VELIKE LAŠČE, V SRCU SLOVENSTVA

Velike Lašče so z zlatimi črkami zapisane v zgodovino slovenskega naroda in kulture.

VELIKE LAŠČE, V SRCU SLOVENSTVA

 

Velike Lašče so z zlatimi črkami zapisane v zgodovino slovenskega naroda in kulture. V bližini, na Rašici, se je rodil oče slovenske pisane besede Primož Trubar, v zaselku Retje je ugledal luč sveta Fran Levstik, v Podsmreki Josip Stritar in v Velikih Laščah Jože Javoršek. Prav zaradi velikih mož naše literature se je kraj in občino prijelo ime – Slovenske Atene. Tu je slovenščina najčistejša in blagozvočna.

 

"Dežela slovenska ima mnogo lepših in rodovitnejših krajev nego je laški.“ je zapisal Josip Stritar, „vendar, ko bi jaz prišel še kdaj na svet in ko bi mi bilo dano na voljo, kje hočem ugledati beli dan, ne volil bi si drugega rojstnega kraja."

 

Velike Lašče so zato zapisane v možganih vsakega dijaka. Še danes se spomnim, kako smo se učili, da je tu zibelka slovenske pisane besede. Vendar v oddaji nismo gledali samo v preteklost, marveč smo pregledali sedanji utrip kraja in občine na vseh področjih in pokukali v prihodnost.

 

Že predvklop je ponudil posebnost: ob glasbeni spremljavi učencev glasbene šole smo posneli slovesno odtvoritev Knjigobežnice v telefonski govorilnici v samem središču kraja. V živi verigi so učenci Osnovne šole podajali knjige županu Antonu Zaktajšku, ki jih je razvrstil v odsluženi govorilnici. Nekoliko zagonetno ime ''knjigobežnica'' pomeni, da bodo lahko mimoidoči lahko segli po knjigi in jo brezplačno odnesli domov, prebrali in vrnili. No, ali pa obdržali...

 

Hkrati smo ta dogodek izkoristilia za aktualno predstavitev občine in kraja. O tem je govorila podžupanja dr. Tatjana Devjak. O dediščini Trubarja je govoril vodnik po Trubarjevi domačiji Andrej Perhaj; o knjižnici in novem načinu širjenju knjig med ljudmi pa vodja Knjižnice Frana Levstika, Maja Smole.

 

V kuharski paraleli  v kuhinjski-gospodinjski učilnici OŠ Primoža Trubarja, Velike Lašče pa je skupina otrok pripravljala štanglne (zvite slanike) in proseno kašo s suhimi slivami, in sicer pod vodstvom članic DKŽ Velike Lašče in mentoric Milke Debeljak in Jožice Zabukovec, ki sta že prej velikokrat sodelovali pri prenosu znanja o tradicionalnih jedeh na otroke.

 

V obeh osrednjih vklopih so se poleg Mažoretne glasbene skupine Velike Lašče in gasilcev predstavile članice DPŽ Velike Lašče. Magdalena Peterlin je predstavila, kar so pripravili: pirin, polnozrnat kruh, ajdov z orehi, bel kruh, pleteno srce, sirove štruklje z jabolčno čežano, zelenjavno in koprivno juho, ričet, juho iz svinjskih kosti,  bele žgance        in bel melisin močnik, orehove štrukeljčke in pehtranovo, rozinovo in ocvirkovko potico.

 

Govedorejsko društvo Velike Lašče je predstavil Peter Indihar; ponodini so na svojo zorjeno govedino in način,kako jo prirpavijo, da je sočna, mehka in okusna. Skupina čajanke iz KUD Rob so prinesele lectova srca ter čaj iz materine dušice, melise in smrekovih vršičkov; o tem je govorila Majda Tekavec;  druge članice so učile otroke pleti venčke iz marjetic.  Stari oča Milan Tekavec pa je pokazal, kako ročno po starem izdeluje lesene kuhalnice...

 

Metka  Starič iz Zavoda Parnas, je govorila o akciji Mišja dolina in o starem knjigoveštvu, ki ga je v praksi prikazovala Lucija Griž        oblečena v ustrezni noši. Izdelke iz lesa, med njimi tudi miniaturo hiše in rekvizite iz Trubarjeve domačije, je prikazal Igor Sever, Art-les, knjigo pesmi je predstavila Darinka Grmek Štrukelj iz  Zavoda za razvijanje ustvarjalnosti. Kmetijska zadruga Velike Lašče je razstavila staro slamoreznico, kocke sena in slame ter prikazala zbijanje palet in klepanj kose... Harmonikarka Danijela Gruden pa je pospremila slovo tega vklopa.

 

Drugi vklop je poleg  Klavirskega tria Glasbene šole Ribnica ponudil tudi nastop saksafonist in zborčka domačega vrtca.

 

Na prvi stojnici so članice Društva za ohranitev dediščine, Gradež prikazale proseno kašo s slivami, Trubarjevo malico, krhljevko, ajdovo kašo z jurčki, moško potico in kašnato potico.     Zraven so pletli košare, delali zobotrebce, predpražnike iz ličja, predle na kolovrat in klekljale. Kar precej ljudi se je sukalo okrog Lovske družine Velike Lašče: kuhali so namreč lovsi golaž. O ravnovesju v naravi in o  medvedu, volk in risu, ki so tu doma, pa je govoril lovec Franci Zakrajšek. Domači čebelarji, člani Čebelarskega društva Velike Lašče so predstavili stare panje, tudi kot duplo. Čebelar Brane Borštnik, pa je prikazal Levstikovo knjigo o čebelah.

 

Veliko vlogo so imeli učenci OŠ Primoža Trubarja, Velike Lašče; njihovo dejavnost je predstavila ravnateljica Metoda Kolar. Učenci so izdelovali in barvali pečatnike Primoža Trubar, razstavili svoje izdelke o reformaciji in Primožu Trubarju. Na  prvi kinestetični mizi sta dva učenca igrala šah, na drugi pa so predstavili literarni kotiček. Skupina šolarjev je igrala  med dvema ognjema, druga pa plesal folklorne plese.

 

Pred sklepno besedo župana, smo prisluhnili o rimskem zidu in delovanju Planinskega društva. O obojem sta govorila oče in sin Manfred in Jure Deterding. Župan Anton Zakrajšek, ki se je pripeljal z vprego, je ob koncu pozdravil in povabil gledalce naj obiščejo občino, ki ponuja resnično veliko.

 

Prepletenost v naravi.

