MED SLOVENCI NA REKI

 

Stotisočeri razlogi so, zakaj vsi Slovenci nismo pod skupno slovensko streho. Mnogo jih je za kruhom odšlo v daljni tuji svet, še več pa v sosednje države.

Na Reko in v bližnje letoviške kraje so že pred stoletjem in več dnevno prihajali Slovenci iz Čičerije in Brkinov ali iz obkolpskih vasi... In mnogi so tam tudi obstali, si našli dom in ustvarili družine. Saj tu, med Kvarnerjem in Slovenijo, do leta 1991 ni bilo meje! Drugi so preprosto tu bili. Domačini. Sredi dvajsetega stoletja je bilo na območju Reke in njenega zaletja kar tretina vsega prebivalstva Slovencev. Danes jih je morda le še desetina tedanjega števila.

Danes je položaj Slovencev na Hrvaškem, tudi na Reki, zagotovo drugačen kot je bil pred desetletji, a njihovo prizadevanje za ohranitev identitete ni nič manjše. Prav nasprotno. To se vidi tudi po dejavnosti društev.

Tudi zato smo obiskali Slovenski dom Bazovica, kjer domuje eno najbolj aktivnih slovenskih društev KPD Bazovica. Tu so poleg manjše gledališke dvorane in klubskih prostorov za razstave, pevski zbor in folkloro, tudi uradni sedež društva ter reški sedež čezmejnega sodelovanja mladih Slovencev, imenovan EU Korak, ki povezuje mlade zamejce iz Avstrije, Italije in Hrvaške. Tu deluje tudi Mreža Alpe - Jadran kot izpostava projekta Slovenskega gospodarskega združenja iz Celovca, ki spodbuja izobraževanje mladih zamejskih Slovencev za skupno povezivanje in sodelovanje. In še bi se kaj našlo.

Omeniti moram tudi, da smo obiskali še reško Osnovno šolo Pečine, kjer imajo dopolnilni pouk slovenskega jezika in kulture ter vrtec Bulevard s podobnim programom za predšolske.

Z voditeljico Mojco Mavec sva kmalu spoznali, da oddaja na Reki ne more biti strukturno enaka prejšnjim, še zlasti, ker je kulinarični del tu najšibkejši. Pa vendar sva bili prijetno presenečeni. Dragica Rizman iz KPD Bazovica je v kuharski paraleli s studiem v Ljubljani skuhala zelo okusno ješprenovo mineštro in štruklje v krpi. Izkazala pa se je kot pravi zaklad informacij o jedeh s tega območja ter o življenju in običajih ob njih. Z jedmi so se izkazale tudi članice Društva iz Lovrana; pripravile so vrsto različnih jedi na temo kostanjev. Nekatere med njimi so prestavile ročna dela. Omeniti moram, da so o položaju Slovencev na Hrvaškem in na območju Reke govorili Zvonimir Stipetič, predsednik Slovenskega doma KPD Bazovica, Vasja Simonič (Društvo Snežnik iz Lovrana) je razmere predstavil kot predsednik Sveta slovenske narodne manjšine za Primorsko-Goransko županijo; o aktualnih programih in projektih za otroke in  o delovanju mladih Slovencev je govorila mlada Natali Iskra. Piko na ''i'' je dala dr. Barbaro Riman, nova predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem.

 

Sklenila sem, da bom tokrat pisala o pripravi kože na poletje. Na to se ponavadi spomnimo, ko je poletje že skoraj tu in razmišljamo, kako in kam na morje. Mnogokrat je tedaj že prepozno, saj hitrih rešitev ni, marveč morsmo biti vztrajni in potrpžljivi.

Sonce daje življenje in ga hkrati tudi uničuje.

To velja tudi za druge elemente življenja, za vodo, zrak in ogenj. Pomislimo: če damo sobno rastlino na sonce, hitro uveni in propade. Sončno sevanje je močno in nevarno, zato se ne smemo nepremišljeno izpostaviti soncu, saj si bomo nakopali težave.

Odločilno je privajanje na sonce ob sočasnem gibanju.

Najbolj nespametno je ''praženje na soncu'' ter uživanje hladnih in sladkih pijač. Bediuni v Sahari pri 40 stopinjah ponudijo gostu vroč in nesladkan čaj, ker izkustveno vedo, da je tako najboljše. V nosu imamo svojevrstno klimatsko napravo, ki pozimi ogreva, poleti pa hladi zrak, ki ga vdihujemo. Če se prehladimo, se ta ''mehanizem'' pokvari. Vedno je treba dihati skozi nos, saj si sicer nakopljemo vneto grlo in katar.

Kožo je potrebno zavarovati pred škodljivimi vplivi močnega sonca.

Koža je največji telesni organ in obrambni plašč telesa; varuje ga pred zunanjimi vplivi in pred vdorom škodljivih snovi. Sodeluje pri uravnavanju telesne vlage, prek nje izločamo odpadne snovi in uravnavamo telesno temperaturo.

