S terensko ekipo oddaje Dobro jutro smo bili na Dobrni. Kraj je občinsko središče v sotočju Topliškega potoka in Dobrnice in stoletja znano termalno zdravilišče na jugu pod Paškim Kozjakom, zato ima milo klimo. Sprva kmetijsko območje ima že veliko  rodov tudi močan turistični značaj. Bilo je priljubljeno termalno letovišče in kraj za oddih dunajske cesarske gosposke, tudi dovolj odmaknjeno od glavnih smeri in  javne mondenosti za bolj skrita ljubezenska srečanja...

 

No, nas zgodovina Dobrne ni toliko zanimala, a nismo mogli mimo spomladansko svetle in zelene svežine in barvitosti razcvetenih gajev in bregov. Vso to svežino pomladne Zelene Dobrne, kot so ji rekli, je namreč moč začutiti tudi v jedeh, ki jih pripravljajo na tem območju.

 

O Dobrni nekoč in danes smo spregovorili v lepo urejenem zdraviliškem parku med starim in novim zdraviliškim kompleksom. O zgodovini je govorila bo Irena Artank, častna občanka Dobrne. Deset aktualnih posebnosti Dobrne pa je predstavila Marija  Deu Vrečer, Pesem o idilični Dobrni pa so zapele Ljudske pevke Dobrna pod vodstvom Marte Javornik.

 

Takoj nato smo kamero prižgali na  Izletniška kmetiji Pri Minki. Tam je gospodinja  Minka Švent v tako imenovani kuharski paraleli z našim studiem skuhala svojo  znamenito juho ''Pometen vrt''  in za posladek ''Minkin štrudl''.

 

Osrednja vklopa sta bila pri ''Hiši kulturne dediščine'' Jožeta Polenka. Tu se je zbralo veliko tistih, ki imajo na Dobrni veliko ponuditi gostom, od hrane do pijače in paše za oči in spominek. Začeli so Veseli fušarji, a peli so dovolj ubrano, da smo lahko v miru prisluhnili pripovedi članic Društva podeželskih žena Arnika, ki so pripravile lokalne tradicionalne jedi, med njimi: turšno župo, zelenjavne štruklje s pehtranom, potico s čebulo in ocvirki, metino potico zelenjavne   kifeljčke in pogačo. Govorila je Branka Gal, predsednica društva. Glasbo so nadaljevale Sestre Jakob in pele stare ljudske pesmi. Mi pa smo nadaljevali do mize Kmetije Marovšek, kjer je Branko Brecl govoril o kuhanju v obnovljeni 350 let stari črni kuhinji pri domačiji Šumej. No, prinesel pa je: vlečeno potico, jedi s šparglji ter koprive z jajcem.

 

Breda Božnik, direktorica Centra za usposabljanje, delo in varstvo otrok Dobrna je govorila o projektu otroškega zbiranja starih receptov in pripravi značilnih lokalnih jedi, med njimi sladke in slane ''pokrite rihte''.

        

Prostor, kjer smo bili, Hišo kulturne dediščine, je predstavil lastnik Jože Polenek; videli smo številne eksponate, največkrat povezane s kmečkimi opravili in običaji pretekle in polpretekle dobe. Člani TD Dobrna, sekcije Starodobniki pa so se pripeljali s starimi fički in še starejšimi kolesi. Z konec prvega vklopa so zapeli Ljudski pevci Dobrna, in sicer  „Lepi zlati časi...“; vodil jih je Anton Drev.

