Prazniki zaznamujejo, nasveti Marije Merljak

Preverite recept za ribniško trojko!

Človeka zaznamuje marsikaj. Mu daje indentiteto. Kar pomemben element tega pa je hrana, ki je bila v vsej zgodovini naših prednikov in v precejšnji meri je to še danes, tesno povezana s prazniki in pravcatim obrednim obedovanjem ob njih. Kako nas prazniki zazanmujejo smo šli z našo terensko ekipo preveriti v Ribnico.

 

Odločila sem se, da bom  nekaj besed namenila ribniški trojki. To je vsebinsko bogata enolončnica v kateri je ravnovesje esencialnih aminokislin, ki jih telo samo ne more narediti in so nujne za gradnjo in obnovo telesa. Trojko bi lahko razglasili za uravnotežen in popoln obrok, če jo še malce dopolnimo z maščobami, denimo ocvirki ali slanino, na kateri najprej prepražimo sestavine.

 

Recept za ribniško trojko:

Temeljne sestavine so tri: domač rdeč fižol ribn'čan, rumeno korenje in koleraba. Najpogosteje uporabijo še krompir, rdeče korenje, por, čebulo, česen in peteršilj ter poper in sol.

 

Trojko pripravimo: fižol ribn'čan namočimo čez noč, vodo zjutraj odcedimo in ga v novi vodi kuhamo najmanj eno uro. Posebej na masti prepražimo čebulo, por, korenje in kolerabo. Nato prilijemo nekaj vode, ki smo jo odvzeli iz lonca, v kateri kuhamo fižol, premešamo in vse to prelijemo v lonec s fižolom (nekateri prisegajo na bakren kotlič). Kuhamo še toliko časa, da je fižol kuhan.

 

Temeljna sestavina trojke je fižol ribn'čan.  Za fižol velja, da je zakladnica zdravja, poln energije, uskladiščene v  ogljikovih hidratih. Energijska vrednost fižola v zrnju je okrog 1.435 kJ/100 g živila. Toda energija ni vse; najpomembnejše so beljakovine. Teh je v fižolu v zrnju do 24 mg/100 g suhe snovi. Fižol je morda najboljši vir rastlinskih beljakovin, ki so tudi dobro izkoristljive, vendar niso popolne, saj ne vsebujejo vseh esencialnih aminokislin. Zato je dobro fižol kombinirati z živalskimi beljakovinami, denimo fižol z mesom ali jajcem. S fižolom poleg beljakovin hkrati pridobimo ogljikove hidrate in vlaknine, a le malo maščob.

 

Med rudninami moram poudariti odlično razmerje med natrijem in kalijem, kar je zelo dobro za uravnavanje krvnega tlaka. Dobro je tudi razmerje med kalcijem in magnezijem, kar je dobro za preprečevanje osteoporoze. Od drugih rudnin so še: silicij, železo, mangan, baker, kobalt, selen in molibden. Vitaminov je cel kup. Toda večina se jih s kuhanjem uniči. Ostane pa inozitol ali vitamin B16, ki skupaj z vlakninami močno zniža holesterol LDL. V fižolu, zlasti v rdečih in temnih sortah, je tudi približno enaka količina antioksidantov kot v grozdju in brusnicah.

 

Tudi vlaknine v fižolu so zelo pomemebne, topne in netopne. Na podlagi raziskav so ugotovili, da uživanje po 170 gramov kuhanega fižola redno vsaj mesec dni zniža trigliceride za dobrih 10 odstotkov in za 20 odstotkov holesterol. Fižol ima vsaj šest sestavin, ki zmanjšujejo holesterol in s tem posredno pomaga pri zniževanju krvnega tlaka. Vlaknine so koristne tudi za zdravljenje jeter, žolčnika in sečnih poti, saj spodbujajo izločanje sečne kisline. Fižol je pravcato ''zdravilo'' proti artritisu, vendar samo, če je v črevesju ustrezna mikroflora. Zaradi vlaknin fižol blagodejno deluje na črevesje in prebavo, saj vlaknine vežejo različne strupene snovi.

 

Predsednica DPŽ Marinka Vesel je predstavila tradicionalno velikonočno jed alelujo, ki so jo jedli na veliki petek, ko je veljal strogi post. Pripravljali so jo iz repnih olupkov, ki so jih šparali vse leto; repo so lupili v čim daljših trakovih...

 

POSTNA JED »ALELUJA«

 

Prišparane in posušene olupke so gospodinje dobro oprale, nekaj časa namakale, potem pa pripravile jed. Repne olupke so najprej skuhale, odcedile, sesekljale in jih nato v ponvi pomokale s črno moko, ter jih zalile z juho, kjer se je prej kuhalo prekajeno svinjsko meso. Ko se je to zgostilo, so jed poljubno zabelile ali z ocvirki ali z prepraženo čebulo na svinjski masti.

