusili suhomesnati narezek s šparglji in občudovali enometrsko salamo,  zraven so se pri Makufino! pohvalili z marmeladami, vloženo zelenjavo in šparglji.

 

V Opatjem selu je bila prireditev na prostoru med osrednjo vaško štirno, cerkvijo in obnovljenjo Kraško hišo, koder potekajo po novem vse vaške prireditve. Tu so seveda pripravili jedi iz dovjih špargljev. V Gostilni Štirn so se izkazali s torto in njoki iz divjih špargljev, s pohanimi in ocvrtimi divjimi šparglji s kraško panceto, z njoki z divjimi šparglji in sladico, prav tako iz divjih špargljev. Izletniška kmetija Pri Krčarju je narezala suhomesnate izdleke, kakršne ponujajo na znaminitih ''osmicah'' in kraško vino, ki je vedno ob jedi.

 

Članice Društva žena Žbrinca, Opatje so prikazale pripravo žgubanke in šutastega toča, v ozadju so prikazale kmečka opravila, ročna dela, prikaz pletenja biča in žbrincle. Gospe iz Aktiva kmečkih žena društva Simon Jenko iz Temnice so naredile frtaljo iz divjih špargljev, iz koromača in melise, mineštro s slivami in koromačem, krompir s koromačevim cvetjem in teranom.  Vera Lipičar z eko kmetije, ki vzreja koze, je prinesla kozje sire in druge kozje izdelke. Tatjana Frančeškin je pripravila gobovo juho z vršički divjih špargljev ter slivovo mineštro, šnite v teranu, polento in omako iz divjega prašiča. Magda Rogelja pa je nabrala divja zelišča in izdelke iz njih.

 

Kaj smo še spoznali poleg špargljev? 

 

Poleg jedi s šparglji smo v Orehovljah občudovali lončarske in keramičarske izdelke iz gline. V nižini ob reki Vipavi v glinkopih še danes pridobivajo glino, čeprav ne toliko kot pred desetletji, ko je bila glina osnova za delo več opekarn, fornaž. Danes menda obratuje samo še ena. In domačini so vedeli povedati, da so v velikih pečeh v teh fornažah spekli najboljše jedi iz krompirja, bučk, paprike... s mehko slanino ali panceto in koščki mesa. Joj, je moralo biti dobro!

 

In tudi s čevljarstvom smo se srečali. Nekoč je bil Miren središče čevljarstva na Primorskem in še danes tam dela najbolj znana slovenska tovarna otroške obutve.

 

Na Krasu pa je doma kamen, zato smo tu občudovali kamnoseka, ki je obdeloval bel kraški kamen, izdelovalca bičev, može, ki so obdelovali les za domače kmečke potrebe, ženske, ki so šivale prtičke in druga ročna dela, do vojakov iz prve svetovne vojne, ki so kuhali golaž. Šolski otroci iz podružnične osnovne šole Kostanjevica na Krasu pa so skupaj s članicami Društva žena Žbrinca Opatje selo zapeli nekaj pesmi. V obeh krajih smo občudovali tudi ples folklorne skupine v izvirnih oblačilih s preloma prejšnjega stoletja na Goriškem.

 

Nasveti: Marija Merljak, univ. dipl. živ. teh. 

 

Fotografije: Ivan Merljak 

 

Prazniki zaznamujejo, nasveti Marije Merljak

Preverite recept za ribniško trojko!

Človeka zaznamuje marsikaj. Mu daje indentiteto. Kar pomemben element tega pa je hrana, ki je bila v vsej zgodovini naših prednikov in v precejšnji meri je to še danes, tesno povezana s prazniki in pravcatim obrednim obedovanjem ob njih. Kako nas prazniki zazanmujejo smo šli z našo terensko ekipo preveriti v Ribnico.

 

Odločila sem se, da bom  nekaj besed namenila ribniški trojki. To je vsebinsko bogata enolončnica v kateri je ravnovesje esencialnih aminokislin, ki jih telo samo ne more narediti in so nujne za gradnjo in obnovo telesa. Trojko bi lahko razglasili za uravnotežen in popoln obrok, če jo še malce dopolnimo z maščobami, denimo ocvirki ali slanino, na kateri najprej prepražimo sestavine.

