VELIKE LAŠČE, V SRCU SLOVENSTVA

 

Velike Lašče so z zlatimi črkami zapisane v zgodovino slovenskega naroda in kulture. V bližini, na Rašici, se je rodil oče slovenske pisane besede Primož Trubar, v zaselku Retje je ugledal luč sveta Fran Levstik, v Podsmreki Josip Stritar in v Velikih Laščah Jože Javoršek. Prav zaradi velikih mož naše literature se je kraj in občino prijelo ime – Slovenske Atene. Tu je slovenščina najčistejša in blagozvočna.

 

"Dežela slovenska ima mnogo lepših in rodovitnejših krajev nego je laški.“ je zapisal Josip Stritar, „vendar, ko bi jaz prišel še kdaj na svet in ko bi mi bilo dano na voljo, kje hočem ugledati beli dan, ne volil bi si drugega rojstnega kraja."

 

Velike Lašče so zato zapisane v možganih vsakega dijaka. Še danes se spomnim, kako smo se učili, da je tu zibelka slovenske pisane besede. Vendar v oddaji nismo gledali samo v preteklost, marveč smo pregledali sedanji utrip kraja in občine na vseh področjih in pokukali v prihodnost.

 

Že predvklop je ponudil posebnost: ob glasbeni spremljavi učencev glasbene šole smo posneli slovesno odtvoritev Knjigobežnice v telefonski govorilnici v samem središču kraja. V živi verigi so učenci Osnovne šole podajali knjige županu Antonu Zaktajšku, ki jih je razvrstil v odsluženi govorilnici. Nekoliko zagonetno ime ''knjigobežnica'' pomeni, da bodo lahko mimoidoči lahko segli po knjigi in jo brezplačno odnesli domov, prebrali in vrnili. No, ali pa obdržali...

 

Hkrati smo ta dogodek izkoristilia za aktualno predstavitev občine in kraja. O tem je govorila podžupanja dr. Tatjana Devjak. O dediščini Trubarja je govoril vodnik po Trubarjevi domačiji Andrej Perhaj; o knjižnici in novem načinu širjenju knjig med ljudmi pa vodja Knjižnice Frana Levstika, Maja Smole.

 

V kuharski paraleli  v kuhinjski-gospodinjski učilnici OŠ Primoža Trubarja, Velike Lašče pa je skupina otrok pripravljala štanglne (zvite slanike) in proseno kašo s suhimi slivami, in sicer pod vodstvom članic DKŽ Velike Lašče in mentoric Milke Debeljak in Jožice Zabukovec, ki sta že prej velikokrat sodelovali pri prenosu znanja o tradicionalnih jedeh na otroke.

 

V obeh osrednjih vklopih so se poleg Mažoretne glasbene skupine Velike Lašče in gasilcev predstavile članice DPŽ Velike Lašče. Magdalena Peterlin je predstavila, kar so pripravili: pirin, polnozrnat kruh, ajdov z orehi, bel kruh, pleteno srce, sirove štruklje z jabolčno čežano, zelenjavno in koprivno juho, ričet, juho iz svinjskih kosti,  bele žgance        in bel melisin močnik, orehove štrukeljčke in pehtranovo, rozinovo in ocvirkovko potico.

 

Govedorejsko društvo Velike Lašče je predstavil Peter Indihar; ponodini so na svojo zorjeno govedino in način,kako jo prirpavijo, da je sočna, mehka in okusna. Skupina čajanke iz KUD Rob so prinesele lectova srca ter čaj iz materine dušice, melise in smrekovih vršičkov; o tem je govorila Majda Tekavec;  druge članice so učile otroke pleti venčke iz marjetic.  Stari oča Milan Tekavec pa je pokazal, kako ročno po starem izdeluje lesene kuhalnice...

 

Metka  Starič iz Zavoda Parnas, je govorila o akciji Mišja dolina in o starem knjigoveštvu, ki ga je v praksi prikazovala Lucija Griž        oblečena v ustrezni noši. Izdelke iz lesa, med njimi tudi miniaturo hiše in rekvizite iz Trubarjeve domačije, je prikazal Igor Sever, Art-les, knjigo pesmi je predstavila Darinka Grmek Štrukelj iz  Zavoda za razvijanje ustvarjalnosti. Kmetijska zadruga Velike Lašče je razstavila staro slamoreznico, kocke sena in slame ter prikazala zbijanje palet in klepanj kose... Harmonikarka Danijela Gruden pa je pospremila slovo tega vklopa.

 

Drugi vklop je poleg  Klavirskega tria Glasbene šole Ribnica ponudil tudi nastop saksafonist in zborčka domačega vrtca.

