Zadnji petek v marcu 2017 se je osrednji trg v Železni kapli spremenil v prizorišče našega druženja z rojaki na drugi strani Karavank. Terenska ekipa oddaje Dobro jutro  je skušala spoznati, kakšne so postne in vsakdanje in kakšne so praznične jedi med Korošci v Železni Kapli in okoliških vaseh. No spoznavali smo tudi nekatere posebnosti iz kulturnega, geološkega in zgodovinskega področja, ki dajejo utrip in pečat temu mestecu.

 

Tak je na primer praznik Coppla kaša, ki ga organizira istoimensko društvo gorskih kmetov iz doline Bele in tudi iz slovenske strani. Tedaj kmetje predstavljajo in ponujajo domače izdelke, kot so pršut, salame, kruh, med, marmelade, suho sadje, slivovo žganje, likerji, zeliščne kreme, esence, ovčjo volno, zelišča, čaje, kis, moko in še veliko drugega. Coppla Kaša je zato sinonim za sonaravne, domače in biološko pridelke in izdelke.

 

Kar nekaj časa smo si belili glavo, kaj naj Coppla kaša sploh pomeni, dokler nam ni gospa Martina Piskernik pojasnila, da je  Coppla = starodavno ime za Železno Kaplo, kaša pa je lokalno ime za – kaščo, na kateri koroški kmetje hranijo žito. Torej bi bil to praznik - Kašča Železne Kaple, kar glede na vsebino ponudbe tudi je.

 

In pravzaprav vse, kar kmetje ponujajo, smo imeli pred našo kamero. In še več, tudi jedi. Družinska kmetija Klančnik je pripravila skutne, paradižnikove in špinačne nudelne ter ponudila razne marmelade, koroške pogačne, liker, in domače žganje. Elizabeth Miklavec je prinesla kozji sir s čemažem ter skuhala čaje in zamešala napitke.

 

Martina Piskernik je pripravila tipične koroške postne in vsakdanje jedi: majželj (iz svinjske glave, ješprena in ajdove moke, zavito v svinjsko pečko in pečeno), ričet,  sladke štruklje (nekvašeno testo, cimet in sladkor), zotel (zaprenano sladko zelje in krompir), v živo pa je pripravila zaprenan regrat.

 

Ker je bil osnova vsakega obeda na kapelskem, v dolini Bele in na obirskem krompir, je gospa Martina predstavi tudi dve plošči raznih krompirjevih jedi. Kot prav posebno jed, značilnilno za ta del Koroške, pa moramo omeniti - kuhano goveje meso s hrenovo omako za poroko in sedmino. Ta običaj še danes spoštujejo, čeprav sta si dogodka pomensko zelo narazen.

 

V Železni Kapli so ponosni na svoje terme, kajti iz razpok med granitnimi masivi priteče na dan bogata mineralna voda, nekoliko nenevadnega okusa, kot jo je predstavil Krištof Dorian, a blagodejna v tamkajšnjem zdravilišču. Njihov kuhar Tomaž Starc je pripravil bazično hrano, kakršno ponujajo svojim gostom kot del njihovega programa uravnavanje kislinsko bazičnega razmerja, in sicer zelenjavne juhe (iz radiča, špinače in korenja) ter zelenjavni vok s krompirjem in različne sadne smutije.

 

Druga naravna znamenitost, na katero so zelo ponosni, je Obirska jama, ki sodi v sklop Geoparka Karavanke. Oboje je predstavil poslovodja Delovne skupnosti Geopark Karavanke mag. Gerald Hartmann.

 

Geopark Karavanke je od leta 2013 član Globalne mreže geoparkov, v katero je danes vključenih 120 različnih geoparkov iz 33 različnih držav. Posebnost tega geoparka je, da je eden izmed samo štirih čezmejnih geoparkov na svetu. Obsega območje 14 občin, 5 od teh na slovenski strani in 9 na avstrijski. Geopark Karavanke ponuja poleg sprostitve in rekreacije v naravi tudi obilico informacij o nekdanjem življenju in delu ljudi.