 

Recept za ribniško trojko:

Temeljne sestavine so tri: domač rdeč fižol ribn'čan, rumeno korenje in koleraba. Najpogosteje uporabijo še krompir, rdeče korenje, por, čebulo, česen in peteršilj ter poper in sol.

 

Trojko pripravimo: fižol ribn'čan namočimo čez noč, vodo zjutraj odcedimo in ga v novi vodi kuhamo najmanj eno uro. Posebej na masti prepražimo čebulo, por, korenje in kolerabo. Nato prilijemo nekaj vode, ki smo jo odvzeli iz lonca, v kateri kuhamo fižol, premešamo in vse to prelijemo v lonec s fižolom (nekateri prisegajo na bakren kotlič). Kuhamo še toliko časa, da je fižol kuhan.

 

Temeljna sestavina trojke je fižol ribn'čan.  Za fižol velja, da je zakladnica zdravja, poln energije, uskladiščene v  ogljikovih hidratih. Energijska vrednost fižola v zrnju je okrog 1.435 kJ/100 g živila. Toda energija ni vse; najpomembnejše so beljakovine. Teh je v fižolu v zrnju do 24 mg/100 g suhe snovi. Fižol je morda najboljši vir rastlinskih beljakovin, ki so tudi dobro izkoristljive, vendar niso popolne, saj ne vsebujejo vseh esencialnih aminokislin. Zato je dobro fižol kombinirati z živalskimi beljakovinami, denimo fižol z mesom ali jajcem. S fižolom poleg beljakovin hkrati pridobimo ogljikove hidrate in vlaknine, a le malo maščob.

 

Med rudninami moram poudariti odlično razmerje med natrijem in kalijem, kar je zelo dobro za uravnavanje krvnega tlaka. Dobro je tudi razmerje med kalcijem in magnezijem, kar je dobro za preprečevanje osteoporoze. Od drugih rudnin so še: silicij, železo, mangan, baker, kobalt, selen in molibden. Vitaminov je cel kup. Toda večina se jih s kuhanjem uniči. Ostane pa inozitol ali vitamin B16, ki skupaj z vlakninami močno zniža holesterol LDL. V fižolu, zlasti v rdečih in temnih sortah, je tudi približno enaka količina antioksidantov kot v grozdju in brusnicah.

 

Tudi vlaknine v fižolu so zelo pomemebne, topne in netopne. Na podlagi raziskav so ugotovili, da uživanje po 170 gramov kuhanega fižola redno vsaj mesec dni zniža trigliceride za dobrih 10 odstotkov in za 20 odstotkov holesterol. Fižol ima vsaj šest sestavin, ki zmanjšujejo holesterol in s tem posredno pomaga pri zniževanju krvnega tlaka. Vlaknine so koristne tudi za zdravljenje jeter, žolčnika in sečnih poti, saj spodbujajo izločanje sečne kisline. Fižol je pravcato ''zdravilo'' proti artritisu, vendar samo, če je v črevesju ustrezna mikroflora. Zaradi vlaknin fižol blagodejno deluje na črevesje in prebavo, saj vlaknine vežejo različne strupene snovi.

 

Predsednica DPŽ Marinka Vesel je predstavila tradicionalno velikonočno jed alelujo, ki so jo jedli na veliki petek, ko je veljal strogi post. Pripravljali so jo iz repnih olupkov, ki so jih šparali vse leto; repo so lupili v čim daljših trakovih...

 

POSTNA JED »ALELUJA«

 

Prišparane in posušene olupke so gospodinje dobro oprale, nekaj časa namakale, potem pa pripravile jed. Repne olupke so najprej skuhale, odcedile, sesekljale in jih nato v ponvi pomokale s črno moko, ter jih zalile z juho, kjer se je prej kuhalo prekajeno svinjsko meso. Ko se je to zgostilo, so jed poljubno zabelile ali z ocvirki ali z prepraženo čebulo na svinjski masti.