 

Na prvi stojnici so članice Društva za ohranitev dediščine, Gradež prikazale proseno kašo s slivami, Trubarjevo malico, krhljevko, ajdovo kašo z jurčki, moško potico in kašnato potico.     Zraven so pletli košare, delali zobotrebce, predpražnike iz ličja, predle na kolovrat in klekljale. Kar precej ljudi se je sukalo okrog Lovske družine Velike Lašče: kuhali so namreč lovsi golaž. O ravnovesju v naravi in o  medvedu, volk in risu, ki so tu doma, pa je govoril lovec Franci Zakrajšek. Domači čebelarji, člani Čebelarskega društva Velike Lašče so predstavili stare panje, tudi kot duplo. Čebelar Brane Borštnik, pa je prikazal Levstikovo knjigo o čebelah.

 

Veliko vlogo so imeli učenci OŠ Primoža Trubarja, Velike Lašče; njihovo dejavnost je predstavila ravnateljica Metoda Kolar. Učenci so izdelovali in barvali pečatnike Primoža Trubar, razstavili svoje izdelke o reformaciji in Primožu Trubarju. Na  prvi kinestetični mizi sta dva učenca igrala šah, na drugi pa so predstavili literarni kotiček. Skupina šolarjev je igrala  med dvema ognjema, druga pa plesal folklorne plese.

 

Pred sklepno besedo župana, smo prisluhnili o rimskem zidu in delovanju Planinskega društva. O obojem sta govorila oče in sin Manfred in Jure Deterding. Župan Anton Zakrajšek, ki se je pripeljal z vprego, je ob koncu pozdravil in povabil gledalce naj obiščejo občino, ki ponuja resnično veliko.

 

Prepletenost v naravi.

 

Če pomislim na jedi, ki smo jih videli in okušali na predstavitvi, potem se vedno spomnim na dinamično ravnovesje in sovplivnost med minerali.

 

V naravi je vse, kakor mora biti. V prepletenem ravnovesju. V harmoniji barvitih, svetlih in veselih akordov, ki so melodija ravnovesja. Preplet tega in onega, vsega... Življenje človeka v ravnovesju je preplet harmonije med zemljo, zrakom, vodo, energijo, hrano in - našimi mislimi.

 

Vse za obstoj moramo dobiti iz narave.

 

Vendar tudi jed mora biti preplet naših misli in razvijanja okusov, vonjav in barv, ki jih podarimo na krožniku. Samo taka jed zagotovi popolnost vseh snovi in dinamično ravnovesje našega telesa. Če bodo celice v nenehnem dinamičnem ravnovesju, bodo dobro delovale. Tedaj se bomo odlično počutili in bomo – zdravi. Vse kar celice potrebujejo je popolnost in prepletenost hranilnih snovi, ki jih telo prek zapletenega biokemičnega procesa pridobi iz hrane. V procesu presnove celice izdelajo gradnike za razvoj in obnovo ter energijo in zaščitne snovi.

Vendar človek ni samo skupek biokemičnih procesov, marveč ima tudi duhovno in socialno razsežnost.

 

Zelo lepo vidno je medsebojno prepletanje in skupno učinkovanje pri mineralih.

 

Ti so namreč s svojimi pozitivnimi ali negativnimi ioni močno reagenčni in z različnim električnim potencialom zelo hitro vstopajo v biokemične reakcije. Tako je na primer razlika v električnem naboju kalcijevih ionov osnova za prenos živčnih inpulzov. In brez kalcija možgani ne morejo ne misliti, ne delovati.

 

Pomnimo: mineralov ne smemo izbirati, marveč jih uživati v čim širši paleti, saj so vsi skupaj medseboj prepletenoeni in - soodvisni.

 

Takšnih medsebojnih interakcij med minerali je nešteto in prepletenost med njimi je izredno velika. Pri tem pa zadostuje že nekaj mikrogramov ali miligramov nekega minerala, da procesi stečejo normalno. Toda, če nam manjka ena sam mineral, se presnova, tudi v možganih, upočasni ali celo ustavi.

 

Pomnimo: Če imamo vsega dovolj, bo telo samo počrpalo toliko snovi, kolikor jih potrebuje! Če pa uživamo na primer predvsem maščobe in beljakovine, brez sadja in zelenjave, bomo razmerje porušili in zdravje ogrozili! In nasprotno: tudi samo sadje in zelenjava brez beljakovin in maščob poruši ravnovesje!Minerali v telesu so potrebni za uravnavanje alkalnosti in kislosti ter odločilni za presnovo.