 

Ker je to območje geološko zelo razgibano, Informacijski center »Svet geologije« v centru Železne Kaple ponuja interaktivno seznanjanje z zgodovino nastanka Zemlje in poglablja znanje o geoloških in drugih naravnih znamenitostih, od gore Pece na vzhodu, v kateri so nekoč kopali svinčeno rudo, do Obirske kapniške jame nedaleč od Železne Kaple. Tu so zagotovo najlepše kraške jame v Avstriji; leta 1870 so jih med iskanjem svinčeve in cinkove rude po naključju odkrili rudarji.

 

In zakaj toliko poudarjam Obirsko jamo? Zaradi poebnega jamskega pršuta. Izdeluje ga Florian Schupanz, ki je prinesel tudi druge koroške mesne specialitete različnih domačih živalih in lastne pijače. Florjan izkorišča lastnost stalne temperature in vlage v jami, kar zagotavlja enakomerno zorenje pršuta.

 

Čeprav je orehova potica svetovna znamenitost Slovenije in edina beseda, ki so jo Angleži povzeli po slovenščini, pa vsaj v tem delu Avstrijske Koroške orehove potice ne poznajo! Imajo namreč svojo – koroško pogačo. Pred kamero jo je pripravljala  Rozi Pirker. Za pogačo je značilno, da za pripravo uporabljajo sveže vsurovo maslo, sladkor, veliko cimeta in v rumu namočene rozine.

 

Rozi Pirker je predstavila tudi tipično velikonočno košaro; v njej so: kuhana šunka, kuhana salama, plotar ali polnjen svinjski ali goveji mehur, z nadevom kot v salamah; pa tudi ržen kruh, svež hren, ki mora poganjati, kuhan goveji ali svinjski jezik, koroška pogača, tri jajčka kot rdeč, vijoličast in zelen pirh, sol, trije ali štrje krompirji in križci od presnice.

 

Prek umetniškega kovača Petra Dolinška, ki je na ulici postavil pravcato kovačijo in med drugim naši Ljubici skoval železni prstan, smo  prišli do đe ene, tokrat zgodovinske znamenitosti Železne Kaple, do običaja Ante pante.

 

Predstavil ga je Franc Jožef Smrtnik, ki je že nekaj mandatov župan Žlezne Kaple, Slovenec, narodni buditelj, član tudi v Sloveniji znanega Kvinteta bratov Smrtnik ter  moškega lovskega pevskega zbora. Mimogrede: v zboru so lahko samo pravi lovci in vsakdo trdi, da si je znameniti gamsov čop na klobuku sam uplenil. Menda ni  lovska.

 

No, župan je pojasnil, da ima lučni praznik Ante pante korenine v keltskih časih, nastal pa je leta 1180 v spomin na veliko poplavo, v katerih je bila celotna vas poplavljena in je prizanesla le cerkvi Maria Dorn. V spomin izdelujejo papirnate makete cerkve in jih znotraj osvetlijo s svečo in spustijo po vodi.  Dogodek je vsakega 1. februarja, na predvečer svečnice, rek "Ante Pante populore......" pa je latinskega izvora: "Ante faciem omnium Populorum - pred obrazom vseh narodov (Luk.II 31)".

 

In zdaj k jedem.

 

O hrenu, ki smo ga srečali ob marsikateri jedi, sem že pisala, saj je dobro zastopan tudi v jedeh na sončni strani Alp in Karavank. Samo na kratko: hren je trajnica iz družine križnic in sodi med ostre, ognjevite rastline z žveplenimi snovmi, ki so najboljši odstranjevalec katarja in sluzi iz dihal. To stori hipno, kar vé vsakdo, ki ga je zaužil...