 

Repa je zelo stara evropska kulturna rastlina, vedno zapostavljena, večno v senci zelja. Najpogostejši sta poletna in strniščna repa, repe obeh vrst se po sortah spet ločijo po obliki in barvi. Po obliki so repe lahko bolj podolgovate ali bolj okrogle, po barvi najpogosteje bele barve z rožnatim pridihom, lahko tudi bledo rumenkaste ali svetlo rjave barve. Vse različice imajo značilen sladek in rahlo pekoč okus. Med hranilnimi snovmi v repi so  beljakovine, ogljikovi hidrati, maščobe, vlaknine, nekaj je tudi vitaminov in mineralov. Svežo mlado repo uživamo do srede jeseni, skisano najpogosteje čez zimo in vse leto.

 

V repi nikakor ne smemo prezreti treh bistvenih snovi: žveplove spojinevitamin K in mineral kalcij. Prav zaradi žveplovih spojim sodi repa med najbolj učinkovita naravna čistila našega telesa, zlasti sečnih poti; očisti vse ''kotičke'', kjer zastaja sečnina. Žveplene snovi v repi razmaščujejo jetra, razstrupljajo in čistijo kri. Ta funkcija pride zelo prav po praznikih, po prekomernem uživanju alkohola, nikotina in drugih nevarnih substanc. Te se vežejo na žveplo in z urinom izločijo iz telesa.  Morda je prav temu pripisati velik diuretični učinek repe.

 

Zaradi fitoncidov v repi jo lahko uporabljamo za izpiranje pri vnetju grla. Fitoncidi so antibiotične snovi, ki jih rastline sproščajo neposredno v zrak in že v majhnih koncentracijah zavirajo razmnoževanje bakterij in jih uničujejo. Mednje sodijo razna eterična olja in saponini; obojih je v repi dovolj, da repni sok pomirja kašelj in pomaga pri izkašljevanju.

 

Žveplo je tudi sestavni del glutationa, ki preprečuje kvarjenje celic, ter aminokisline metionin; ta pa preprečuje izplavljanje glutationa iz telesa. Žveplo sodeluje pri nastajanju heparina, ki je najpomembnejši telesu lasten antikoagulant, zato je mogoče šteti repo za učinkovito obrambo pred krvnimi strdki. Pomembno vlogo imajo žveplene snovi tudi pri nastajanju inzulina za uravnavo krvnega sladkorja ter  keratina, brez katerega nimamo dobrih las in nohtov. Žveplo spodbuja nastajanje hrustanca in mazalne tekočine med hrustančnimi ploščicami ter vezivnih kit.

 

Rastlinska oblika v maščobah topnega vitamina K, imenovana filokinon ali vitamin K1 je pomembna za vezavo kalcija z beljakovino ostekalcin; šele skupaj lahko nastane nova kostnina. Vitamin K celi rane, saj skrbi za pravilno strjevanje krvi, tudi pri krvavitvah ob menstruacijah in menopavzi ali pri slabem celjenju ran. Prav tako je vitamin K nujen za preprečevanje želodčnih in črevesnih motenj. Kalcij v repi je nujen za kosti, za pravilno strjevanje krvi, za ritmično delovanje srca in dobro delovanje možganov; je veliki pomirjevalec in odločno pomaga pri nespečnosti. Prav tako preprečuje bolečine v mišicah.

 

Seveda ima repa še vrsto drugih mineralov, med njimi nekaj železa, natrija, kalija, fosforja in magnezija. Med minerali je treba omeniti zlasti izrazito dobro razmerje med njimi, zlasti med kalijem in natrijem, zato je repa izvrstna pomoč za zdravo srce in krvni obtok ter za preprečevanje celulita. V repi je še nekaj drugih vitaminov: vitamin B1 proti pozabljivosti, B2 proti dermatitisu, B9 (folne kisline) za več volje in vitamin C, če repa kali.  V repnih cimah je od 100 do 140 mg/100 vitamina C, kar je zelo veliko. V praksi, takoj, ko repa vzkali, cime potrgajmo in jih zamešajmo med solato. Kot vse križnice ima repa veliko zaščitnih glukozinolatov, ki delujejo antimikrobno. Pri njihovi razgradnji nastajajo snovi, ki naj bi preprečevale nastajanje malignih celic in celo zavirale raka. Velja pa opozoriti, da bi se morali pretiranega uživanje repe izogibati le tisti, ki imajo motnje pri premajhnem delovanju ščitnice.

 

Kdo je vse sodeloval v oddaji? 

 

Najprej smo se oglasili izpred Rokodelsekga centra, na katerega so zelo ponosni, saj je rokodelstvo na ribniškem staro že več stoletij. Davnega 23. oktobra 1492, torej  leta, ko je Krištof Kolumb odkrili Ameriko, so v Ribnici prejeli cesarski ''patent', ki je določal, da smejo suhorobarji z Ribnice prodajati svojo robo ''od vrat do vrat'' po vsej dotlej znanem svetu.  Skratka, dokument izpričuje, da so bili Ribnčani  prvi, ki so vpeljali  direktno prodajo, ali direktno trgovino. 