 

Če pomislim na jedi, ki smo jih videli in okušali na predstavitvi, potem se vedno spomnim na dinamično ravnovesje in sovplivnost med minerali.

 

V naravi je vse, kakor mora biti. V prepletenem ravnovesju. V harmoniji barvitih, svetlih in veselih akordov, ki so melodija ravnovesja. Preplet tega in onega, vsega... Življenje človeka v ravnovesju je preplet harmonije med zemljo, zrakom, vodo, energijo, hrano in - našimi mislimi.

 

Vse za obstoj moramo dobiti iz narave.

 

Vendar tudi jed mora biti preplet naših misli in razvijanja okusov, vonjav in barv, ki jih podarimo na krožniku. Samo taka jed zagotovi popolnost vseh snovi in dinamično ravnovesje našega telesa. Če bodo celice v nenehnem dinamičnem ravnovesju, bodo dobro delovale. Tedaj se bomo odlično počutili in bomo – zdravi. Vse kar celice potrebujejo je popolnost in prepletenost hranilnih snovi, ki jih telo prek zapletenega biokemičnega procesa pridobi iz hrane. V procesu presnove celice izdelajo gradnike za razvoj in obnovo ter energijo in zaščitne snovi.

Vendar človek ni samo skupek biokemičnih procesov, marveč ima tudi duhovno in socialno razsežnost.

 

Zelo lepo vidno je medsebojno prepletanje in skupno učinkovanje pri mineralih.

 

Ti so namreč s svojimi pozitivnimi ali negativnimi ioni močno reagenčni in z različnim električnim potencialom zelo hitro vstopajo v biokemične reakcije. Tako je na primer razlika v električnem naboju kalcijevih ionov osnova za prenos živčnih inpulzov. In brez kalcija možgani ne morejo ne misliti, ne delovati.

 

Pomnimo: mineralov ne smemo izbirati, marveč jih uživati v čim širši paleti, saj so vsi skupaj medseboj prepletenoeni in - soodvisni.

 

Takšnih medsebojnih interakcij med minerali je nešteto in prepletenost med njimi je izredno velika. Pri tem pa zadostuje že nekaj mikrogramov ali miligramov nekega minerala, da procesi stečejo normalno. Toda, če nam manjka ena sam mineral, se presnova, tudi v možganih, upočasni ali celo ustavi.

 

Pomnimo: Če imamo vsega dovolj, bo telo samo počrpalo toliko snovi, kolikor jih potrebuje! Če pa uživamo na primer predvsem maščobe in beljakovine, brez sadja in zelenjave, bomo razmerje porušili in zdravje ogrozili! In nasprotno: tudi samo sadje in zelenjava brez beljakovin in maščob poruši ravnovesje!Minerali v telesu so potrebni za uravnavanje alkalnosti in kislosti ter odločilni za presnovo.

 

Z vidika potreb po mineralih v telesu jih delimo na makroelemente ter mikroelemente ali oligoelemente. Makroelementi so: natrij, kalcij, magnezij, fosfor, kalij, žveplo in klor. Za vse je pomembno, da so si v pravilnem medsebojnem razmerju, na primer natrij in kalij ali kalcij in magnezij. No, med mikroelemente pa sodijo: železo, baker, mangan, cink, krom, selen, molibden, kobalt, vanadij, fluor in jod. Za dobro delovanje celičnih membran potrebujemo še zelo majhne sledi bora, niklja in silicija.                                                                 

 

Minerali vedno delujejo skupaj, v sožitju, pa čeprav različno.

 

To sodelovanje je lahko soplementarno (dopolnjevalno, na primer magnezij-kalij), komplementarno (privlačno, na primer magnezij-kalcij) ali celo nasprotno, kot na primer natrij-kalij. Pa vendar odsotnost enega, ali napačno razmerje med njimi, lahko povzroči hude težave.       

 

Železo je eden najpomembnješih mineralov za življenje.

 

Brez njega hitro zaidemo v slabokrvnost ali anemijo. Te je sicer več vrst, stopenj in vzrokov, a najpogostejši je prav pomanjkanje železa. Po podatkih WHO ima kar okrog 30 % vse svetovne populacije pomanjkanje železa v krvi.

 

Železo je mineral, ki je nujen v vseh telesnih celicah. Je ključen element presnove,   eritrocitov v krvi ter encimov in hormonov. Največ ga je prav v hemoglobinu krvi kot barvilu rdečih krvničk ter v mišicah. Hemoglobin omogoča prenos kisika iz pljuč v celice. Mioglobin v mišičnih celicah pa veže in shranjuje kisik kot rezervo za delovanje celic. Za hemoglobin in mioglobin je torej odločilno – železo. Dobimo ga v živilih živalskega in rastlinskega izvora, a med njimi so velike razlike.

 

Absorbcija železa iz zaužitih jedi je ključna rešitev.

 

Železo v hrani živalskega izvora je vezano na beljakovine in je v dvovalentni obliki. Pravimo mu hemsko železo in njegove absorbcije prav nič ne moti. V hrani rastlinskega izvora pa je ne-hemsko železo kot sol anorganskih kislin in je trivalentno. Da bi telo lahko sprejelo trivalentno železo iz rastlinskih virov, ga mora najprej v črevesju zreducirati na dvovalentno. Toda pretvorbo trovalentnega železa močno zavirajo: kalcijeve snovi in kazein v mlečnih izdelkih, oksalati v špinači, rabarbari, koprivah.., inozitol heksafosfat v stročnicah in v žitih, fitati nekateri polifenoli v sadju in zelenjavi, v vinu, čaju in kavi in sojine beljakovine.

 

 

Znamenja in posledice pomanjkanja železa:

-smo manj fizično zmogljivi, saj zastaja nastajanje energije;

-brezvoljni smo in utrujeni, zaznavne so težave s koncentracijo in spominom; -manjka nam termoregulacija telesa;

-imamo slab imunski sistem in smo neodporni na okužbe;

-zaradi pomanjkanja kisika v mišičnem tkivu nastajajo maščobni peroksidi;

-peče nas jezik, imamo rozpokane kotičke ustnic, lasje so mastni in nohti krhki, -pogosto se solzimo in krvavijo nam dlesni...

-ženske izgubijo pri menstruaciji v povprečju 0,5 mg železa na dan; po rodni dobi pa izgubljajo po 1 mg železa redno vsak dan z znojem, sečem in odluščenimi celicami prebavil in kože. To velja tudi za odrasle moške.    