 

Repa je zelo stara evropska kulturna rastlina, vedno zapostavljena, večno v senci zelja. Najpogostejši sta poletna in strniščna repa, repe obeh vrst se po sortah spet ločijo po obliki in barvi. Po obliki so repe lahko bolj podolgovate ali bolj okrogle, po barvi najpogosteje bele barve z rožnatim pridihom, lahko tudi bledo rumenkaste ali svetlo rjave barve. Vse različice imajo značilen sladek in rahlo pekoč okus. Med hranilnimi snovmi v repi so  beljakovine, ogljikovi hidrati, maščobe, vlaknine, nekaj je tudi vitaminov in mineralov. Svežo mlado repo uživamo do srede jeseni, skisano najpogosteje čez zimo in vse leto.

 

V repi nikakor ne smemo prezreti treh bistvenih snovi: žveplove spojinevitamin K in mineral kalcij. Prav zaradi žveplovih spojim sodi repa med najbolj učinkovita naravna čistila našega telesa, zlasti sečnih poti; očisti vse ''kotičke'', kjer zastaja sečnina. Žveplene snovi v repi razmaščujejo jetra, razstrupljajo in čistijo kri. Ta funkcija pride zelo prav po praznikih, po prekomernem uživanju alkohola, nikotina in drugih nevarnih substanc. Te se vežejo na žveplo in z urinom izločijo iz telesa.  Morda je prav temu pripisati velik diuretični učinek repe.

 

Zaradi fitoncidov v repi jo lahko uporabljamo za izpiranje pri vnetju grla. Fitoncidi so antibiotične snovi, ki jih rastline sproščajo neposredno v zrak in že v majhnih koncentracijah zavirajo razmnoževanje bakterij in jih uničujejo. Mednje sodijo razna eterična olja in saponini; obojih je v repi dovolj, da repni sok pomirja kašelj in pomaga pri izkašljevanju.

 

Žveplo je tudi sestavni del glutationa, ki preprečuje kvarjenje celic, ter aminokisline metionin; ta pa preprečuje izplavljanje glutationa iz telesa. Žveplo sodeluje pri nastajanju heparina, ki je najpomembnejši telesu lasten antikoagulant, zato je mogoče šteti repo za učinkovito obrambo pred krvnimi strdki. Pomembno vlogo imajo žveplene snovi tudi pri nastajanju inzulina za uravnavo krvnega sladkorja ter  keratina, brez katerega nimamo dobrih las in nohtov. Žveplo spodbuja nastajanje hrustanca in mazalne tekočine med hrustančnimi ploščicami ter vezivnih kit.

 

Rastlinska oblika v maščobah topnega vitamina K, imenovana filokinon ali vitamin K1 je pomembna za vezavo kalcija z beljakovino ostekalcin; šele skupaj lahko nastane nova kostnina. Vitamin K celi rane, saj skrbi za pravilno strjevanje krvi, tudi pri krvavitvah ob menstruacijah in menopavzi ali pri slabem celjenju ran. Prav tako je vitamin K nujen za preprečevanje želodčnih in črevesnih motenj. Kalcij v repi je nujen za kosti, za pravilno strjevanje krvi, za ritmično delovanje srca in dobro delovanje možganov; je veliki pomirjevalec in odločno pomaga pri nespečnosti. Prav tako preprečuje bolečine v mišicah.

 

Seveda ima repa še vrsto drugih mineralov, med njimi nekaj železa, natrija, kalija, fosforja in magnezija. Med minerali je treba omeniti zlasti izrazito dobro razmerje med njimi, zlasti med kalijem in natrijem, zato je repa izvrstna pomoč za zdravo srce in krvni obtok ter za preprečevanje celulita. V repi je še nekaj drugih vitaminov: vitamin B1 proti pozabljivosti, B2 proti dermatitisu, B9 (folne kisline) za več volje in vitamin C, če repa kali.  V repnih cimah je od 100 do 140 mg/100 vitamina C, kar je zelo veliko. V praksi, takoj, ko repa vzkali, cime potrgajmo in jih zamešajmo med solato. Kot vse križnice ima repa veliko zaščitnih glukozinolatov, ki delujejo antimikrobno. Pri njihovi razgradnji nastajajo snovi, ki naj bi preprečevale nastajanje malignih celic in celo zavirale raka. Velja pa opozoriti, da bi se morali pretiranega uživanje repe izogibati le tisti, ki imajo motnje pri premajhnem delovanju ščitnice.