 

V drugem vklopu je na začetku nastopila Folklorna skupina Dobrna, pod vodstvom Ide Horvat. Potem pa se je najpred predstavil Hotel Triglav, Dobrna. Vodja kuhinje Spomenka Žganec je predstavila sodobno pripravljene in ponujene tradicionalne jedi svežih, a divjih pomladnih okuso: travniško kremno juho, koprive, divji čemaž, gozdni regrat, medaljon, jagnjetino, ocvrte šparglje, špargljev biskvit ter jagodno omako s svežo meto. Za njo je Mateja Vodenik, vodja kuhinje Terme Dobrna predstavila jedi, ki jih ponuja sodobna kuhinja v Termah: goveji karpačo na mladi solatki z zeleno kolerabo in z zeliščnim prelivom; čisto zelenjavno juho z žuljen zelenjavo ter domačim popečenim kruhkom; ješprenovo rižoto z beluši, na tapenadi mlade koprive, telečjo taljato v lastnem soku in kot sladico jogurtovo strnjenko s preslico ali  kislico.

 

Po folklori odraslih so zaplesali mladi folklorna OŠ Dobrna in vrtca pod vodstvom svojih učiteljic. Mi pa smo pri Lovski družini Dobrna s Štefanom Semičem govorili o naravovarstvenem        ravnovesju in pokusili divjačinske salame in druge divje mesnine. Od divjadi smo se premaknili k čebelarjem. Čebelarsko društvo Dobrna je predstavila predsednica Lidija Semič. Na ogled so postavili učni čebelnjak, stare rekvizite ter med in medene izdelke. Vinogradniško društvo Dobrna je predstavil Roman Ramšak; na sodu pa so razstavili modro          frankinjo, rizling in modri pinot in stare kletarske pripomočke... In med plesom odrasle folklorne skupine je pooblaščenka župana Branke Gal sklenila naše srečanje s pozdravnim nagovorom...

 

Med živi in jedmi moram najprej omeniti šparglje.

 

Šparglji ali beluši niso samo afrodizijak in nobel hrana, kot gre glas o njih, marveč imajo tudi izrazit zdravilni učinek. Zdravijo raka. To ne trdim jaz, marveč je zapisano v Cancer News Journalu iz leta 1979, v katerem je navedenih nekaj primerov skoraj čudežnih ozdravitev raka, saj naj bi od teh bolnikov uradna medicina dvignila roke. Poiskala sem izviren članek, ki ga slovenski prevod kar dobro povzema. Ugotovila pa sem, da njegov zapis temelji na podobnem še starejšem članku iz leta 1974 v reviji Prevention. Vrsta medicinskih zapisov navaja, da je tudi eno izmed uradnih medicinskih zdravil zoper določene vrste raka, Elspar, na osnovi encima l-asparaginaze, ki že z imenom spominja na šparglje (Asparagus officinalis).

 

Veliko bolezni sodobnega sveta, med njimi tudi rak, je posledica modernega načina prehranjevanja z osiromašeno industrijsko visoko predelano hrano. V tej luči šparglji takoj dobijo visoko prehransko in tudi zdravilno vrednost zaradi izredno visokega antioksidativnega potenciala svojih snovi, zaščitnih fitokemikalij. Znanstveniki so v špargljih odkrili vrsto močnih antioksidantov, ki nevtralizirajo proste radikale in tako varujejo pred poškodbami celic; poškodovane in izrojene celice, ki se nezadržno množijo, pa vodijo v raka. Zato je mogoče špargljem pripisati antikancerogeno, torej preventivno delovanje.

 

V špargljih je glutation, ki je nabrž najmočnejši bojevnik zoper proste radikale in svojo moč še pridobi v sinergiji z vsemi drugimi antioksidanti. Najnovejša dognanja tudi opozarjajo na veliko antikancerogeno delovanje ferulične kisline, ki je je v špargljih veliko. Ta je po svoji kemični sestavi podobna kurkuminu, poglavitni sestavini začimbne kurkume, ki ima potrjeno protirakavo delovanje. In tako kot kurkumin tudi ferulična kislina preprečuje rast malignih celic in nastajanje metastaz.

 

Med zaščitnimi flavonoidi v špargljih sta tudi kvercetin in rutin. Obema pripisujejo znanstveniki citotoksično delovanje, kar pomeni, da uničujejo izrojene celice. To poteka v dveh korakih: najprej ustavijo izrojene nenormalne ali rakave celice, ki se sicer  nenadzorovano širijo, ter jih nato prisilijo v apopteozo ali celični samomor.