 

Železo v rastlinskih virih: Nikakor nas ne smejo zavesti podatki o obsolutnih količinah železa v živilih, ne da bi upoštevali, v kakšni obliki to železo je. Tako je sicer količinsko največ železa v leči (do 27 mg/100g), a to je trivalentno in ga na koncu telo zelo, zelo malo lahko počrpa. Táko anorgansko trivalentno železo v rastlinski hrani najdemo tudi v sezamu, ovseni kaši, špargljih, fižolu, oreščkih, grahu, soji, v korenju, bučnem in lanenem semenu, špinači, koprcu... Toda iz rastlinskih virov lahko izkoristimo le do 1 % železa.

 

Poleg vitamina C proces absorbcije celote železa prek črevesja pospešujejo tudi vitamini A, E, B2, B9 ali folna kislina in B12. Nujni so tudi minerali: baker, kobalt in mangan. Baker sodeluje pri vezavi železa na hemoglobin in hkrati uravnava porabo vitamina C. Kobalt je nepogrešljiv za sestavo rdečih krvničk, mangan pa pomaga aktivirati encime, ki uravnavajo izrabo vitamina C. Vitamin B12 imenujemo celo rdeči vitamin, saj je nujen za tvorbo in obnavljanje rdečih krvničk.

Pomnimo: Vitamin B 12 je v ovčjih jetrih, govedini in svinjini, jajcih, mleku in sirih. Zanj pravzaprav ni nobenega uporabnega rastlinskega vira! Britansko združenje veganov sicer trdi, da je mogoče pridobiti B12 iz spiruline, klorele, susabi-nori in drugih morskih alg, toda tu gre za analoge, ali psevdovitamin B12, ki nima hranilne vrednosti za človeka.

 

Proso je eno redkih živil, ki ima silicij v topni obliki in ga telo lahko izkoristi.

 

Silicij je zelo razširjen na Zemlji. Za človeka je pomemeben, ker krepi in napenja vezivno tkivo. Njegova naloga je, da vzdržuje povezavo med kostmi, skrbi za medvretenčne ploščice, za lepo kožo brez mozoljev in ognojkov, ščiti nohte in lase, odpravlja celulit, pomaga pri opeklinah, zdravi odrgnine ter vnetja v ustih in grlu, v želodcu in črevesju. Zelo dober vir silicija je reče vino in grozdje, sledijo oves in druga žita, mineralne vode, čvrsta zelenjava. Na dan ga potrebujemo okrog 100 mg. Boljši izkoristek imamo, če so polek tudi bor, kalcij, magnezij, mangan in kalij; molibden pa ga ovira.

 

Pomnimo:  silicij v celice prinaša hranilne snovi, odnaša pa odvečne snovi in strupe.

 

Baker sodeluje pri nastajanju hemoglobina v krvi.

 

Tudi baker je esencialen element za človeka, čeprav ga ne potrebujemo veliko. Biološko vrenost bakra so spoznali že na začetku 20. stoletja, ko so preučevali  pomanjkanje bakra pri govedu, ki je zbolelo za obliko anemije. Kaj kmalu so ugotovili podoben primer anemije zaradi pomanjkanja bakra tudi pri človeku.

 

Baker je vključen v interakcijo z železom in kot sestavina encima ceruloplazmin sodeluje pri nastajanju hemoglobina v krvi. Podpira presnovo beljakovin, kožnih in lasnih barvil ter obnovo živcev. Sodeluje pri nastajanju temeljnega kostnega tkiva in preprečuje poapnenje žil. Pomanjkanje bakra botruje mnogim infekcijskim boleznim. Sprejem bakra podpira vitamin C, pri tem sodelujejo tudi drugi minerali: železo, mangan, molibden in kositer. Največ bakra je v živalski drobovini, največ v svinjskih jetrih, ter mleku in mlečnih izdelkih, v oreščkih ter gradu in soji. Nekaj ga je tudi ostrigah, čokoladi, kakavu v prahu in sončničnem semenu.

/iz kuharske paralele:/

Recept za slanike, po domače štangelne:

potrebujemo: 1 kg moke, kvas, velika kisla smetana ½ litra, zavitek 250 g masla, 5 rumenjakov in mleko po potrebi, odvisno od mehke bele moke. 

pripravimo: kvasni nastavek vlijemo v moko, ki smo jo previdno solili ( do dve čajni žlički) in zamesimo v mehko testo, posebej razžvrkljamo rumenjake, dodamo mlačno stopljeno maslo, dodamo kislo smetano, dobro premešamo in vlijemo v moko, po potrebi dolivamo mleko. Pustimo vzhajati pol ure in testo razvaljamo do ca 3 mm debelo; raztopimo del masla in z njim s čopičem premažemo po razvaljanem testu. To nato razrežemo na 12 cm široke trakove, dolge po vsej dolžini testa. Iz trakov narežemo trikotnike in jih zvijemo v rolice, po domače – štangelne, te zložimo v namaščen pekač ali na peki papir, premažemo z razžvrkljanim rumenjakom, ki mu dodamo malce mleka in po vrhu posujmo s soljo. Lahko dodamo tudi na drobno nariban sir, sezam ali kaj drugega. Ponudimo jih kot samostojen prigrizek.

 

 

Kaša s slivami:

potrebujemo: 1 liter vode, 25-30 dag prosene kaše, 12 suhuh sliv, košček masla, dorbtine, limonino lupinico, cimet, sol in sladkor.

Pripravimo: vodo zavremo, oprani kašo in slive stresemo v lonec in premešamo. Kuhamo 20 minut. Posebej stopimo maslo in na njem prepražimo kruhove drobtinica. S tem zabelimo kašo. Nato damo vse skupaj v peč, da se zapeče.

Na obisku v Bohinju

240-letnica prvega vzpona na Triglav

Bohinj. Kdor ga je obiskal, je prepričan, da ga pozna. A v resnici ima na stotine obrazov, pač glede na letni čas in vreme. To je še posebej muhasto in domačini vedo, da ima v Bohinju dež mlade. Lepota doline z jezerom, planine in gore so že od nekdaj privabljale ljudi, zato je Bohinj že zelo zelo dolgo poseljen; od prazgodovine. O imenu kroži več mitov in legend, predkrščanskih in poznejših, a vse, razen hudomušnih, razglašajo Bohinj za raj na Zemlji. ''Boh'' je po bohinjsko krščanski Bog in Bohinj je njegov dom; v predkrščanskih časih pa je bilo tu domovanje bogov. Skratka, nekaj posvečenega je na tem koncu.