 

Kdo je vse sodeloval v oddaji? 

 

Najprej smo se oglasili izpred Rokodelsekga centra, na katerega so zelo ponosni, saj je rokodelstvo na ribniškem staro že več stoletij. Davnega 23. oktobra 1492, torej  leta, ko je Krištof Kolumb odkrili Ameriko, so v Ribnici prejeli cesarski ''patent', ki je določal, da smejo suhorobarji z Ribnice prodajati svojo robo ''od vrat do vrat'' po vsej dotlej znanem svetu.  Skratka, dokument izpričuje, da so bili Ribnčani  prvi, ki so vpeljali  direktno prodajo, ali direktno trgovino. 

 

No, drugi vklop je bil na grajskem dvorišču oziroma parku, na kar so domačini tako navezani, da vsakogar pošljejo najrej tja; najprej turiste, zagotovo ženina in nevesto in svate, saj je v gradu -  poročna dvorana.                                                                                                                                                                             

Zamislila sem si oddajo tako, da bomo pri rokodelcih prikazali postne jedi s širšega obnočja Ribnice, v gradu pa velikonočne jedi. Na obeh prizoriščih smo imeli tudi spremljajoče dejavnosti, ki so ponos Ribnice. Tako je Medard Pucelj predstavil že omenjen patent o prodaji suhe robe, Ivan Prelesnik, predsednik Vaškega etonološkega društva Hrovača, pa je govoril o dejavnosti društva, katerega pomembna letna prireditev je praznik fižola ribnčana. Z njim pripravljajo slovito trojko, v kateri so samo fižol, krompir, koleraba, korenje in začimbe, a vsaka gospodinja in vsak moški, ki se je loti, skuha nekoliko drugačno. Zato na jesen tekmujejo, kdo je najboljši.

 

Za našo kamero so trojko skuhale prizadevne članice društva, ki so pripravile tudi kisu fižol, fižol in zelje, spekle fižolov kruh in kifelčke. Jedi je predstavila Anica Petek, medtem ko je njen France Petek natrosil nekaj smešnih štorij, dejstev in skrivnosti o fižolu ribn'čanu.

 

Poklicni kuhar Nik Starc je s svojimi picami iz fižola, jagod, špargljev in mocarele, ki jih je v zadovoljstvo vseh navzočih pripravljal kar pred kamero, spomnil, da smo Ribnico obiskali prav na veliki petek, ko je post najstrožji in se mesa ne smemo dotakniti. Zato so bili ribniški štruklji, filajne, potica, kruh in pirhi, za kar se je potrudila Anja Pirnat iz gostišča Makšar, naravnost pregrešni za tak dan.

 

No poleg dveh zdomarjov, oprtanih z reti, rešeti in drugo suho robo, smo občudovali izdelovalca zobotrebcev ter pletenih košar in cekarjev, lončarje in keramičarje in še koga, ki se je trudil tako kot nekoč. Gospod Jože Zakrajšek je predstavil ribniški sejem, gospa direktorica Polona Rigler Grm pa dejavnost Rokodelskega centra.

 

V grajskem parku so nas presenetile članice DPŽ RIBNICA, ki so težko obložile mizo z velikonočnimi dobrotami. Pripravile so ševeliko več od tistega, kar mo pričakovali in sedogovorili. No, poudarek smo vseeno dali tradiciji: aleluji, bonf'lnem, riževi in ribniški povanco, pirhom po ribniško.... Jedi sta predstavili predsednica Marinka Vesel in Dragica Ilc. Upokojena učiteljica Bernarda Arko s turistične kmetije Boltetni pa je pripravila tradicionalno velikonočno košaro za k žegnu in ribniški želodec; govorila je tudi o običajih uživanja velikonočnih jedi v Ribnici.