Kožo delimo na dve glavni plasti, na povrhnjico, in spodnjo plast, usnjico. Nas z vidika zaščite pred močnim soncem zanima predvsem povrhnjica. V njej je dvajset plasti celic, ki nenehno nastajajo in propadajo. Celice nastajajo v najnižji plasti, se starajo in potujejo proti površini kože. Pri umivanju nekaj zgornjih pasti odstranimo, a imamo kmalu enako število novih plasti, ki zamenjajo odmrle in odstranjene. Če mehanizem poškodujemo, je še najmanj hudo to, da imamo hrapavo, oroženelo in luskavo kožo. V lasnicah kože je tretjina celotne krvi. Površina kože meri pri odraslem človeku v povprečju 2 kvadratna metra, kvadratni centimeter kože pa ima okrog 3 milijone celic.

Zakaj porjavimo?

V koži je pigment osnovna zaščita pred sončnimi žarki. Ta kožo obarva in varuje pred opeklinami ter spodbuja nastajanje imunskih snovi proti infekcijam. Ob sončenju se pod vplivom ultravioličnih žarkov ergosterin, ki je oblika holesterola, spremeni v vitamin D. To je pozitivni vidik sončenja, saj se nam poveča napetost in prožnost kože, potem bolje slišimo in vidimo, saj vitamin D vpliva tudi na kosti, vid in sluh. 

Kaj pa negativni vidik? Pod vplivom sončnih žarkov potekata v koži dva sočasna kemična procesa: oksidacija in dehidracija. Če ju ne zadržujemo in uravnavamo, potem lahko veliko škodita. Če k temu dodamo še škodljive vplive onesnaženosti zraka, ozonsko luknjo, kajenje, stres in ekstremne športe, potem je škoda še večja. Pri kemičnih procesih v koži nastajajo tudi prosti radikali, ki načenjajo elastinska in kolagenska vlakna ter uničujejo mehanizme za obnovo celic.

Koža vedno opozarja, da ji nekaj primanjkuje.

Koža se prehranjuje od znotraj navzven, prav tako se ščiti s hrano od znotraj navzven. Pri oroženeli, luskavi koži, je treba s hrano vnesti več vitaminov A in B6 ter minerala cink. Pri preslabotni pigmentiranosti pa moramo uživati jedi z bakrom. Marsikatera ženska v srednjih letih pozna značilno rdečico zaradi razširjenih drobnih žilic pod povrhnjico. Tem svetujem uživanje jedi, ki vsebujejo vitamin B3. Vedeti moramo, da se koža masti od znotraj in tako se tudi zdravi. Ni vseeno, kakšno maščobo uživamo; za solatne prelive uporabljajmo hladno stisnjena olja z vitaminom E, maslo in kuhano maslo, za cvrenje in žar pa posebej prirejena olja za višje temperature, grizljajmo orehe in oreščke...

Narava pomaga zaščititi in nahraniti kožo.

Najprej moramo poskrbeti za antioksidante. Te najdemo v jagodičju: borovnice, brusnice, maline, robidnice, rdeče grozdje, ribez..., pa tudi rdeča pesa in jajčevec. Borovnice imajo najboljše razmerje med vsebino in površino kožice, ki obdaja jagode, v katerih so antioksidativne snovi. Tu je 5 vrst antocianinov, ki preprečujejo škodo na celični ravni in na DNK in elagična kislina, ki zavira nastanek raka. Ker se koža poleti z vročino razširi, se stanjša in žilice pod njo postanejo bolj vidne. Temu pravimo kuperoza. Potrebno je povečati vnos flavonoidnih snovi, da okrepimo stene žilic. Da bo koža gladka, uživajmo česen, por in ingver. Flavonoidi v pomarančah in citrusti delujejo kot antioksidanti in antimutageno. Imajo sposobnost absorbcije svetlobe, varujejo DNK in zmanjšujejo vpliv rakotvornih snovi. Med močne flavonoide sodita tudi zeleni čaj in vino.

Buče in bučke imajo karotenoidne snovi in varujejo pred negativnim vplivom sončnega ultravioličnega sevanja, kar močno vpliva na degeneracijo rumene pege in najbrž na nastanek sive mrene. Tu si pomagamo s špinačo. Ta ima lutein, zeaksantin in betakaroten, ki močno znižajo količino prostih radikalov. Podobna hrana so še listni in kodrolistni ohrovt, listje repe, koruza, jajčni rumenjak in oranžna sladka paprika. Špinača je bogata tudi z glutationom in alfalipoično kislino, ki varujeta DNK in ga popravljata in zmanjšujeta oksidacijo.