 

Če naribanemu hrenu dodamo žlico medu in zmletih nageljnovih žbic in to zmešamo v kozarcu tople vode, dobimo zdravilni napitek za grlo. Hren nastrgan v vinskem kislu in oslajen z grozdnim sladkorjem čisti ledvice in sečne poti; če pijemo ta pripravek po 3-4 žlice na dan, bodo bolezenski znaki kmalu izginili. Če popijemo ohlajen zavretek dveh čajnih žličk nastrganega hrena v kvartinu refoška, zelo hitro odpravimo menstrualne težave. Če pa en dan namočimo nekaj tankih rezin hrenove korenine v belem vinu in potem to pijemo po požirkih, pomagamo pri težavah s sečnimi kamni. Hrenovo vino pomaga pri čiru na želodcu. Naredimo ga tako, da nastrgamo 50 gr hrena in ga teden dni namakamo v litru malvazije ali drugem belem vinu. Nato pijemo po kozarec tega vina zjutraj in zvečer. Pri težavah z odvajanjem vode, nastrgamo hren, ga prepražimo na maslu in še toplo zavito v krpi položimo na mehur.  Če temu dodamo še vodno krešo (40 gr) in  namakamo nekaj dni v dveh litrih vina, dobimo napitek zoper neješčnost. Hren spodbuja prekrvavitev, zato liste uporabljamo pri okuženih ranah, revmi, glavobolih in pikih žuželk. Hren z medom menda krepi nastajanje – las  na glavi.

 

Tudi na slovenski strani Koroške zelo pogosto uporabljajo Bršljanasto grenkuljico ali povojček (lat: Gleehoma Hederaceae). Rož'co na Koroškem tako zelo cenijo, da  brez nje ne morejo niti pri krompirju. Grenkuljica ima vonj, ki spominja na začimbe; ko ugriznemo v list, zaznamo trpek in grenak okus zaradi velike vsebnosti čreslovin, eteričnih olj, grenčin, smole, holina, kremenčeve kisline in vitamina C. Povojček blagodejno vpliva na sluznico dihalnih poti. Zato ga uporabljajo za zdravljenje bolezni dihal, od katarja v žrelu do vnetih bronhijev. Bršljanasta grenkuljica krepi apetit, pospešuje presnovo in žene na vodo, zato ga priporočajo ob vnetju sečnih poti. Pomagal naj bi tudi pri želodčnih in črevesnih težavah, zlasti pri pomanjkanju želodčne kisline, in pri motnjah v jetrih ... Čaj s povojčkom menda pomaga pri hudih psihičnih in telesnih obremenitvah ter pri vznemirjenosti, slabosti živčevja in astmi.

 

Bršljanasta grenkuljica kot vsa druga zelišča nima hranilne vrednosti, vendar ima visoko dodatno vrednost za izboljšanje prebave in lažje prehajanje hranilnih snovi v krvni obtok. V grenkuljici je okrog 7 % čreslovin, do 3 % eteričnega olja, grenka snov marubin ali glehomin, ocetna, vinska in druge kisline. Prav tako najdemo nekaj vitamina C, karotenoidnih in drugih snovi.

 

Pogoj za trdno zdravje je tudi uravnoteženo kislinsko bazično razmerje oziroma pravilen ali uravnan pH. To poudarjajo tudi v termah v Železni Kapli. In samo uravnotežena prehrana nudi organizmu vse, kar potrebuje, da lahko uravna pH. Uravnoteženost ali pa neravnovesje hranil se kaže v ostankih, ki vplivajo na kislost ali bazičnost telesa.

 

Pri zdravem organizmu je stanje rahlo bazično, okrog vrednosti pH 7,4, toda v različnih delih telesa, v posameznih organih, je vrednost pH različna. To je nujno zaradi prebave in presnove, saj je v vsakem organu potrebna različna koncentracija kislin za optimalno delovanje. Tako moramo imeti v želodcu izrazito kislo okolje, v črevesju pa bazično; le tako lahko prebavimo hrano kot celoto. Kri zdravega človeka mora imeti vrednost pH med 7,35 in 7,45. Če je vrednost pH pod 7,0 ali nad 7,8, smo življenjsko ogroženi.