 

Nasveti: Marija Merljak, dipl. ing. živ. teh. 

 

Fotografije: Ivan Merljak 

 

 

 

Sožitje narave za več zdravja, nasveti Marije Merljak

Osnovna sestavina meda so sestavljeni sladkorji, predvsem saharoza.

Čebele privlačijo barve in vonji; ko iščejo medičino se ozirajo na barvno cvetoče rastline. Vonj pa je bolj za varovanje oziroma zaznavanje nevarnosti, občutljive so na naš znoj, parfume ipd.

 

Čebelji red

 

V panju vlada urejenost, da ji ni para, čeprav površen pogled pokaže prav nasprotno – navidezen kaos.

 

Toda že prvi ali drugi dan svojega življenja čebele sprejmejo prvo nalogo: postanejo negovalke novega zaroda. To delajo teden dni. Nato prvič zapustijo panj in gredo na prvi izlet, ogledajo si okolico panja in si sliko vtisnejo v spomin. V tem času tudi izločajo v panju vosek, ki ga zgnetejo v obliko za graditve novega satja, čistijo panj in po potrebi stražijo pri vhodu v panj.

 

Šele po treh tednih postanejo delavke-nabiralke, ki nabirajo medičino in cvetni prah. Sočasno nabirajo tudi sladko mano, medeno roso listnih uši in vodo ter rastlinske voske in smole, ki jih uporabijo kot gradbeni material, in vse to znosijo v panj.

 

Čebele ne letajo vsevprek po cvetovih, marveč delajo selekcijo. Če so začele nabirati medičino na eni vrsti cvetov, potem bodo zvesto obiskovale te cvetove toliko časa, dokler je na njih dobiti kaj medičine in cvetnega prahu. S tem zagotovijo prenos peloda na rastline iste vrste in jih oplodijo. Posamezna čebela izleti do 15 krat na dan in med enim krogom obišče do 150 cvetov do poldrugi kilometer daleč.

 

Čebele sicer ravnajo nagonsko, ne razumsko, a vsekakor smiselno. Tako čebele čistilke odstranjujejo tudi zajedalce, ki bi povzročili bolezni in ogrozili panj. Nekaj čebel vedno spremlja matico, jo negujejo in hranijo z matičnim mlečkom, hkrati pfrenašajo feromone, ki jih izločajo matice in ti spodbujajo delavke k delu. Mlade delavke se nenehno gibljejo po satovju in pregledujejo celice, mlade krmilke pa hranijo ličinke - žerke. Ko se ličinke zabubijo, jih zadelajo z voščenim pokrovčkom, ki sicer prepuščajo zrak. Ta čas je najbolj občutljiv, saj se prav tedaj, ko mlade čebele pokrivajo zalego, se v celice lahko naselijo najhujši čebelji zajedalci – varoje. 

 

Satje gradijo čebele mladice, stare od 8 do 17 dni. Oblikujejo šetrerokotne celice, ki so do potankosti enake, čeprav vsako celico gradi več čebel. Vhod v panj stražijo čebele stare od 12 do 25 dni, še preden postanejo delavke – nabiralke. Pregledajo prav vsako priletelo čebelo, preden jo spustijo v panj. Šele čebele starejše od 21 dni postanejo pašne čebele oziroma nabiralke.

 

Informacijski sistem čebel

 

Zanimivo je, da se čebele o paši medsebojno obveščajo, in sicer s posebnim plesom sporočajo kraj in oddaljenost paše. Prav to opravilo je morda najbolj inteligentno početje teh malih bitij. Plesalke se gibljejo po satju v obliki krožnice ali osmice. Na prehodu osmice, ko plesalka zamenja smer obračanja, ziba zadek in brenči in krili. Zibanje je vedno v isti smeri, glede na navpičnico pa se ujema s smerjo paše in položajem sonca. S tresljaji pa sporočajo oddaljenost pašnika. Kolikor počasnejše je zibanje tem bolj oddaljena je paša. Kolikor hitrejše je potresavanje njihovega zadka in brenčanje, tem bližja je paša. Delavke, ki šele odhajajo na pašo, se plesalkam približajo in zaužijejo prinesen vzorec hrane ter se z njim vzburijo in navdušijo za pašo. Čebelji red je torej naravnost fascinanten, natančen in smiselen. Tudi rojenje čebel je naraven pojav, saj je konec maja ali v začetku junija razvoj čebel dosegel vrh in je v panju postalo za vse premalo prostora. Zato si pač mora nova družina poiskati nov dom. Naloga čebelarja je, da jim pri tem pomaga.