Pradižnik že sam deluje kot močan antioksidant in v sozvočju z drugimi karotenoidi. Posebno češnjevec močno poveča zaščitni faktor kože in prepreči oksidacijo luteina in degeneracijo rumene pege. Paradižnikova mezga celo za 40 odstotkov. Karotenoidi imajo večji učinek, če jih skuhamo in obenem zabelimo z oljčnim oljem, ali jim dodamo še orehe ali mandlje. Sinergični učinek karotenoidov, ko uživamo različne vrste skupaj, je izredno velik. Zelje, brokoli in brstični ohrovt pa so križnice, ki vsebujejo sulforafan in ta zmanjša nevarnost kožnega raka kar za 50 odstotkov, ker odstranjuje škodljive snovi in zmanjšuje oksidacijo.

Kaj pa meso?

Tu velja opozoriti na vitamine skupine B (B1, B3, B6, B12) ter minerale, zlasti selen in cink. Veliko tega imajo plave ribe in divji losos, meso in drobovina pašne živine, drobnice in perutnine. Mastne ribe, zlasti sardine, skuša, losos, tuna imajo poleg vitamina B6 tudi veliko vitamina D; to je potrebno vedeti, saj kreme za sončenje z visokim zaščitnim faktorjem blokirajo vnos vitamina D prek sonca, zato ga moramo nadomestiti z morsko hrano ali žiti in mlečnimi izdelki. Puranovo meso je bogato z vitamini B6, B12 ter z železom, cinkom in selenom. Selen popravlja škodo, ki jo sončni žarki naredijo v DNK. Za boljši izkoristek beljakovin je dobro živalske beljakovine kombinirati tudi z rastlinskimi.

 

Drugo, kar so naši gostitelji na Reki poudarili v oddaji, so bile jedi s kostanji, z maroni. Teh je v Labinu in okolici toliko, da vsako leto na jesen  pripravljajo praznik, ki mu poravijo – MARONADA.

 

O kostanju sem že pisla, zato samo malce ponovimo:

Kostanj ima skoraj polovico škroba oziroma ogljikovih hidratov, do 3 % maščob, pretežno enkrat ali večkrat nenasičenih, do 4% beljakovin, do 3 % vlaknin in do 2 % rudnin ali mineralov in nekaj vitaminov. Energetska vrednost je 812 kJ ali 193 Kcal. Med minerali je največ kalija 715 mg%/100 g kostanja , magnezija 54 mg%/100, kalcija 46 mg%/100, natrija 27 mg%100 g, manjši meri tudi železa, mangan in bakra. Med vitamini je največ vitamina C, sledijo vitamini skupine B, in sicer B3, B5, B6, B2 in B1, nekaj je tudi vitaminov E in A.                                         

Čeprav ima veliko ogljikovih hidratov (OH), ima razmeroma nizek glikemijski indeks, ker ima zelo malo enostavnih OH; ti povzročajo težave. V kostanju so povečini sestavljeni OH, ki se sproščajo počasi in ne povzročajo težav z inzulinom, marveč dajejo energijo na dolgi rok. Ob kostanju skoraj ne potrebujemo sladkorja, zelo zelo malo; pri pripravi z njim dodajmo moko z vlakninami, obvezno uporabimo jajca; pri kostanjevem pecivu  uporabimo tudi jabolka. Kdor ima preveč želodčne kisline, kostanj težje prebavlja, zato naj ga uživa kuhanega.

Kostanj nima glutena in je dober tudi za bolnike s celiakijo. Kostanjeve jedi, tudi pecivo, pripravljamo z jajci, maslom in delno s polnovredno moko, da znižamo glikemijski indeks.

Kostanj je dober vir vlaknin; te znižujejo raven slabega holesterola v krvi. Kalij pomaga zniževati srčni utrip in krvni tlak. Železo preprečuje slabokrvnost. Magnezij in fosfor sta pomembna elementa tudi za krepitev kosti.

V kostanjevih listih in lubju je veliko čreslovine ali taninov, pektinov, smole in flavonoidov. Spomladi je v svežih listih veliko čreslovine iz vrst elagitaninov, potem flavonoidov, triterpenov, maščobe, škroba, smol, pektinov in vitamina C. V ljudskem zdravilstvu priporočajo čaj iz svežega listja ali cvetov, mačic, pri kašlju in oslovskem kašlju, zaradi čreslovin v listju pri driski in za grgranje pri vnetjih v ustni votlini. .

V kulinariki največ kostanja uporabimo svežega, lahko pa tudi odtaljenega iz zamrzovalnika. Najbolj preprost je svež pečen kostanj, ki ga tradicionalno veliko prodajo na ulicah večjih mest. Seveda si ga lahko tudi spečemo sami doma, še pogosteje pa ga skuhamo in potem uporabimo za pripravo juh, za zgoščevanje omak in za pripravo raznih slaščic, peciva in tort. Včasih so kostanj spražili, ga zmleli v prah in uporabili kot kavni nadomestek.