 

No, drugi vklop je bil na grajskem dvorišču oziroma parku, na kar so domačini tako navezani, da vsakogar pošljejo najrej tja; najprej turiste, zagotovo ženina in nevesto in svate, saj je v gradu -  poročna dvorana.                                                                                                                                                                             

Zamislila sem si oddajo tako, da bomo pri rokodelcih prikazali postne jedi s širšega obnočja Ribnice, v gradu pa velikonočne jedi. Na obeh prizoriščih smo imeli tudi spremljajoče dejavnosti, ki so ponos Ribnice. Tako je Medard Pucelj predstavil že omenjen patent o prodaji suhe robe, Ivan Prelesnik, predsednik Vaškega etonološkega društva Hrovača, pa je govoril o dejavnosti društva, katerega pomembna letna prireditev je praznik fižola ribnčana. Z njim pripravljajo slovito trojko, v kateri so samo fižol, krompir, koleraba, korenje in začimbe, a vsaka gospodinja in vsak moški, ki se je loti, skuha nekoliko drugačno. Zato na jesen tekmujejo, kdo je najboljši.

 

Za našo kamero so trojko skuhale prizadevne članice društva, ki so pripravile tudi kisu fižol, fižol in zelje, spekle fižolov kruh in kifelčke. Jedi je predstavila Anica Petek, medtem ko je njen France Petek natrosil nekaj smešnih štorij, dejstev in skrivnosti o fižolu ribn'čanu.

 

Poklicni kuhar Nik Starc je s svojimi picami iz fižola, jagod, špargljev in mocarele, ki jih je v zadovoljstvo vseh navzočih pripravljal kar pred kamero, spomnil, da smo Ribnico obiskali prav na veliki petek, ko je post najstrožji in se mesa ne smemo dotakniti. Zato so bili ribniški štruklji, filajne, potica, kruh in pirhi, za kar se je potrudila Anja Pirnat iz gostišča Makšar, naravnost pregrešni za tak dan.

 

No poleg dveh zdomarjov, oprtanih z reti, rešeti in drugo suho robo, smo občudovali izdelovalca zobotrebcev ter pletenih košar in cekarjev, lončarje in keramičarje in še koga, ki se je trudil tako kot nekoč. Gospod Jože Zakrajšek je predstavil ribniški sejem, gospa direktorica Polona Rigler Grm pa dejavnost Rokodelskega centra.

 

V grajskem parku so nas presenetile članice DPŽ RIBNICA, ki so težko obložile mizo z velikonočnimi dobrotami. Pripravile so ševeliko več od tistega, kar mo pričakovali in sedogovorili. No, poudarek smo vseeno dali tradiciji: aleluji, bonf'lnem, riževi in ribniški povanco, pirhom po ribniško.... Jedi sta predstavili predsednica Marinka Vesel in Dragica Ilc. Upokojena učiteljica Bernarda Arko s turistične kmetije Boltetni pa je pripravila tradicionalno velikonočno košaro za k žegnu in ribniški želodec; govorila je tudi o običajih uživanja velikonočnih jedi v Ribnici.

 

Nasveti: Marija Merljak, dipl. ing. živ. teh. 

 

Fotografije: Ivan Merljak 

 

 

 

Sožitje narave za več zdravja, nasveti Marije Merljak

Osnovna sestavina meda so sestavljeni sladkorji, predvsem saharoza.

Čebele privlačijo barve in vonji; ko iščejo medičino se ozirajo na barvno cvetoče rastline. Vonj pa je bolj za varovanje oziroma zaznavanje nevarnosti, občutljive so na naš znoj, parfume ipd.

 

Čebelji red

 

V panju vlada urejenost, da ji ni para, čeprav površen pogled pokaže prav nasprotno – navidezen kaos.

 

Toda že prvi ali drugi dan svojega življenja čebele sprejmejo prvo nalogo: postanejo negovalke novega zaroda. To delajo teden dni. Nato prvič zapustijo panj in gredo na prvi izlet, ogledajo si okolico panja in si sliko vtisnejo v spomin. V tem času tudi izločajo v panju vosek, ki ga zgnetejo v obliko za graditve novega satja, čistijo panj in po potrebi stražijo pri vhodu v panj.

 

Šele po treh tednih postanejo delavke-nabiralke, ki nabirajo medičino in cvetni prah. Sočasno nabirajo tudi sladko mano, medeno roso listnih uši in vodo ter rastlinske voske in smole, ki jih uporabijo kot gradbeni material, in vse to znosijo v panj.

 

Čebele ne letajo vsevprek po cvetovih, marveč delajo selekcijo. Če so začele nabirati medičino na eni vrsti cvetov, potem bodo zvesto obiskovale te cvetove toliko časa, dokler je na njih dobiti kaj medičine in cvetnega prahu. S tem zagotovijo prenos peloda na rastline iste vrste in jih oplodijo. Posamezna čebela izleti do 15 krat na dan in med enim krogom obišče do 150 cvetov do poldrugi kilometer daleč.

 

Čebele sicer ravnajo nagonsko, ne razumsko, a vsekakor smiselno. Tako čebele čistilke odstranjujejo tudi zajedalce, ki bi povzročili bolezni in ogrozili panj. Nekaj čebel vedno spremlja matico, jo negujejo in hranijo z matičnim mlečkom, hkrati pfrenašajo feromone, ki jih izločajo matice in ti spodbujajo delavke k delu. Mlade delavke se nenehno gibljejo po satovju in pregledujejo celice, mlade krmilke pa hranijo ličinke - žerke. Ko se ličinke zabubijo, jih zadelajo z voščenim pokrovčkom, ki sicer prepuščajo zrak. Ta čas je najbolj občutljiv, saj se prav tedaj, ko mlade čebele pokrivajo zalego, se v celice lahko naselijo najhujši čebelji zajedalci – varoje. 