 

Morda je Bohinj najlepše opisal nestor alpinizma na Slovenskem dr. Julius Kugy: »Bohinjska dolina - dolga odprta kotlina, skozi katero se pretaka v skalah rojena Savica s svetlo zelenimi vilinskimi vodami, sočnimi travniki z idiličnim čarom, iz tihega miru pozdravljajoče prijazne vasi, okrog gore slikovitih obrisov, zavite v temne smrekove gozdove, v višavah na oblakih praznični prestol Triglava.«

 

Saj res, Triglav, slovenski očak, simbol identitete našega naroda. „Oj, Triglav, moj dom..., kako si krasan, kako si krasan...!“ In letos slavimo 240 let od prvega vzpona nanj.

 

Kako so se Bohinjci pripravljali na to dejanje, so predstavili učenci 4. in 5. razreda Osnovne šole dr. Janeza Mencingerja iz Bohinjske Bistrice v kratki igri »Triglav, moj dom« Bohinjskega pisca Petra Krkoča. Sicer smo v uvodu v oddajo zaslišali Lovske rogiste iz Bohinja, v nadaljevanju pa so našo alpsko himno Jakoba Aljaža „Oj, Triglav moj dom“ zapele brhke Bohinjke, Triglavske rož'ce.

 

Te dni je v Bohinju vse cvetelo. In na prvi mizi so otroci  pod vodstvom Nuše Rabič Cokan izdelovali pisane cvetoče šopke. Dobile sva jih tudi midve, Nadja in Marija. No, Bohinjci so šli korak naprej in so svoje dejavnosti in projekte v tem času podkrepili s skupnim sloganom - Bohinj cveti. Tak razcvet je pravi simbol povezanosti Bohinjcev, z naravo, ki je tu dejansko prečudovit ''raj pod Triglavom''. In z oddajo smo želeli preveriti, ali so tudi s svojimi jedmi, tradicionalnimi in modernimi, povezani s to cvetočo naravo. Tradicionalne bohinjske jedi sta že v kuharski paraleli pripravili Mihovčeva Tončka oziroma (Tončka Zupanc) in Urška Odar z otroki, na katere sta prenašali svoje znanje. Pripravili sta bohinjski podmet in Bohinjske žgance iz zdroba koruze tropinke (recepta sta na koncu zapisa).

 

Med osrednjima vklopoma pred centrom TNP pa so tradicionalne jedi, ki so jih kuhali še v polpreteklosti, predstavile članice Društva Kmečkih žena, na mizi so bili:  skutni namazi z divjimi rastlinami, kuhano maslo z zelišči, zaseka in suhe klobase,  fižolova solata s čebulo in domačim kruhom, koruzni žganci z zeljem in mlekom, ješprenj, jajčni sok (usukan močnik) z ocvirki in kruhovimi kockami, krompirjevko, zabeljen fižol z ocvirki in jabolčna čežana...; kot sladico pa buhteljne z marmelado, ajdovo rezino s pušpenom (brusnicami), sok iz bezgovih cvetov in melise ter kompot iz suhih hrušk. Veliko vsega.

 

Malce naprej je Primož Rauter  skuhal lovski golaž  in predstavil zgodbo o svojih bohinjskih ruzakih, ki jih dela s srcem in jih cenijo gorniki daleč naokrog. Njegova žena Klavdija Rauter je pokazala dela nakit in rute, Kdor ljubi ribe, si je naslednjega gosta v oddaji z zanimanjem ogledal in mu prisluhnil. Mitja Zupan je prinesel ribe, potočne in jezerske postrvi in druge, ki jih goji v svoji Ribogojnici Zupan v vasi Nomenj v izvirski vodi, ki priteče izpod gorskega masiva Pokljuke. Kako spečene ribe izgledajo na krožniku pa je pokazal  Branko Slamar iz Gostilne Pri Hrvatu. Matevž Gartner iz Sirarstva in Kmetije Pr'Odolnek, je prikazal pravcato sirarno in postopek sirjenja mleka. No, ponudil je tudi visok, slasten bohinjski sir s številnimi luknjami...

 

Marsikaj od tega orodja, ki smo ga videli pri Matevžu je danes že v Muzejih po Bohinju. O njih je govorila Anja Poštrak. Pospremile so jo pevke Ženskega pevskega  zbora KD Bohinj pod vodstvom Cilke Novoselec. Drugi vklop smo začeli s plesom dveh skupin otroške folklorne skupine Bohinj. Naju z Nadjo je na prizorišče pripeljal kmečki voz z dvema konjema, kakršni so po bohinjskih vaseh  vozili že v prejšnjem stoletju.

 

Potem smo si najprej ogledali tradicionalni bohinjski koruzni kruh, narejen iz moke iz rdeče koruze tropinke, ki je prav tako posebnost Bohinja. Bohinjske čebelarje skozi zgodovino je predstavil čebelar Mišo Sarajnik; prinesel je tudi zabojnik s kakršnim so v 20.stoletju Bohinjci  izvažali čebele po svetu. Alenka Dobravec iz Hotela Kristal je poskrbela za sladkarije, in sicer  čokolado z mohantom, presno čokolado s cvetnim prahom, čokolada z zaseko, čokolada z ocvirki,  koprive v čokoladi, čokolada z materino dušico, pehtrančki in bohinjski čaj.

Projekt Bohinjsko/From Bohinj je predstavila Jana Vilman, Tina Markun pa triglavski narodni park. Zaključno besedo je imel Klemen Langus, direktor Turizma Bohinj, 

Pri jedeh je treba najprej omeniti bohinjsko posebnost – koruzne žgance.

Kot beseda pove, naredijo jih iz koruzne moke, vendar iz avtohtone vrste koruze trdinke. Ta ima trše zrnje in precej bolj rdeče obarvano z oranžnim pridihom. Količina zaščitnih karotenoidnih snovi v njej je še nekoliko višja kot pri navadni, recimo ji – rumeni koruzi.

 

 

Pomnimo: koruza trdinka ima višjo vsebnost antioksidantov od drugih sort.

 

Koruza nasploh vsebuje kakovostne beljakovine (aminokisline), veliko sladkorja, vitamine skupine B, vitamin C, kalij in fosfor ter primerno hranilno vrednost; 100 g koruze ima 96 kalorij. Ker ima precej topnih vlaknin, ima nizek glikemijski indeks in veliko hranilnih snovi, med njimi veliko takih za nastanek ''dobrovoljnega'' noradrenalina. Pri koruzi so vsem na očeh – karotenoidi. Lepo intenzivno rumeno do oranžno-rdečo barvo ji daje kriptoksantin, ki kot močan antioksidant odločno krepi naš imunski sistem.  

