Vodice so bile nekoč velika vas na rodovitnem polju severno nad Ljubljano. Danes so majhno, a hitro razvijajoče se satelitsko mestece in občinsko središče. Vodice so na križišču poti, dovolj blizu in dovolj daleč od glavnega mesta in tudi od letališča, zato so prometne komunikacije danes vsekakor enako pomembne kot rodovitna polja z žitom, koruzo, krompirjem in drugimi poljščinami. Mesto se lahko pohvali, da se čedalje več ljudi vanj priseljuje, saj jih samo pet minut loči od gneče in vrveža glavnega mesta in jim hkrati nudi pristen stik z naravo. Ko sem se odločala za oddajo iz Vodic, sem imela v mislih, da so tu še živi običaji, povezani z velikonočnimi prazniki.

In tako smo v kuharski paraleli v prvi uri našega javljanja v oddajo Dobro jutro v Hiši pri Kovačku, na domu Henrika Lamovšek pripravljali tradicionalno „alelujo“ oz. juho iz repnih olupkov. 

Recept za alelujo:
Repne olupke čez vso zimo sproti sušimo in počakamo do velike noči. Na veliki četrtek olupke namočimo v topli vodi, v petek vodo odlijemo in spet namočimo v novi topli vodi. V soboto zjutraj jih skuhamo do mehkega. Ohlajene zrežemo z mesoreznico ali zmeljemo.

Posebej na rahlem ognju pripravimo čisto juho iz prekajenega mesa. V nedeljo zjutraj vanjo zakuhamo zmeletke repne olupke. Na masti ali olju v široki ponvi prepražimo čebulo, dodamo ocvirke in zabelimo juho. Z moko naredimo še podmet in ga zakuhamo v juhi. Vre naj še kakih 10 minut. Odstavimo od ognja in pred serviranjem počakamo vsaj eno uro, ker je potem jed še boljša. Ob njej ponudimo skuhano meso, kruh in potico. Ker je v našem primeru veliki petek in post, bo gospa pripravila varianto brez mesa z zelenjavno juho in maslom.

Sredi polja s pogledom na kraj in Karavanke ter Kamniško Savinske Alpe v ozadju sta Alojzij Kosec in mlada študentka Lucija Lunder predstavila kraj Vodice od prazgodovine do danes. Pevska skupina društva upokojencev Vodice pa je zapela: Polje, kdo bo tebe ljubil?

Na ploščadi pred cerkvijo sv. Marjete v centru Vodic, le korak stran od Trga pod lipami, kjer sta bila potem osrednja vklopa, pa smo govorili o kulturnem utripu Vodic. Ker na Veliki petek po tradiciji zvonovi ne pojejo, smo vklop začeli z ragljami; z veliko, ki ponavadi oznanja vabilo z zvonika cerkve, ter z malimi ragljami v rokah šolskih otrok. Tu sta slikar Boris Kubelj in rezbar Franc Kubelj razstavila slike pomembnih vodiških mož in veliko rezbarijo zadnje večerje. O ''vodiških možeh'' je govoril Rado Čuk, predsednik KD Utik in predstavil Jerneja Kopitarja, Valentina Zarnika, Jakoba Alešovca, Matijo Koželja, ki so veliko pomenili za ves slovenski narod in ponesli ime kraja v svet. Miran Čebašek pa je opisal običaje na Veliki petek, med katere sodi tudi regljanje.

V osrednjih vklopih so se s svojo dejavnostjo predstavili člani DU Vodice, Košutniki, Čebelarsko društvo Skaručna, Sadjarstvo Kimovec, Društvo narodnih noš in kočijažev občine Vodice, Domačija Pri kimovcu, TD Vodice, DKŽ Vodice-Medvode, Samostan šolskih sester Repnje, Pekarna prest Jagodic in Moto club, Vodice. Dogodek je ob zvokih Godbe Vodice, ki je zaigrala Ave Verum Corpus, zaključil župan Občine Vodice Aco Franc Šuštar s povabilom, naj obiščemo Vodice.

Že v kuharski paraleli smo obdelali repo, ki je tipična postna jed, pozneje pa sestavine velikonočnega obeda.