 

Le nekaj let pa so stara spoznanja, zapisana v posebnem poročilu v Biochemical and Biophysical Research Communications (2009), da imajo steroidni saponini v šparljih, imenovani asparanin A veliko sposobnost prečiščevanja jeter tako, da pobijejo vse izrojene celice, medtem ko zdrave pustijo pri miru. Avtorji raziskave so  navdušeni zapisali, da utegne asparanina A iz špargljev postati preventivno in tudi terapevtsko zdravilo zoper hepatom oziroma raka jeter. Podobne ugotovitve kot ameriški so zaznali tudi kitajski preučevalci špargljev.

 

Pri tem še niti nisem omenila barve špargljev, od bele prek zelene do škrlatne...; vse te so tudi del fitonutrientov, mnoge iz vrst antocianinov, kakršne najdemo tudi v rdečem vinu in mu dajejo zdravilno noto, saj varujejo pred mnogimi boleznimi staranja, od demence do artritisa. V špargljih so tudi  številni karotenoidi, med njimi betakaroten, lutein in zeaksantin.

 

Pehtran ljubi družbo:

 

Pehtran je vsestransko uporaben; osveži in okrepi telo. Ker izboljša okus in aromo, ga nenadomestljivo uporabljamo v vseh neslanih dietah. Za ženske je pehtran zelo koristen: uravnava mentruacijo, ko izostaja. Za oba spola pa velja, da pehtran spodbuja apetit po daljši bolezni. Ljudsko zdravilstvo ga priporoča tistim, ki imajo preveč želodčne kisline. Kot diuretik je priporočljiv ledvičnim bolnikom, pljučnim bolnikom pa za lajšanje dihanja. Pehtranovo olje blaži krče pri dojenčkih. Če ga žlico ali dve zlijemo v kopalno kad, bo tudi nas hitro pomiril.

 

Lahko bi rekli, da je pehtran plemenita rastlina in plemeniti vse okrog sebe: izboljšuje okus vloženim kumaricam, tuninem namazu in različnim solatam. Pehtran ima rad družbo. Najbolje se razume z grahom, kumaricami in zlasti s koprivami, zato ga sadimo mednje. Pa še dišel bo bolj intenzivno! Ni čudno, da mu rečejo dragoncelj, kar kaže, da je naravnost dragocena rastlina, ki ljubezen vrača.

 

 

Meta pomirja, pospeši izločanje žolča, uspešno odpravlja želodčne, črevesne in menstrualne krče, povečuje prebavo v želodcu, preprečuje napenjanje, ustavi siljenje na bruhanje, uravnva nervozno srce in izboljša dihanje ob nahodu, uspešno odpravi celo hipohondrijo! Kopel iz poprove mete lajša revmatične težave in pomaga očistiti kožo. Star ljudski recpet hvali meto zoper glavobol: vzamemo po eno žlico poprove mete, rožmarina, žajblja in majarona. 

 

V kulinariki je meta priporočljiva, ko kuhamo stročnice. Potem je manj napenjanja in plinov. Prav tako meta ne sme manjkati v štrukljih, saj jim daje močno aromatičen vonj. Posušene metine liste lahko zdrobimo in jih pomešamo med kumino, janež in koromač. Nastane dobra začimbna mešanica za marinade, za kuhanje stročnic in za nekatere slaščice.

 

Navadna kislica (znanstveno Rumex acetosa) je najbolj tipičen primer kislice. Znan so domača imena: ejdovec, divja kislica, drskec, gladovnik, konjski ščap, navadno ščavje, ščav in druga. Poleg navadne poznamo še planinsko kislico (Rumex arifolius) in Alpsko kislico (Rumex alpinus) ter kodrastolistna kislica (Rumex crispus) in ščitasta (Rumex scutatus). No, izbrskala sem tudi konjsko kislico ali Rumex hydrolapathum.