 

 

Bohinjska posebnost je -kot rečeno- koruza trdinka.

 

Na poljih v Zgornjem Bohinju že stoletja gojijo izvorno, avtohtono sorto koruze, imenovano trdinka, ker ima manjše zrnje s tršo ovojnico. Težko je reči, ali je ime dobila po zvrsti koruze trdinke, ali pa je ime samosvoje, saj so storži bohinjske trdinke po velikosti manjši od zvrstne, predvsem pa se razlikujejo po izrazito temnejši  rdečkasto-bakreni barvi in pisanosti zrnja. Prav tako se po barvi razlikujeta tudi zdrob in moka. Čeprav je zrnje trše od navadne koruze, pa sta zdrob in moka na koncu mehkejša za uporabo. Zrnje bohinjske trdinke meljejo na star način, s kamni, ki integralno obrusijo zrnje, da je moka na koncu bolj groba, a vsebuje prav vse, kar je bilo v zrnju. Trdinka je zelo odporna sorta turšč'ce, kot ji pravijo, ki jo ne napade nobena bolezen in ne potrebuje zaščite, prenaša pa le hlevski gnoj.

 

Iz take koruzne moke so Bohinjci že v preteklosti kuhali izvrstne bohinjske koruzne žgance z ocvirki. Ti so bili nekoč poglavitna bohinjska hrana, najpogosteje postreženi še ''s ta sladkim mlekom''. Kako pomembni so bili žganci za Bohinjce lepo pove rek, ki se je ohranil iz ''tistih časov'', napisan v narečju: "Žganc na waže, kam∂r pokaže." To pomeni, da se na človeku pozna, kako veliko mero žgancev je pojedel. Včasih so jih pripravljali za zajtrk, kosilo in večerjo. Večernih je bilo največkrat toliko, da so prenočili do naslednjega zajtrka.

 

 

Druga značilnost je bohinjski sir.

Toda Anja Poštrak iz Plašarskega muzeja je pojasnila, da sprva sir ni bil glavni vir zaslužka za Bohinjce, marveč maslo. „Velike količne masla so tovorili v Trst. Zato se je v Bohinju razvilo škafarstvo-izdelovanje "embalaže" za tovorjenje masla. Bohinj je bil v preteklosti zaprt proti Gorenjski, ker še ni bilo poti skozi Sotesko, zato so se Bohinjci veliko bolj navezovali na primorsko stran“, je dejala.

Šele v 19. stoletju so ugotovili, da je tudi sir dober dodaten vir zaslužka kmetov. Izdelovanja sira jih je učil bohinjski župnik Janez Mesar, in sicer po zgledu sosednjih alpskih dežel. V Bohinj je tudi pripeljal sirarske strokovnjake iz Švice... Poglavitno za poslovni uspeh pa je bilo, da so se začeli povezovati v sirarske družbe. Šele, ko so se povezali ter imeli po enega skupnega sirarja in sirarko, je izdelovanje sira preraslo okvire domačega gospodinjstva in postalo tržno naravnano.

Siri so iz kravjega mleka, saj je paša obilna tako v nižini, kakor na planinah, ki so nekako porazdeljene po bohinjskih vaseh. V nižinah travnike izkoriščajo zlasti za košnjo in pripravo sena za krmo goveda prek zimskega obdobja.

Ker sem o sirih že veliko pisala, naj tokrat omenim samo posebnost – sir mohant. Tehnološko nastaja drugače kot klasičen sir, in sicer v anaerobnih pogojih, Rezultat je izdelek prav nenavadnega okusa in zlasti posebnega vonja, ki je, milo rečeno, vse prej kot prijeten. A o okusih ne gre soditi, mar ne?!

Več pozornosti bom namenila sirotki

Ločimo primarno in sekundarno sirotko. Primarna sirotka je tekočina, ki ostane v kotlu med sirjenjem, ko se iz mleka izločita beljakovina kazein in večina mlečne maščobe. Tedaj nastane tako imenovano sirno zrno, ki ga poberemo iz kotla in iz njega čez nekaj tednov dozori sir. V kotlu pa ostane tekočina – primarna sirotka. Ta je s prehranskega stališča najboljši del mleka. V njej ostane nekako polovica vseh mineralov, skoraj ves mlečni sladkor in dve izmed treh skupin mlečnih beljakovin; to so beljakovine iz vrst albuminov in globulinov.

Če postopek nadaljujemo, lahko albumine in globuline s citronsko kislino (ali kisavo) pri kravjem mleku (pri ovčjem in kozjem mleku to ni potrebno) in dodatnim kuhanjem izločimo iz primarne sirotke kot sirarsko ali albuminsko skuto. Kar ostane v kotlu, je sekundarna sirotka in je skoraj brez beljakovin.

Sveža primarna sirotka je blagega sladkega okusa, zato ji nekateri pravijo tudi sladka sirotka in po okusu spominja na razredčeno mleko. Na hladnem se ohrani nekaj dni, potem se začne kisati, kar pa ni znamenje kvarjenja, marveč je naraven proces, saj nastaja mlečna kislina, obenem se poveča količina probiotičnih bakterij v njej. Kisla primarna sirotka je še vedno uporabna in jo lahko hranimo več mesecev. Po barvi je primarna mlečno bele barve, kakor če bi z vodo razredčili mleko.

Sekundarna sirotka pa je bolj prozorna in opazne zeleno-rumene barve, in sicer zaradi laktoflavina, ki je različica vitamina B2. Na svetlobi se sekundarna sirotka razbarva in postane motne bele barve.

Hranilni pomen za človeka

Primarna sirotka ima zelo visoko biološko vrednost. Za razliko od beljakovine kazein v siru, ki je v obliki večjih molekul (te so zato težje razgradljive in prebavljive) so beljakovine iz vrst albuminov in globulinov v sirotki po kemični sestavi majhne molekule in zato hitro prebavljive in popolnoma izkoristljive.

V sirotki je velik odstotek esencialnih aminokislin, zlasti levcina, cistina in lizina ter drugih. Izredno ugodno je razmerje med cistinom in metioninom za boljši izkoristek beljakovin v organizmu. Razmerje je kar 10 krat boljše kot pri sirih, ki imajo kazein. Dobro razmerje vpliva tudi na razgradnjo telesu lastnih maščob, zato pravimo, da je sirotka dobra za hujšanje.