 

Satje gradijo čebele mladice, stare od 8 do 17 dni. Oblikujejo šetrerokotne celice, ki so do potankosti enake, čeprav vsako celico gradi več čebel. Vhod v panj stražijo čebele stare od 12 do 25 dni, še preden postanejo delavke – nabiralke. Pregledajo prav vsako priletelo čebelo, preden jo spustijo v panj. Šele čebele starejše od 21 dni postanejo pašne čebele oziroma nabiralke.

 

Informacijski sistem čebel

 

Zanimivo je, da se čebele o paši medsebojno obveščajo, in sicer s posebnim plesom sporočajo kraj in oddaljenost paše. Prav to opravilo je morda najbolj inteligentno početje teh malih bitij. Plesalke se gibljejo po satju v obliki krožnice ali osmice. Na prehodu osmice, ko plesalka zamenja smer obračanja, ziba zadek in brenči in krili. Zibanje je vedno v isti smeri, glede na navpičnico pa se ujema s smerjo paše in položajem sonca. S tresljaji pa sporočajo oddaljenost pašnika. Kolikor počasnejše je zibanje tem bolj oddaljena je paša. Kolikor hitrejše je potresavanje njihovega zadka in brenčanje, tem bližja je paša. Delavke, ki šele odhajajo na pašo, se plesalkam približajo in zaužijejo prinesen vzorec hrane ter se z njim vzburijo in navdušijo za pašo. Čebelji red je torej naravnost fascinanten, natančen in smiselen. Tudi rojenje čebel je naraven pojav, saj je konec maja ali v začetku junija razvoj čebel dosegel vrh in je v panju postalo za vse premalo prostora. Zato si pač mora nova družina poiskati nov dom. Naloga čebelarja je, da jim pri tem pomaga.

 

Posebno mesto za zdravje bi morali imeti medeni napitki in koktajli

 

Vsi poznamo med in njegove zdravilne učinke, manj je takih, ki vedo, da so poleg sladkorjev v medu še voda, organske kisline, minerali, vitamini, pelod, vosek, flavonoidi, fenoli, lipidi, terpeni, pigmenti in proteini. Pomembni so še encimi in aromatske snovi. Encimi iz meda so še bolj učinkoviti in hitreje delujejo, če med razstopimo z vodo, dodamo limonin sok ipd... ali z jogurtom, hladnim mlekom... Ko méd raztopimo v vodi, se aktivnost encima glukoza-oksidaza poveča do 50.000 krat! Protibakterijski učinek se hitro močno poveča, zato je najboljše méd raztopiti in spiti kot napitek. Ne smemo pa ga raztopiti v vročem čaju, ker uničimo encime!

 

Osnovna sestavina meda so sestavljeni sladkorji, predvsem saharoza. Toda čebele te sladkorje obdelajo z encimi iz svojih žlez, ki sestavljene sladkorje razgrajujejo na enostavne, na fruktozo in glukozo. Zato je med najboljši vir energije za človeka.

 

V medu je tudi cvetni prah iz okolja, v katerem je bila paša. Prav zato je za naše zdravje zelo pomembno, da uživamo predvsem lokalno pridelan med, domač med, saj s tem vnašamo v telo lokalni cvetni prah, na katerega smo navajeni. V praksi domač med ne povzroča alergij, česar ne moremo tako zlahka trditi za medove z drugih koncev sveta.

 

Prav zato je toliko bolj pomembna akcija Pomagajmo čebelici- ocvetličimo mesto, ki v Sloveniji letos poteka že četrtič.  S tem projektom spodbujajo meščane, naj na svojih okenskih policah gojijo medovite cvetlice in s tem pomagajo mestnim čebelam do dobre paše.

 

Zeliščne palačinke

 

Zelišča nikoli niso osnovna hrana, pač pa kakor navdih, ki vodi roko umetnika, da njegova umetnina na platnu zažari v popolnosti. Ali kot pika na ''i'' tistega, ki obrača črke po papirju... Zelišča ne vstopajo v prebavni proces in se ne razgrajujejo na osnovne sestavine, tako kot na primer druga hrana na beljakovine, ogljikove hidrate ali maščobe. Marveč obogatijo okus jedem ter imajo precejšen vpliv na naše psihično in fizično počutje, saj delujejo stimulativno, pomirjevalno in uravnotežno na notranje organe ter jim pomagajo pravilno opravljati njihove funkcije v telesu.