 

Posebno mesto za zdravje bi morali imeti medeni napitki in koktajli

 

Vsi poznamo med in njegove zdravilne učinke, manj je takih, ki vedo, da so poleg sladkorjev v medu še voda, organske kisline, minerali, vitamini, pelod, vosek, flavonoidi, fenoli, lipidi, terpeni, pigmenti in proteini. Pomembni so še encimi in aromatske snovi. Encimi iz meda so še bolj učinkoviti in hitreje delujejo, če med razstopimo z vodo, dodamo limonin sok ipd... ali z jogurtom, hladnim mlekom... Ko méd raztopimo v vodi, se aktivnost encima glukoza-oksidaza poveča do 50.000 krat! Protibakterijski učinek se hitro močno poveča, zato je najboljše méd raztopiti in spiti kot napitek. Ne smemo pa ga raztopiti v vročem čaju, ker uničimo encime!

 

Osnovna sestavina meda so sestavljeni sladkorji, predvsem saharoza. Toda čebele te sladkorje obdelajo z encimi iz svojih žlez, ki sestavljene sladkorje razgrajujejo na enostavne, na fruktozo in glukozo. Zato je med najboljši vir energije za človeka.

 

V medu je tudi cvetni prah iz okolja, v katerem je bila paša. Prav zato je za naše zdravje zelo pomembno, da uživamo predvsem lokalno pridelan med, domač med, saj s tem vnašamo v telo lokalni cvetni prah, na katerega smo navajeni. V praksi domač med ne povzroča alergij, česar ne moremo tako zlahka trditi za medove z drugih koncev sveta.

 

Prav zato je toliko bolj pomembna akcija Pomagajmo čebelici- ocvetličimo mesto, ki v Sloveniji letos poteka že četrtič.  S tem projektom spodbujajo meščane, naj na svojih okenskih policah gojijo medovite cvetlice in s tem pomagajo mestnim čebelam do dobre paše.

 

Zeliščne palačinke

 

Zelišča nikoli niso osnovna hrana, pač pa kakor navdih, ki vodi roko umetnika, da njegova umetnina na platnu zažari v popolnosti. Ali kot pika na ''i'' tistega, ki obrača črke po papirju... Zelišča ne vstopajo v prebavni proces in se ne razgrajujejo na osnovne sestavine, tako kot na primer druga hrana na beljakovine, ogljikove hidrate ali maščobe. Marveč obogatijo okus jedem ter imajo precejšen vpliv na naše psihično in fizično počutje, saj delujejo stimulativno, pomirjevalno in uravnotežno na notranje organe ter jim pomagajo pravilno opravljati njihove funkcije v telesu.

 

Dragoceno bogastvo zelišč je v številnih eteričnih oljih in njihovem prepletanju; to  opredeljuje okus in aromo in tudi temeljne značilnosti zelišč, kar potem s pridom uporabimo za izboljšanje arome in okusa jedi. Pravi pomen zelišč za naše telo pa ni  samo v izboljšanju jedi, marveč je skrit v njihovem učinkovanju, saj so nepogrešljiva v vsaki zdravi prehrani kot vir vitaminov in mineralov ter eteričnih olj, grenčin, taninov, saponinov, rastlinskih sluzi, fitoncidov (kot naravnih antibiotikov) in drugih dragocenih učinkovin, zlasti organskih kislin, ki pomagajo pri prebavi in tudi zaščiti prebavnega trakta. Pri zeliščih so uporabni cvetovi, plodovi, semena, listi in celo korenine; ponekod samo nekaj, drugod lahko vse.