Tudi razmerje med lizinom in argininom je odlično, kar koristi zoper herpes. Visoka vsebnost lizina krepi zbranost, pomaga pri neplodnosti ter krepi nastajanje hormonov in encimov. Starejših ljudje pa bi morali sirotko piti tudi zaradi levcina, zlasti tisti, ki težko prebavljajo beljakovinsko hrano.

 

Pomnimo:  visoka vsebnost lizina v primarni sirotki krepi zbranost in pomaga zoper herpes. Zaradi levcina  bi morali sirotko piti tisti , ki težko prebavljajo beljakovinsko hrano. Beljakovine v sirotki so tudi precej bolj učinkovite kot  izotonični napitki, hitro odpravijo utrujenost in povrnejo mišično moč.

Glutaminska kislina v sirotki optimizira delovanje možganov. Sposobna je namreč zbirati amonijak, ki nastaja v možganih in ga nevtralizira. Zato sirotko priporočajo pri depresijah, shizofreniji, pozabljivosti in celo impotenci. Podobno deluje tudi njena asparaginska kislina, ki pomaga izločati amoniak iz telesa in s tem varuje živčni sitem. Obe kislini naj bi zagotavljali boljše delovanje možganov v celoti in dvig miselnih sposobnosti. Zaradi asparaginske kisline sirotko priporočajo športnikom za zmanjšanje utrujenosti in večjo mišično aktivnost.

Med vitamini v sirotki prevladujejo tisti iz skupine B, zlasti B2, B5, B9, B12, B6 in B1 ter v manjši meri še druge. Zaradi vitaminov koristi pri stresu, tesnobi in paniki, pri nespečnosti, vnetjih v ustih, pri sladkorni bolezni in težavah z želodcem in prebavo. Zaradi mineralov, zlasti dobrega razmerja med kalijem in natrijem, jo priporočajo vsem, ki imajo visok krvni tlak. Zaradi skupnega delovanja mineralov sirotka blagodejno čistilno in razstrupljevalno deluje na ledvice, mehu in žolčnik.

           

recepta:

 

bohinjski podmet: zavre 1l vode, osoli in posebej na krožniku zameša jajce v dve pesti bele ali koruzne moke (iz koruze-trdinke), to strese v krop in meša z metlico na nizkem ognju, ca 15 minut, da se zgosti. Prelije na krožnik (zgleda kot močnik) in začini s po žlico masla in soljene skute in doda na kocke narezan popečen kruh  Če je bil podmet iz koruze, so zraven pili mleko.)

 

 

 

Bohinjski žganci: iz zdroba koruze tropinke. Rekli so jim: žganci s turšco.      Zraven so ponudili hruševo vodo (kompot).

Recept:

Bohinjski žganci: v slan krop v kotličku počasi vsipljejo moko koruze trdinke,  poravnajo, naredijo križ, kotliček pokrijejo in 15 minut kuhajo, da moka od zunaj zakrkne. Nato kotel odkrijejo in na sredo koruzne mase naredijo luknjo in pustijo, da se žganci še naprej pokriti počasi kuhajo najmanj dve uri, še raje več. Potem odlijejo odvišno vodo v posebno posodo, ker jo bodo rabilili pozneje. Zdaj žgance v kotlu začnejo drobiti s kuhalnico na manjše grudice. Na štedilniku odstrani toliko ''rink'', da kotel sede globoko v štedilnik in plameni in toplota objemajo celotno površino kotla. Žgance nenehno mešajo, da ''popekajo'',  kar pomeni, da naredijo tanko hrustljavo prevleko. Zdaj jih prelijejo z zabelo: zaseko, bohinjskimi ocvirki ali domačim maslom.

 

Pripravila Marija Merljak

Foto: Ivan Merljak

DOBRNA - zelena spomladanska svežina

S terensko ekipo oddaje Dobro jutro smo bili na Dobrni.

S terensko ekipo oddaje Dobro jutro smo bili na Dobrni. Kraj je občinsko središče v sotočju Topliškega potoka in Dobrnice in stoletja znano termalno zdravilišče na jugu pod Paškim Kozjakom, zato ima milo klimo. Sprva kmetijsko območje ima že veliko  rodov tudi močan turistični značaj. Bilo je priljubljeno termalno letovišče in kraj za oddih dunajske cesarske gosposke, tudi dovolj odmaknjeno od glavnih smeri in  javne mondenosti za bolj skrita ljubezenska srečanja...

 

No, nas zgodovina Dobrne ni toliko zanimala, a nismo mogli mimo spomladansko svetle in zelene svežine in barvitosti razcvetenih gajev in bregov. Vso to svežino pomladne Zelene Dobrne, kot so ji rekli, je namreč moč začutiti tudi v jedeh, ki jih pripravljajo na tem območju.

 

O Dobrni nekoč in danes smo spregovorili v lepo urejenem zdraviliškem parku med starim in novim zdraviliškim kompleksom. O zgodovini je govorila bo Irena Artank, častna občanka Dobrne. Deset aktualnih posebnosti Dobrne pa je predstavila Marija  Deu Vrečer, Pesem o idilični Dobrni pa so zapele Ljudske pevke Dobrna pod vodstvom Marte Javornik.

 

Takoj nato smo kamero prižgali na  Izletniška kmetiji Pri Minki. Tam je gospodinja  Minka Švent v tako imenovani kuharski paraleli z našim studiem skuhala svojo  znamenito juho ''Pometen vrt''  in za posladek ''Minkin štrudl''.

 

Osrednja vklopa sta bila pri ''Hiši kulturne dediščine'' Jožeta Polenka. Tu se je zbralo veliko tistih, ki imajo na Dobrni veliko ponuditi gostom, od hrane do pijače in paše za oči in spominek. Začeli so Veseli fušarji, a peli so dovolj ubrano, da smo lahko v miru prisluhnili pripovedi članic Društva podeželskih žena Arnika, ki so pripravile lokalne tradicionalne jedi, med njimi: turšno župo, zelenjavne štruklje s pehtranom, potico s čebulo in ocvirki, metino potico zelenjavne   kifeljčke in pogačo. Govorila je Branka Gal, predsednica društva. Glasbo so nadaljevale Sestre Jakob in pele stare ljudske pesmi. Mi pa smo nadaljevali do mize Kmetije Marovšek, kjer je Branko Brecl govoril o kuhanju v obnovljeni 350 let stari črni kuhinji pri domačiji Šumej. No, prinesel pa je: vlečeno potico, jedi s šparglji ter koprive z jajcem.