 

Z vidika potreb po mineralih v telesu jih delimo na makroelemente ter mikroelemente ali oligoelemente. Makroelementi so: natrij, kalcij, magnezij, fosfor, kalij, žveplo in klor. Za vse je pomembno, da so si v pravilnem medsebojnem razmerju, na primer natrij in kalij ali kalcij in magnezij. No, med mikroelemente pa sodijo: železo, baker, mangan, cink, krom, selen, molibden, kobalt, vanadij, fluor in jod. Za dobro delovanje celičnih membran potrebujemo še zelo majhne sledi bora, niklja in silicija.                                                                 

 

Minerali vedno delujejo skupaj, v sožitju, pa čeprav različno.

 

To sodelovanje je lahko soplementarno (dopolnjevalno, na primer magnezij-kalij), komplementarno (privlačno, na primer magnezij-kalcij) ali celo nasprotno, kot na primer natrij-kalij. Pa vendar odsotnost enega, ali napačno razmerje med njimi, lahko povzroči hude težave.       

 

Železo je eden najpomembnješih mineralov za življenje.

 

Brez njega hitro zaidemo v slabokrvnost ali anemijo. Te je sicer več vrst, stopenj in vzrokov, a najpogostejši je prav pomanjkanje železa. Po podatkih WHO ima kar okrog 30 % vse svetovne populacije pomanjkanje železa v krvi.

 

Železo je mineral, ki je nujen v vseh telesnih celicah. Je ključen element presnove,   eritrocitov v krvi ter encimov in hormonov. Največ ga je prav v hemoglobinu krvi kot barvilu rdečih krvničk ter v mišicah. Hemoglobin omogoča prenos kisika iz pljuč v celice. Mioglobin v mišičnih celicah pa veže in shranjuje kisik kot rezervo za delovanje celic. Za hemoglobin in mioglobin je torej odločilno – železo. Dobimo ga v živilih živalskega in rastlinskega izvora, a med njimi so velike razlike.

 

Absorbcija železa iz zaužitih jedi je ključna rešitev.

 

Železo v hrani živalskega izvora je vezano na beljakovine in je v dvovalentni obliki. Pravimo mu hemsko železo in njegove absorbcije prav nič ne moti. V hrani rastlinskega izvora pa je ne-hemsko železo kot sol anorganskih kislin in je trivalentno. Da bi telo lahko sprejelo trivalentno železo iz rastlinskih virov, ga mora najprej v črevesju zreducirati na dvovalentno. Toda pretvorbo trovalentnega železa močno zavirajo: kalcijeve snovi in kazein v mlečnih izdelkih, oksalati v špinači, rabarbari, koprivah.., inozitol heksafosfat v stročnicah in v žitih, fitati nekateri polifenoli v sadju in zelenjavi, v vinu, čaju in kavi in sojine beljakovine.

 

 

Znamenja in posledice pomanjkanja železa:

-smo manj fizično zmogljivi, saj zastaja nastajanje energije;

-brezvoljni smo in utrujeni, zaznavne so težave s koncentracijo in spominom; -manjka nam termoregulacija telesa;

-imamo slab imunski sistem in smo neodporni na okužbe;

-zaradi pomanjkanja kisika v mišičnem tkivu nastajajo maščobni peroksidi;

-peče nas jezik, imamo rozpokane kotičke ustnic, lasje so mastni in nohti krhki, -pogosto se solzimo in krvavijo nam dlesni...

-ženske izgubijo pri menstruaciji v povprečju 0,5 mg železa na dan; po rodni dobi pa izgubljajo po 1 mg železa redno vsak dan z znojem, sečem in odluščenimi celicami prebavil in kože. To velja tudi za odrasle moške.    

 

Železo v rastlinskih virih: Nikakor nas ne smejo zavesti podatki o obsolutnih količinah železa v živilih, ne da bi upoštevali, v kakšni obliki to železo je. Tako je sicer količinsko največ železa v leči (do 27 mg/100g), a to je trivalentno in ga na koncu telo zelo, zelo malo lahko počrpa. Táko anorgansko trivalentno železo v rastlinski hrani najdemo tudi v sezamu, ovseni kaši, špargljih, fižolu, oreščkih, grahu, soji, v korenju, bučnem in lanenem semenu, špinači, koprcu... Toda iz rastlinskih virov lahko izkoristimo le do 1 % železa.

 

Poleg vitamina C proces absorbcije celote železa prek črevesja pospešujejo tudi vitamini A, E, B2, B9 ali folna kislina in B12. Nujni so tudi minerali: baker, kobalt in mangan. Baker sodeluje pri vezavi železa na hemoglobin in hkrati uravnava porabo vitamina C. Kobalt je nepogrešljiv za sestavo rdečih krvničk, mangan pa pomaga aktivirati encime, ki uravnavajo izrabo vitamina C. Vitamin B12 imenujemo celo rdeči vitamin, saj je nujen za tvorbo in obnavljanje rdečih krvničk.