 

Dragoceno bogastvo zelišč je v številnih eteričnih oljih in njihovem prepletanju; to  opredeljuje okus in aromo in tudi temeljne značilnosti zelišč, kar potem s pridom uporabimo za izboljšanje arome in okusa jedi. Pravi pomen zelišč za naše telo pa ni  samo v izboljšanju jedi, marveč je skrit v njihovem učinkovanju, saj so nepogrešljiva v vsaki zdravi prehrani kot vir vitaminov in mineralov ter eteričnih olj, grenčin, taninov, saponinov, rastlinskih sluzi, fitoncidov (kot naravnih antibiotikov) in drugih dragocenih učinkovin, zlasti organskih kislin, ki pomagajo pri prebavi in tudi zaščiti prebavnega trakta. Pri zeliščih so uporabni cvetovi, plodovi, semena, listi in celo korenine; ponekod samo nekaj, drugod lahko vse.

 

Med zelišči bi tokrat želela opozoriti na pehtran

 

Ta je zelo uporaben kot pomoč pri zdravljenju, saj osveži in okrepi telo. Po zaužitju postanemo opazno bolj vedri in pomirjeni. Uporaben je pri neješčnosti, lajša prebavo in pospešuje izločanje žolča, učinkuje protivnetno, rahlo odvaja vodo in odganja gliste. Ker izboljša okus in aromo, ga nenadomestljivo uporabljamo v vseh neslanih dietah. Za nas, ženske, je pehtran zelo koristen. Uravnava namreč mentruacijo, zlasti tedaj, ko izostaja. Vse, ki imajo te težave, naj teden dni prej začnejo piti po dvakrat na dan skodelico pehtranovega čaja.

 

Za oba spola velja: pehtran spodbuja tek po daljši bolezni. Ljudsko zdravilstvo ga priporoča tistim, ki imajo preveč želodčne kisline. Kot diuretik je priporočljiv ledvičnim bolnikom, pljučnim bolnikom pa za lajšanje dihanja. Še nasvet: če se vam kolca, ugriznite v svež pehtran. In kolcanje se bo kmalu pomirilo...

 

Lahko bi rekli, da je pehtran rastlina, ki plemeniti vse okrog sebe. Pri nas ga najbolj pogosto uporabljamo za pehtranovo potico, pehtranove štruklje in druge močnate narastke ter za pehtranov kis. Toda pehtran izboljšuje okus tudi vloženi zelenjavi, med njimi kumaricam, rdeči pesi, belušem, korenčku, zeleni in celo bučkam. Z vsemi naštetitmi se lepo ''štema'' tudi v svežih jedeh in prilogah. Marsikatera kuharica prisega, da mora ''biti zraven'' v vseh belih smetanovih omakah, zlasti za perutninsko meso in teletino. In seveda potem v raznih prikuhah, zlasti s stročjim fižolom. Pehtran dopolni okus tuninemu in še kakšnemu drugemu namazu, v Sredozemlju ga uporabljajo kot oplemenitenje okusa oljčnega olja. Francozi ga mešajo s timijanom, peteršiljem, drobnjakom in drugimi začimbami in s to mešanico bogatijo okus jajčnim jedem in solatam. Zaradi blagodejnega učinka pehtranovega eteričnega olja na prebavo, ga dodajajo grenkim likerjem.

 

Kdo so bili sodelujoči? 

 

Spet smo kamero prižgali na tržnici v BTC Cityju. Razlog je bil tudi v tem, da je BTC partner v projektu  "Ocvetličimo balkone-pomagajmo čebelicam". Cilj tega projekta, ki traja že več let je, da bi z medovitimi rastlinami na balkonih blokov in stolpnic znatno povečali možnost paše za naše kranjske čebelice, ki bolj kot podeželje poznajo mesto.

 

Ponudbo številnih medovtih rastlin so razkazali predstavniki Kalie, Semenarne Ljubljana. Prinesli so tudi posebno eko-zemljo za zelišča. Ponudnik čebeljih izdelkov v BTC, Čebelarstvo Vasič, je predstavilo vse vrste medov, priznani čebelar Tobe Tome pa je predstavil zdravilne učinke meda in drugih čebeljih produktov, pa tudi svoje izkušnje z apiterapijo. Ponudnik mesnin v BTC, Arvaj iz Kranja, pa je prikazal  več jedi z medom, od šunke z medom, budl, piščančja bedra z medom, medene kocke,  medene štrukjle in medeno potico. V Živo smo pripravljali jagodni napitek z medom, napitek iz suhega sadja z medom, koktail  s korenčkom in medom, jabolčno pijačo z medom.

 

Kislinsko-bazične jedi, prehranski nasveti Marije Merljak

Jedi rojakov v Železni kapli

Zadnji petek v marcu 2017 se je osrednji trg v Železni kapli spremenil v prizorišče našega druženja z rojaki na drugi strani Karavank. Terenska ekipa oddaje Dobro jutro  je skušala spoznati, kakšne so postne in vsakdanje in kakšne so praznične jedi med Korošci v Železni Kapli in okoliških vaseh. No spoznavali smo tudi nekatere posebnosti iz kulturnega, geološkega in zgodovinskega področja, ki dajejo utrip in pečat temu mestecu.

 

Tak je na primer praznik Coppla kaša, ki ga organizira istoimensko društvo gorskih kmetov iz doline Bele in tudi iz slovenske strani. Tedaj kmetje predstavljajo in ponujajo domače izdelke, kot so pršut, salame, kruh, med, marmelade, suho sadje, slivovo žganje, likerji, zeliščne kreme, esence, ovčjo volno, zelišča, čaje, kis, moko in še veliko drugega. Coppla Kaša je zato sinonim za sonaravne, domače in biološko pridelke in izdelke.