 

Breda Božnik, direktorica Centra za usposabljanje, delo in varstvo otrok Dobrna je govorila o projektu otroškega zbiranja starih receptov in pripravi značilnih lokalnih jedi, med njimi sladke in slane ''pokrite rihte''.

        

Prostor, kjer smo bili, Hišo kulturne dediščine, je predstavil lastnik Jože Polenek; videli smo številne eksponate, največkrat povezane s kmečkimi opravili in običaji pretekle in polpretekle dobe. Člani TD Dobrna, sekcije Starodobniki pa so se pripeljali s starimi fički in še starejšimi kolesi. Z konec prvega vklopa so zapeli Ljudski pevci Dobrna, in sicer  „Lepi zlati časi...“; vodil jih je Anton Drev.

 

V drugem vklopu je na začetku nastopila Folklorna skupina Dobrna, pod vodstvom Ide Horvat. Potem pa se je najpred predstavil Hotel Triglav, Dobrna. Vodja kuhinje Spomenka Žganec je predstavila sodobno pripravljene in ponujene tradicionalne jedi svežih, a divjih pomladnih okuso: travniško kremno juho, koprive, divji čemaž, gozdni regrat, medaljon, jagnjetino, ocvrte šparglje, špargljev biskvit ter jagodno omako s svežo meto. Za njo je Mateja Vodenik, vodja kuhinje Terme Dobrna predstavila jedi, ki jih ponuja sodobna kuhinja v Termah: goveji karpačo na mladi solatki z zeleno kolerabo in z zeliščnim prelivom; čisto zelenjavno juho z žuljen zelenjavo ter domačim popečenim kruhkom; ješprenovo rižoto z beluši, na tapenadi mlade koprive, telečjo taljato v lastnem soku in kot sladico jogurtovo strnjenko s preslico ali  kislico.

 

Po folklori odraslih so zaplesali mladi folklorna OŠ Dobrna in vrtca pod vodstvom svojih učiteljic. Mi pa smo pri Lovski družini Dobrna s Štefanom Semičem govorili o naravovarstvenem        ravnovesju in pokusili divjačinske salame in druge divje mesnine. Od divjadi smo se premaknili k čebelarjem. Čebelarsko društvo Dobrna je predstavila predsednica Lidija Semič. Na ogled so postavili učni čebelnjak, stare rekvizite ter med in medene izdelke. Vinogradniško društvo Dobrna je predstavil Roman Ramšak; na sodu pa so razstavili modro          frankinjo, rizling in modri pinot in stare kletarske pripomočke... In med plesom odrasle folklorne skupine je pooblaščenka župana Branke Gal sklenila naše srečanje s pozdravnim nagovorom...

 

Med živi in jedmi moram najprej omeniti šparglje.

 

Šparglji ali beluši niso samo afrodizijak in nobel hrana, kot gre glas o njih, marveč imajo tudi izrazit zdravilni učinek. Zdravijo raka. To ne trdim jaz, marveč je zapisano v Cancer News Journalu iz leta 1979, v katerem je navedenih nekaj primerov skoraj čudežnih ozdravitev raka, saj naj bi od teh bolnikov uradna medicina dvignila roke. Poiskala sem izviren članek, ki ga slovenski prevod kar dobro povzema. Ugotovila pa sem, da njegov zapis temelji na podobnem še starejšem članku iz leta 1974 v reviji Prevention. Vrsta medicinskih zapisov navaja, da je tudi eno izmed uradnih medicinskih zdravil zoper določene vrste raka, Elspar, na osnovi encima l-asparaginaze, ki že z imenom spominja na šparglje (Asparagus officinalis).

 

Veliko bolezni sodobnega sveta, med njimi tudi rak, je posledica modernega načina prehranjevanja z osiromašeno industrijsko visoko predelano hrano. V tej luči šparglji takoj dobijo visoko prehransko in tudi zdravilno vrednost zaradi izredno visokega antioksidativnega potenciala svojih snovi, zaščitnih fitokemikalij. Znanstveniki so v špargljih odkrili vrsto močnih antioksidantov, ki nevtralizirajo proste radikale in tako varujejo pred poškodbami celic; poškodovane in izrojene celice, ki se nezadržno množijo, pa vodijo v raka. Zato je mogoče špargljem pripisati antikancerogeno, torej preventivno delovanje.

 

V špargljih je glutation, ki je nabrž najmočnejši bojevnik zoper proste radikale in svojo moč še pridobi v sinergiji z vsemi drugimi antioksidanti. Najnovejša dognanja tudi opozarjajo na veliko antikancerogeno delovanje ferulične kisline, ki je je v špargljih veliko. Ta je po svoji kemični sestavi podobna kurkuminu, poglavitni sestavini začimbne kurkume, ki ima potrjeno protirakavo delovanje. In tako kot kurkumin tudi ferulična kislina preprečuje rast malignih celic in nastajanje metastaz.

 

Med zaščitnimi flavonoidi v špargljih sta tudi kvercetin in rutin. Obema pripisujejo znanstveniki citotoksično delovanje, kar pomeni, da uničujejo izrojene celice. To poteka v dveh korakih: najprej ustavijo izrojene nenormalne ali rakave celice, ki se sicer  nenadzorovano širijo, ter jih nato prisilijo v apopteozo ali celični samomor.

 

Le nekaj let pa so stara spoznanja, zapisana v posebnem poročilu v Biochemical and Biophysical Research Communications (2009), da imajo steroidni saponini v šparljih, imenovani asparanin A veliko sposobnost prečiščevanja jeter tako, da pobijejo vse izrojene celice, medtem ko zdrave pustijo pri miru. Avtorji raziskave so  navdušeni zapisali, da utegne asparanina A iz špargljev postati preventivno in tudi terapevtsko zdravilo zoper hepatom oziroma raka jeter. Podobne ugotovitve kot ameriški so zaznali tudi kitajski preučevalci špargljev.

 

Pri tem še niti nisem omenila barve špargljev, od bele prek zelene do škrlatne...; vse te so tudi del fitonutrientov, mnoge iz vrst antocianinov, kakršne najdemo tudi v rdečem vinu in mu dajejo zdravilno noto, saj varujejo pred mnogimi boleznimi staranja, od demence do artritisa. V špargljih so tudi  številni karotenoidi, med njimi betakaroten, lutein in zeaksantin.