Pomnimo: Vitamin B 12 je v ovčjih jetrih, govedini in svinjini, jajcih, mleku in sirih. Zanj pravzaprav ni nobenega uporabnega rastlinskega vira! Britansko združenje veganov sicer trdi, da je mogoče pridobiti B12 iz spiruline, klorele, susabi-nori in drugih morskih alg, toda tu gre za analoge, ali psevdovitamin B12, ki nima hranilne vrednosti za človeka.

 

Proso je eno redkih živil, ki ima silicij v topni obliki in ga telo lahko izkoristi.

 

Silicij je zelo razširjen na Zemlji. Za človeka je pomemeben, ker krepi in napenja vezivno tkivo. Njegova naloga je, da vzdržuje povezavo med kostmi, skrbi za medvretenčne ploščice, za lepo kožo brez mozoljev in ognojkov, ščiti nohte in lase, odpravlja celulit, pomaga pri opeklinah, zdravi odrgnine ter vnetja v ustih in grlu, v želodcu in črevesju. Zelo dober vir silicija je reče vino in grozdje, sledijo oves in druga žita, mineralne vode, čvrsta zelenjava. Na dan ga potrebujemo okrog 100 mg. Boljši izkoristek imamo, če so polek tudi bor, kalcij, magnezij, mangan in kalij; molibden pa ga ovira.

 

Pomnimo:  silicij v celice prinaša hranilne snovi, odnaša pa odvečne snovi in strupe.

 

Baker sodeluje pri nastajanju hemoglobina v krvi.

 

Tudi baker je esencialen element za človeka, čeprav ga ne potrebujemo veliko. Biološko vrenost bakra so spoznali že na začetku 20. stoletja, ko so preučevali  pomanjkanje bakra pri govedu, ki je zbolelo za obliko anemije. Kaj kmalu so ugotovili podoben primer anemije zaradi pomanjkanja bakra tudi pri človeku.

 

Baker je vključen v interakcijo z železom in kot sestavina encima ceruloplazmin sodeluje pri nastajanju hemoglobina v krvi. Podpira presnovo beljakovin, kožnih in lasnih barvil ter obnovo živcev. Sodeluje pri nastajanju temeljnega kostnega tkiva in preprečuje poapnenje žil. Pomanjkanje bakra botruje mnogim infekcijskim boleznim. Sprejem bakra podpira vitamin C, pri tem sodelujejo tudi drugi minerali: železo, mangan, molibden in kositer. Največ bakra je v živalski drobovini, največ v svinjskih jetrih, ter mleku in mlečnih izdelkih, v oreščkih ter gradu in soji. Nekaj ga je tudi ostrigah, čokoladi, kakavu v prahu in sončničnem semenu.

/iz kuharske paralele:/

Recept za slanike, po domače štangelne:

potrebujemo: 1 kg moke, kvas, velika kisla smetana ½ litra, zavitek 250 g masla, 5 rumenjakov in mleko po potrebi, odvisno od mehke bele moke. 

pripravimo: kvasni nastavek vlijemo v moko, ki smo jo previdno solili ( do dve čajni žlički) in zamesimo v mehko testo, posebej razžvrkljamo rumenjake, dodamo mlačno stopljeno maslo, dodamo kislo smetano, dobro premešamo in vlijemo v moko, po potrebi dolivamo mleko. Pustimo vzhajati pol ure in testo razvaljamo do ca 3 mm debelo; raztopimo del masla in z njim s čopičem premažemo po razvaljanem testu. To nato razrežemo na 12 cm široke trakove, dolge po vsej dolžini testa. Iz trakov narežemo trikotnike in jih zvijemo v rolice, po domače – štangelne, te zložimo v namaščen pekač ali na peki papir, premažemo z razžvrkljanim rumenjakom, ki mu dodamo malce mleka in po vrhu posujmo s soljo. Lahko dodamo tudi na drobno nariban sir, sezam ali kaj drugega. Ponudimo jih kot samostojen prigrizek.

 

 

Kaša s slivami:

potrebujemo: 1 liter vode, 25-30 dag prosene kaše, 12 suhuh sliv, košček masla, dorbtine, limonino lupinico, cimet, sol in sladkor.

Pripravimo: vodo zavremo, oprani kašo in slive stresemo v lonec in premešamo. Kuhamo 20 minut. Posebej stopimo maslo in na njem prepražimo kruhove drobtinica. S tem zabelimo kašo. Nato damo vse skupaj v peč, da se zapeče.