 

Kar nekaj časa smo si belili glavo, kaj naj Coppla kaša sploh pomeni, dokler nam ni gospa Martina Piskernik pojasnila, da je  Coppla = starodavno ime za Železno Kaplo, kaša pa je lokalno ime za – kaščo, na kateri koroški kmetje hranijo žito. Torej bi bil to praznik - Kašča Železne Kaple, kar glede na vsebino ponudbe tudi je.

 

In pravzaprav vse, kar kmetje ponujajo, smo imeli pred našo kamero. In še več, tudi jedi. Družinska kmetija Klančnik je pripravila skutne, paradižnikove in špinačne nudelne ter ponudila razne marmelade, koroške pogačne, liker, in domače žganje. Elizabeth Miklavec je prinesla kozji sir s čemažem ter skuhala čaje in zamešala napitke.

 

Martina Piskernik je pripravila tipične koroške postne in vsakdanje jedi: majželj (iz svinjske glave, ješprena in ajdove moke, zavito v svinjsko pečko in pečeno), ričet,  sladke štruklje (nekvašeno testo, cimet in sladkor), zotel (zaprenano sladko zelje in krompir), v živo pa je pripravila zaprenan regrat.

 

Ker je bil osnova vsakega obeda na kapelskem, v dolini Bele in na obirskem krompir, je gospa Martina predstavi tudi dve plošči raznih krompirjevih jedi. Kot prav posebno jed, značilnilno za ta del Koroške, pa moramo omeniti - kuhano goveje meso s hrenovo omako za poroko in sedmino. Ta običaj še danes spoštujejo, čeprav sta si dogodka pomensko zelo narazen.

 

V Železni Kapli so ponosni na svoje terme, kajti iz razpok med granitnimi masivi priteče na dan bogata mineralna voda, nekoliko nenevadnega okusa, kot jo je predstavil Krištof Dorian, a blagodejna v tamkajšnjem zdravilišču. Njihov kuhar Tomaž Starc je pripravil bazično hrano, kakršno ponujajo svojim gostom kot del njihovega programa uravnavanje kislinsko bazičnega razmerja, in sicer zelenjavne juhe (iz radiča, špinače in korenja) ter zelenjavni vok s krompirjem in različne sadne smutije.

 

Druga naravna znamenitost, na katero so zelo ponosni, je Obirska jama, ki sodi v sklop Geoparka Karavanke. Oboje je predstavil poslovodja Delovne skupnosti Geopark Karavanke mag. Gerald Hartmann.

 

Geopark Karavanke je od leta 2013 član Globalne mreže geoparkov, v katero je danes vključenih 120 različnih geoparkov iz 33 različnih držav. Posebnost tega geoparka je, da je eden izmed samo štirih čezmejnih geoparkov na svetu. Obsega območje 14 občin, 5 od teh na slovenski strani in 9 na avstrijski. Geopark Karavanke ponuja poleg sprostitve in rekreacije v naravi tudi obilico informacij o nekdanjem življenju in delu ljudi.

 

Ker je to območje geološko zelo razgibano, Informacijski center »Svet geologije« v centru Železne Kaple ponuja interaktivno seznanjanje z zgodovino nastanka Zemlje in poglablja znanje o geoloških in drugih naravnih znamenitostih, od gore Pece na vzhodu, v kateri so nekoč kopali svinčeno rudo, do Obirske kapniške jame nedaleč od Železne Kaple. Tu so zagotovo najlepše kraške jame v Avstriji; leta 1870 so jih med iskanjem svinčeve in cinkove rude po naključju odkrili rudarji.

 

In zakaj toliko poudarjam Obirsko jamo? Zaradi poebnega jamskega pršuta. Izdeluje ga Florian Schupanz, ki je prinesel tudi druge koroške mesne specialitete različnih domačih živalih in lastne pijače. Florjan izkorišča lastnost stalne temperature in vlage v jami, kar zagotavlja enakomerno zorenje pršuta.

 

Čeprav je orehova potica svetovna znamenitost Slovenije in edina beseda, ki so jo Angleži povzeli po slovenščini, pa vsaj v tem delu Avstrijske Koroške orehove potice ne poznajo! Imajo namreč svojo – koroško pogačo. Pred kamero jo je pripravljala  Rozi Pirker. Za pogačo je značilno, da za pripravo uporabljajo sveže vsurovo maslo, sladkor, veliko cimeta in v rumu namočene rozine.

 

Rozi Pirker je predstavila tudi tipično velikonočno košaro; v njej so: kuhana šunka, kuhana salama, plotar ali polnjen svinjski ali goveji mehur, z nadevom kot v salamah; pa tudi ržen kruh, svež hren, ki mora poganjati, kuhan goveji ali svinjski jezik, koroška pogača, tri jajčka kot rdeč, vijoličast in zelen pirh, sol, trije ali štrje krompirji in križci od presnice.