 

Za dobro razgradnjo mora hrana potovati skozi obe okolji. Kislo okolje želodca zagotavlja solna kislina in je nujno za učinkovito delovanje encimov, kjer poteka večji del prebave hrane. Premočna solna kislina uniči škodljive mikrobe, ki jih nehote vnesemo s hrano ter tudi velik del šibkih kislin. »Dober želodec« poskrbi, da bodo encimi v celoti razgradili beljakovinsko hrano, zagotovili absorpcijo esencialnih aminokislin ter vitaminov B12, B9 in mineralov kalcija in magnezija.

 

Toda, solna kislina v želodcu je odgovorna tudi za pravilno delovanje presnove v bazičnem, črevesnem delu prebavnega trakta. Kdor nima ustrezne kisline v želodcu, tudi nima dobre prebave v celoti.

 

Pri prebavi in presovi hrane nastajajo bazični ali kisli ostanki. Beljakovinska in ogljikovo-hidratna hrana dajeta odpadne snovi kislega značaja, podobno kot minerali: fosfor, žveplo, jod, klor, brom, baker in silicij. Zelenjava, ki je bogata z minerali: kalcij, kalij, magnezij, natrij, železo in mangan, pa pušča bazične ostanke. Pazimo: nikakor ne smemo enačiti okusa živila, na primer kisle limone s končnim rezultatom po razgradnji. Limona daje namreč bazičen ostanek.

Porušeno kislinsko-bazično ravnotežje je zlasti posledica preobremenitve organizma s hrano, ki povzroča povečano tvorbo kislin v telesu. Telo ima sicer na voljo  lastne mehanizme nevtralizacije odvečnih kislin, vendar je njihova sposobnost omejena glede na količine zaužite beljakovinske in ogljikovo-hidratne hrane. Ko razmerja telo ne zmore več uravnavati in je porušeno v eni ali drugi smeri, nastopijo bolezni.

Raziskovalci menijo, da je optimalna sestava hrane iz 80% bazičnega in 20 % kislega ''značaja'', ob poudarku, da je pravo razmerje vendar odvisno od vsakega posameznika. Dokaz za nujnost uravnoteženega prehranjevanja so empirične raziskave iz leta 1993, ki so pokazale, da je imelo skoraj 30 % strogih vegetarijancev zakisano telo, čeprav so uživali zgolj hrano z bazičnim ostankom ter da je imelo bazičen urin 17 % tistih, ki so uživali mešano, tudi ''kislo'' hrano.

 

Dobro je vedeti, da se je količina hranil v živilih, zlasti mineralov (nosilci bazičnosti) v sadju in zelenjavi, zaradi načina pridelave v zadnjih 50. tih letih močno zmanjšala, zato je nujno uživati še več sadja in zelenjave.

 

Danes uživamo preveč ne-sezonske hrane, veliko hrane  pridelujemo v rastlinjakih v nadzorovanih pogojih, vse več je pridelave brez zemlje na raztopinah mineralnih snovi, vse več je tudi novih hibridov, ki dajejo visok pridelek in dolgo zdržijo, a so mineralno prazni. Množična uporaba sintetičnih gnojil je osiromašila zemljo do te mere, da je v njej premalo rudnin in posledično premalo v pridelku. S pretirano uporabo umetnih gnojil smo uničili mikroorganizme, ki so v simbiozi z rastlinami pomagali pri nastajanju in izmenjavi sladkorjev in mineralov. Zemlja je mrtva, pridelek pa prazen.

 

Velik greh lahko pripišemo tudi sebi, če uživamo pretirano veliko mesa. To ima izrazito kisel ostanek, zato moramo za ohranitev kislinsko bazičnega ravnovesja nujno zaužiti še veliko sadja in zelenjave in druge vrste hrane, ki imajo bazičen ostanek. Prav tako pa narobe je, če se kar povprek in povsem odrečemo mesu. Rešitev je sezonsko, lokalno z domačega vrta, ekološko ali permakulturno pridelano, na živi zemlji, vsakega po malem in prav vse, od mesa do sadja in zelenjave!