 

Pehtran ljubi družbo:

 

Pehtran je vsestransko uporaben; osveži in okrepi telo. Ker izboljša okus in aromo, ga nenadomestljivo uporabljamo v vseh neslanih dietah. Za ženske je pehtran zelo koristen: uravnava mentruacijo, ko izostaja. Za oba spola pa velja, da pehtran spodbuja apetit po daljši bolezni. Ljudsko zdravilstvo ga priporoča tistim, ki imajo preveč želodčne kisline. Kot diuretik je priporočljiv ledvičnim bolnikom, pljučnim bolnikom pa za lajšanje dihanja. Pehtranovo olje blaži krče pri dojenčkih. Če ga žlico ali dve zlijemo v kopalno kad, bo tudi nas hitro pomiril.

 

Lahko bi rekli, da je pehtran plemenita rastlina in plemeniti vse okrog sebe: izboljšuje okus vloženim kumaricam, tuninem namazu in različnim solatam. Pehtran ima rad družbo. Najbolje se razume z grahom, kumaricami in zlasti s koprivami, zato ga sadimo mednje. Pa še dišel bo bolj intenzivno! Ni čudno, da mu rečejo dragoncelj, kar kaže, da je naravnost dragocena rastlina, ki ljubezen vrača.

 

 

Meta pomirja, pospeši izločanje žolča, uspešno odpravlja želodčne, črevesne in menstrualne krče, povečuje prebavo v želodcu, preprečuje napenjanje, ustavi siljenje na bruhanje, uravnva nervozno srce in izboljša dihanje ob nahodu, uspešno odpravi celo hipohondrijo! Kopel iz poprove mete lajša revmatične težave in pomaga očistiti kožo. Star ljudski recpet hvali meto zoper glavobol: vzamemo po eno žlico poprove mete, rožmarina, žajblja in majarona. 

 

V kulinariki je meta priporočljiva, ko kuhamo stročnice. Potem je manj napenjanja in plinov. Prav tako meta ne sme manjkati v štrukljih, saj jim daje močno aromatičen vonj. Posušene metine liste lahko zdrobimo in jih pomešamo med kumino, janež in koromač. Nastane dobra začimbna mešanica za marinade, za kuhanje stročnic in za nekatere slaščice.

 

Navadna kislica (znanstveno Rumex acetosa) je najbolj tipičen primer kislice. Znan so domača imena: ejdovec, divja kislica, drskec, gladovnik, konjski ščap, navadno ščavje, ščav in druga. Poleg navadne poznamo še planinsko kislico (Rumex arifolius) in Alpsko kislico (Rumex alpinus) ter kodrastolistna kislica (Rumex crispus) in ščitasta (Rumex scutatus). No, izbrskala sem tudi konjsko kislico ali Rumex hydrolapathum.

 

Vse kislice sodijo v družino dresnovk, podobno kot ajda, tatarska ajda ali rabarbara. Pri navadni, alpski, ščitasti in kodrolistni kislici so uporabni predvsem listi in poganjki. Danes nihče več ne ve, da so bile kislice v srednjem veku kar pogosto na jedilniku navadnih ljudi. Uporabljali so jih za juhe, ali kot solato. Mladi listi in vršički so bili nekoliko kisla začimba za solate, omake, namaze in prikuhe. Vedeli so, da so kislice najboljše zgodaj spomladi, marca in aprila, še preden kislica zacveti.

 

V novem veku so bile kislice redno v prvih kuharskih knjigah. A je kmalu zašla v pozabo... Le v Franciji je navadna kislica še vedno priljubljena in jo prodajajo na tržnicah. Z njo najpogosteje naredijo osvežujoč zelenjavni napitek, skupaj z banano in jabolčnim sokom. Francoske gospe kislico tudi rade drobno sesekljajo in potresejo po maslu, ki ga namažejo na popečen kruh.

 

Tudi na cesarskem Dunaju je bila še v času Marije Terezije znana dunajska hladna omaka s kislico. Ponudili so jo ob pečeni govedini ali drugem mesu. V Sredozemlju delajo rižoto in testenine s kislico, v Bolgariji pa pogačo zeljnik, ki jo ponudijo z jogurtom. Spet drugod liste uporabijo za sarme

 

No, sama sem naredila solatni preliv iz kislice, jogurta, olja, strtega česna, zdrobljenih orehov in ščepca soli. Iz kislice in tekočega jogurta pa je mogoče narediti napitek. Kislico lahko tudi zamešamo v skuto, v njoke ali v nadev za žlinkrofe, lahko jo pripravimo kot špinačo ali skuhamo kisličino juho.

 

Zeliščarji priporočajo čaj iz posušene kislice, ki jo prelijemo z vrelo vodo in pustimo stati 10 minut. Pomaga pri želodčnih in trebušnih težavah, hemoroidih in menstruaciji; pijemo največ dve skodelici na dan, lahko pa ga uporabimo tudi zunanje za čiščenje kože. Iz sveže kislice pa naredimo svež sok z medom in vinom. Deluje krepčilno in razkuževalno. Če pa sok zmešamo s kisom ali vinom ali pa v obeh namočimo sveže liste kislice, dobimo tekočino za grgranje in izpiranje ustne votline.

 

Kaj kislica vsebuje?

Vsebuje veliko vitamin C; navadna in kodrastolistnata kislica ga imata 80-150 mg%, alpska pa ga ima celo do 200mg%. Provitamina A (betakarotena) imajo od 5 do 10 mg%, alpska pa do 15 mg%. Veliko je tudi čreslovin, nekaj sladkorjev, karotenoidov in flavonoidov. Zelo pomembni sestavini sta klorofil in rutin. Med minerali je razmeroma veliko kalija, mangana, magnezija, fosforja, natrija, bakra fluora, cinka, molibdena, niklja in železa. Seveda vsi ti elementi nastopajo v obliki soli. 

Medicina ne govori o uporabnosti kislice, čeprav je znano, da iz njenih ekstraktov delajo zdravila za sinuse in prehladna obolenja. Bolj zgovorno je ljudsko zdravilstvo. To navaja, da kislica s svojimi grenko-kislimi sokovi koristi pri neješčnosti ter pri želodčnih in črevesnih težavah in pri hemoroidih. Preprečuje zastajanje vode v telesu, čisti kri in menda znižuje previsoko telesno temperaturo. Sok, stisnjen iz mladih listov, je odlično zdravilo proti prehladu z močnim nahodom, pa tudi proti katarju zgornjih dihalnih poti.


Pripravila Marija Merljak