 

Prek umetniškega kovača Petra Dolinška, ki je na ulici postavil pravcato kovačijo in med drugim naši Ljubici skoval železni prstan, smo  prišli do đe ene, tokrat zgodovinske znamenitosti Železne Kaple, do običaja Ante pante.

 

Predstavil ga je Franc Jožef Smrtnik, ki je že nekaj mandatov župan Žlezne Kaple, Slovenec, narodni buditelj, član tudi v Sloveniji znanega Kvinteta bratov Smrtnik ter  moškega lovskega pevskega zbora. Mimogrede: v zboru so lahko samo pravi lovci in vsakdo trdi, da si je znameniti gamsov čop na klobuku sam uplenil. Menda ni  lovska.

 

No, župan je pojasnil, da ima lučni praznik Ante pante korenine v keltskih časih, nastal pa je leta 1180 v spomin na veliko poplavo, v katerih je bila celotna vas poplavljena in je prizanesla le cerkvi Maria Dorn. V spomin izdelujejo papirnate makete cerkve in jih znotraj osvetlijo s svečo in spustijo po vodi.  Dogodek je vsakega 1. februarja, na predvečer svečnice, rek "Ante Pante populore......" pa je latinskega izvora: "Ante faciem omnium Populorum - pred obrazom vseh narodov (Luk.II 31)".

 

In zdaj k jedem.

 

O hrenu, ki smo ga srečali ob marsikateri jedi, sem že pisala, saj je dobro zastopan tudi v jedeh na sončni strani Alp in Karavank. Samo na kratko: hren je trajnica iz družine križnic in sodi med ostre, ognjevite rastline z žveplenimi snovmi, ki so najboljši odstranjevalec katarja in sluzi iz dihal. To stori hipno, kar vé vsakdo, ki ga je zaužil...

 

Če naribanemu hrenu dodamo žlico medu in zmletih nageljnovih žbic in to zmešamo v kozarcu tople vode, dobimo zdravilni napitek za grlo. Hren nastrgan v vinskem kislu in oslajen z grozdnim sladkorjem čisti ledvice in sečne poti; če pijemo ta pripravek po 3-4 žlice na dan, bodo bolezenski znaki kmalu izginili. Če popijemo ohlajen zavretek dveh čajnih žličk nastrganega hrena v kvartinu refoška, zelo hitro odpravimo menstrualne težave. Če pa en dan namočimo nekaj tankih rezin hrenove korenine v belem vinu in potem to pijemo po požirkih, pomagamo pri težavah s sečnimi kamni. Hrenovo vino pomaga pri čiru na želodcu. Naredimo ga tako, da nastrgamo 50 gr hrena in ga teden dni namakamo v litru malvazije ali drugem belem vinu. Nato pijemo po kozarec tega vina zjutraj in zvečer. Pri težavah z odvajanjem vode, nastrgamo hren, ga prepražimo na maslu in še toplo zavito v krpi položimo na mehur.  Če temu dodamo še vodno krešo (40 gr) in  namakamo nekaj dni v dveh litrih vina, dobimo napitek zoper neješčnost. Hren spodbuja prekrvavitev, zato liste uporabljamo pri okuženih ranah, revmi, glavobolih in pikih žuželk. Hren z medom menda krepi nastajanje – las  na glavi.

 

Tudi na slovenski strani Koroške zelo pogosto uporabljajo Bršljanasto grenkuljico ali povojček (lat: Gleehoma Hederaceae). Rož'co na Koroškem tako zelo cenijo, da  brez nje ne morejo niti pri krompirju. Grenkuljica ima vonj, ki spominja na začimbe; ko ugriznemo v list, zaznamo trpek in grenak okus zaradi velike vsebnosti čreslovin, eteričnih olj, grenčin, smole, holina, kremenčeve kisline in vitamina C. Povojček blagodejno vpliva na sluznico dihalnih poti. Zato ga uporabljajo za zdravljenje bolezni dihal, od katarja v žrelu do vnetih bronhijev. Bršljanasta grenkuljica krepi apetit, pospešuje presnovo in žene na vodo, zato ga priporočajo ob vnetju sečnih poti. Pomagal naj bi tudi pri želodčnih in črevesnih težavah, zlasti pri pomanjkanju želodčne kisline, in pri motnjah v jetrih ... Čaj s povojčkom menda pomaga pri hudih psihičnih in telesnih obremenitvah ter pri vznemirjenosti, slabosti živčevja in astmi.

 

Bršljanasta grenkuljica kot vsa druga zelišča nima hranilne vrednosti, vendar ima visoko dodatno vrednost za izboljšanje prebave in lažje prehajanje hranilnih snovi v krvni obtok. V grenkuljici je okrog 7 % čreslovin, do 3 % eteričnega olja, grenka snov marubin ali glehomin, ocetna, vinska in druge kisline. Prav tako najdemo nekaj vitamina C, karotenoidnih in drugih snovi.

 

Pogoj za trdno zdravje je tudi uravnoteženo kislinsko bazično razmerje oziroma pravilen ali uravnan pH. To poudarjajo tudi v termah v Železni Kapli. In samo uravnotežena prehrana nudi organizmu vse, kar potrebuje, da lahko uravna pH. Uravnoteženost ali pa neravnovesje hranil se kaže v ostankih, ki vplivajo na kislost ali bazičnost telesa.