 

Vse kislice sodijo v družino dresnovk, podobno kot ajda, tatarska ajda ali rabarbara. Pri navadni, alpski, ščitasti in kodrolistni kislici so uporabni predvsem listi in poganjki. Danes nihče več ne ve, da so bile kislice v srednjem veku kar pogosto na jedilniku navadnih ljudi. Uporabljali so jih za juhe, ali kot solato. Mladi listi in vršički so bili nekoliko kisla začimba za solate, omake, namaze in prikuhe. Vedeli so, da so kislice najboljše zgodaj spomladi, marca in aprila, še preden kislica zacveti.

 

V novem veku so bile kislice redno v prvih kuharskih knjigah. A je kmalu zašla v pozabo... Le v Franciji je navadna kislica še vedno priljubljena in jo prodajajo na tržnicah. Z njo najpogosteje naredijo osvežujoč zelenjavni napitek, skupaj z banano in jabolčnim sokom. Francoske gospe kislico tudi rade drobno sesekljajo in potresejo po maslu, ki ga namažejo na popečen kruh.

 

Tudi na cesarskem Dunaju je bila še v času Marije Terezije znana dunajska hladna omaka s kislico. Ponudili so jo ob pečeni govedini ali drugem mesu. V Sredozemlju delajo rižoto in testenine s kislico, v Bolgariji pa pogačo zeljnik, ki jo ponudijo z jogurtom. Spet drugod liste uporabijo za sarme

 

No, sama sem naredila solatni preliv iz kislice, jogurta, olja, strtega česna, zdrobljenih orehov in ščepca soli. Iz kislice in tekočega jogurta pa je mogoče narediti napitek. Kislico lahko tudi zamešamo v skuto, v njoke ali v nadev za žlinkrofe, lahko jo pripravimo kot špinačo ali skuhamo kisličino juho.

 

Zeliščarji priporočajo čaj iz posušene kislice, ki jo prelijemo z vrelo vodo in pustimo stati 10 minut. Pomaga pri želodčnih in trebušnih težavah, hemoroidih in menstruaciji; pijemo največ dve skodelici na dan, lahko pa ga uporabimo tudi zunanje za čiščenje kože. Iz sveže kislice pa naredimo svež sok z medom in vinom. Deluje krepčilno in razkuževalno. Če pa sok zmešamo s kisom ali vinom ali pa v obeh namočimo sveže liste kislice, dobimo tekočino za grgranje in izpiranje ustne votline.

 

Kaj kislica vsebuje?

Vsebuje veliko vitamin C; navadna in kodrastolistnata kislica ga imata 80-150 mg%, alpska pa ga ima celo do 200mg%. Provitamina A (betakarotena) imajo od 5 do 10 mg%, alpska pa do 15 mg%. Veliko je tudi čreslovin, nekaj sladkorjev, karotenoidov in flavonoidov. Zelo pomembni sestavini sta klorofil in rutin. Med minerali je razmeroma veliko kalija, mangana, magnezija, fosforja, natrija, bakra fluora, cinka, molibdena, niklja in železa. Seveda vsi ti elementi nastopajo v obliki soli. 

Medicina ne govori o uporabnosti kislice, čeprav je znano, da iz njenih ekstraktov delajo zdravila za sinuse in prehladna obolenja. Bolj zgovorno je ljudsko zdravilstvo. To navaja, da kislica s svojimi grenko-kislimi sokovi koristi pri neješčnosti ter pri želodčnih in črevesnih težavah in pri hemoroidih. Preprečuje zastajanje vode v telesu, čisti kri in menda znižuje previsoko telesno temperaturo. Sok, stisnjen iz mladih listov, je odlično zdravilo proti prehladu z močnim nahodom, pa tudi proti katarju zgornjih dihalnih poti.


Pripravila Marija Merljak