 

Med zelišči bi tokrat želela opozoriti na pehtran

 

Ta je zelo uporaben kot pomoč pri zdravljenju, saj osveži in okrepi telo. Po zaužitju postanemo opazno bolj vedri in pomirjeni. Uporaben je pri neješčnosti, lajša prebavo in pospešuje izločanje žolča, učinkuje protivnetno, rahlo odvaja vodo in odganja gliste. Ker izboljša okus in aromo, ga nenadomestljivo uporabljamo v vseh neslanih dietah. Za nas, ženske, je pehtran zelo koristen. Uravnava namreč mentruacijo, zlasti tedaj, ko izostaja. Vse, ki imajo te težave, naj teden dni prej začnejo piti po dvakrat na dan skodelico pehtranovega čaja.

 

Za oba spola velja: pehtran spodbuja tek po daljši bolezni. Ljudsko zdravilstvo ga priporoča tistim, ki imajo preveč želodčne kisline. Kot diuretik je priporočljiv ledvičnim bolnikom, pljučnim bolnikom pa za lajšanje dihanja. Še nasvet: če se vam kolca, ugriznite v svež pehtran. In kolcanje se bo kmalu pomirilo...

 

Lahko bi rekli, da je pehtran rastlina, ki plemeniti vse okrog sebe. Pri nas ga najbolj pogosto uporabljamo za pehtranovo potico, pehtranove štruklje in druge močnate narastke ter za pehtranov kis. Toda pehtran izboljšuje okus tudi vloženi zelenjavi, med njimi kumaricam, rdeči pesi, belušem, korenčku, zeleni in celo bučkam. Z vsemi naštetitmi se lepo ''štema'' tudi v svežih jedeh in prilogah. Marsikatera kuharica prisega, da mora ''biti zraven'' v vseh belih smetanovih omakah, zlasti za perutninsko meso in teletino. In seveda potem v raznih prikuhah, zlasti s stročjim fižolom. Pehtran dopolni okus tuninemu in še kakšnemu drugemu namazu, v Sredozemlju ga uporabljajo kot oplemenitenje okusa oljčnega olja. Francozi ga mešajo s timijanom, peteršiljem, drobnjakom in drugimi začimbami in s to mešanico bogatijo okus jajčnim jedem in solatam. Zaradi blagodejnega učinka pehtranovega eteričnega olja na prebavo, ga dodajajo grenkim likerjem.

 

Kdo so bili sodelujoči? 

 

Spet smo kamero prižgali na tržnici v BTC Cityju. Razlog je bil tudi v tem, da je BTC partner v projektu  "Ocvetličimo balkone-pomagajmo čebelicam". Cilj tega projekta, ki traja že več let je, da bi z medovitimi rastlinami na balkonih blokov in stolpnic znatno povečali možnost paše za naše kranjske čebelice, ki bolj kot podeželje poznajo mesto.

 

Ponudbo številnih medovtih rastlin so razkazali predstavniki Kalie, Semenarne Ljubljana. Prinesli so tudi posebno eko-zemljo za zelišča. Ponudnik čebeljih izdelkov v BTC, Čebelarstvo Vasič, je predstavilo vse vrste medov, priznani čebelar Tobe Tome pa je predstavil zdravilne učinke meda in drugih čebeljih produktov, pa tudi svoje izkušnje z apiterapijo. Ponudnik mesnin v BTC, Arvaj iz Kranja, pa je prikazal  več jedi z medom, od šunke z medom, budl, piščančja bedra z medom, medene kocke,  medene štrukjle in medeno potico. V Živo smo pripravljali jagodni napitek z medom, napitek iz suhega sadja z medom, koktail  s korenčkom in medom, jabolčno pijačo z medom.

 

NAGRADNA IGRA

Nagradna igra "Zbudi se, Slovenija! "

Pravila nagradnih iger
SODELUJ
NAGRADNA IGRA

ZBUDI SE, SLOVENIJA 3. maj 2018

Pravila nagradnih iger
SODELUJ