 

Pri zdravem organizmu je stanje rahlo bazično, okrog vrednosti pH 7,4, toda v različnih delih telesa, v posameznih organih, je vrednost pH različna. To je nujno zaradi prebave in presnove, saj je v vsakem organu potrebna različna koncentracija kislin za optimalno delovanje. Tako moramo imeti v želodcu izrazito kislo okolje, v črevesju pa bazično; le tako lahko prebavimo hrano kot celoto. Kri zdravega človeka mora imeti vrednost pH med 7,35 in 7,45. Če je vrednost pH pod 7,0 ali nad 7,8, smo življenjsko ogroženi.

 

Za dobro razgradnjo mora hrana potovati skozi obe okolji. Kislo okolje želodca zagotavlja solna kislina in je nujno za učinkovito delovanje encimov, kjer poteka večji del prebave hrane. Premočna solna kislina uniči škodljive mikrobe, ki jih nehote vnesemo s hrano ter tudi velik del šibkih kislin. »Dober želodec« poskrbi, da bodo encimi v celoti razgradili beljakovinsko hrano, zagotovili absorpcijo esencialnih aminokislin ter vitaminov B12, B9 in mineralov kalcija in magnezija.

 

Toda, solna kislina v želodcu je odgovorna tudi za pravilno delovanje presnove v bazičnem, črevesnem delu prebavnega trakta. Kdor nima ustrezne kisline v želodcu, tudi nima dobre prebave v celoti.

 

Pri prebavi in presovi hrane nastajajo bazični ali kisli ostanki. Beljakovinska in ogljikovo-hidratna hrana dajeta odpadne snovi kislega značaja, podobno kot minerali: fosfor, žveplo, jod, klor, brom, baker in silicij. Zelenjava, ki je bogata z minerali: kalcij, kalij, magnezij, natrij, železo in mangan, pa pušča bazične ostanke. Pazimo: nikakor ne smemo enačiti okusa živila, na primer kisle limone s končnim rezultatom po razgradnji. Limona daje namreč bazičen ostanek.

Porušeno kislinsko-bazično ravnotežje je zlasti posledica preobremenitve organizma s hrano, ki povzroča povečano tvorbo kislin v telesu. Telo ima sicer na voljo  lastne mehanizme nevtralizacije odvečnih kislin, vendar je njihova sposobnost omejena glede na količine zaužite beljakovinske in ogljikovo-hidratne hrane. Ko razmerja telo ne zmore več uravnavati in je porušeno v eni ali drugi smeri, nastopijo bolezni.

Raziskovalci menijo, da je optimalna sestava hrane iz 80% bazičnega in 20 % kislega ''značaja'', ob poudarku, da je pravo razmerje vendar odvisno od vsakega posameznika. Dokaz za nujnost uravnoteženega prehranjevanja so empirične raziskave iz leta 1993, ki so pokazale, da je imelo skoraj 30 % strogih vegetarijancev zakisano telo, čeprav so uživali zgolj hrano z bazičnim ostankom ter da je imelo bazičen urin 17 % tistih, ki so uživali mešano, tudi ''kislo'' hrano.

 

Dobro je vedeti, da se je količina hranil v živilih, zlasti mineralov (nosilci bazičnosti) v sadju in zelenjavi, zaradi načina pridelave v zadnjih 50. tih letih močno zmanjšala, zato je nujno uživati še več sadja in zelenjave.

 

Danes uživamo preveč ne-sezonske hrane, veliko hrane  pridelujemo v rastlinjakih v nadzorovanih pogojih, vse več je pridelave brez zemlje na raztopinah mineralnih snovi, vse več je tudi novih hibridov, ki dajejo visok pridelek in dolgo zdržijo, a so mineralno prazni. Množična uporaba sintetičnih gnojil je osiromašila zemljo do te mere, da je v njej premalo rudnin in posledično premalo v pridelku. S pretirano uporabo umetnih gnojil smo uničili mikroorganizme, ki so v simbiozi z rastlinami pomagali pri nastajanju in izmenjavi sladkorjev in mineralov. Zemlja je mrtva, pridelek pa prazen.

 

Velik greh lahko pripišemo tudi sebi, če uživamo pretirano veliko mesa. To ima izrazito kisel ostanek, zato moramo za ohranitev kislinsko bazičnega ravnovesja nujno zaužiti še veliko sadja in zelenjave in druge vrste hrane, ki imajo bazičen ostanek. Prav tako pa narobe je, če se kar povprek in povsem odrečemo mesu. Rešitev je sezonsko, lokalno z domačega vrta, ekološko ali permakulturno pridelano, na živi zemlji, vsakega po malem in prav vse, od mesa do sadja in zelenjave!

 

NAGRADNA IGRA

Nagradna igra "Zbudi se, Slovenija!"

Pravila nagradnih iger
SODELUJ
NAGRADNA IGRA

Kuhajte v kuharskem tekmovanju "Mojca kuha"!

Pravila nagradnih iger
SODELUJ
NAGRADNA IGRA

Zasejmo ljubezen!

Pravila nagradnih iger
SODELUJ