Repa
je zelo stara evropska kulturna rastlina. V repi nikakor ne smemo prezreti treh bistvenih snovi: žveplove spojine, vitamin K in mineral kalcij. Prav zaradi žveplovih spojim sodi repa med najbolj učinkovita naravna čistila našega telesa, zlasti sečnih poti. Žveplene snovi razmaščujejo jetra, razstrupljajo in čistijo kri. Ta funkcija pride zelo prav po praznikih, po prekomernem uživanju alkohola, nikotina in drugih nevarnih substanc. Te se vežejo na žveplo in z urinom izločijo iz telesa. Zaradi fitoncidov v repi jo lahko uporabljamo za izpiranje pri vnetju grla. Fitoncidi so antibiotične snovi, ki jih rastline sproščajo neposredno v zrak in že v majhnih koncentracijah zavirajo razmnoževanje bakterij in jih uničujejo. Mednje sodijo razna eterična olja in saponini; obojih je v repi dovolj, da repni sok pomirja kašelj in pomaga pri izkašljevanju.

Žveplo je sestavni del glutationa, ki preprečuje kvarjenje celic, ter aminokisline metionin; ta pa preprečuje izplavljanje glutationa iz telesa. Žveplo sodeluje pri nastajanju heparina, ki je najpomembnejši telesu lasten antikoagulant, zato je mogoče šteti repo za učinkovito obrambo pred krvnimi strdki. Pomembno vlogo imajo žveplene snovi tudi pri nastajanju inzulina za uravnavo krvnega sladkorja ter keratina, brez katerega nimamo dobrih las in nohtov. Žveplo spodbuja nastajanje hrustanca in mazalne tekočine med hrustančnimi ploščicami ter vezivnih kit.

Hren - premalo ga poznamo in cenimo: večina Slovencev ne ve, da je hren za vse leto in so poleg korenine uporabni tudi hrenovi listi. Že kot otroka so me seznanili z ljudsko modrostjo, da je dobro korenino hrena uživati samo v tistih mesecih, ki imajo v imenu črko ''r''. V poletnih mesecih torej hren ne pride v poštev. Toda, je to res?! Pred nekaj leti sem spoznala in tudi pisala, da je mogoče spomladi, ko so hrenovi listi še mladi, te pripraviti kot solato. Listi so bogati z istimi snovmi, kot jih srečamo v korenu.

Ob ribanju hrena ni junaka, ki ne bi potočil solze. Neobvladljiva čustva in mokre oči so posledica kombinacije vseh snovi, ki jih ima, ne ene same! Hren je ostrega vonja in še bolj izrazito ostrega okusa, ki nikogar ne pusti ravnodušnega in je zelo stara začimba in živilo. Kot začimba izboljšuje okus jedem. Ker pa vstopa v proces presnove, je tudi živilo in sodi med križnice.

Navaden hren je trajnica iz družine križnic, bratranec zelja, repe, brokolija, brstičnega ohrovta, cvetače, redkve, rička in gorčice. Različica ''našega'' hrena je japonski hren, ki mu pravijo namida, kar pomeni – solze. Od hrena se razlikuje po okusu; spominja bolj na gorčico kot na naš hren. Velikonočna tradicija uživanja hrena je iz časov pred Kristusom; temelji na stari judovski postavi, da je treba ob pashi uživati hren. Krščanstvo mu je pripisalo simbolen pomen, povezan s Kristusovim trpljenjem na križu.

Listi so bogat vir vitamina C in betakarotena, ostrino jim daje hlapljivo alil-gorčično olje, vendar so manj pikantni kot korenina. Korenina navadnega hrena ima le 63 kcal/100g, vode do 77%, do 3,2 % beljakovin, 0,3 % maščob, do 20 % škroba in do 2,4 % vlaknin. Poleg vitamina C ima še vitamine B1, B2 in B6, od mineralov pa največ žvepla, kalija, železa, magnezija, kalcija in fosforja. Odlično je razmerje med kalijem in natrijem, tega je le v sledovih, zato je hren tako pomemben za srce. K temu prispevata še kalcij in magnezij.

Pomembne sestavine so tudi razmeroma visoke vsebnosti asparagina, arginina, glutamina. Da ima hren zdravilne učinke, gre zahvala eteričnemu gorčičnemu olju in sinigrinu, ki je najpomembnejša zdravilna snov v njem. Sinigrin je glukozinolat, ki skupaj z izotiocianati ter žveplenimi in flavonoidnimi snovmi dvigujejo imunski sistem in preprečujejo rakasta obolenja.

Sinigrin in alil-izotocianati imajo močno antibiotično in antikancerogeno delovanje in zmanjšujejo maligna obolenja na požiralniku, želodcu, jetrih, črevesju, ter na prsih, mehurju in prostati. Hren antibiotično deluje drugače od sintetičnih antibiotikov in temelji na bencil-izotiocianatu, ki ''meša štrene'' bakterijam, vstopa v presnovo in zavre njihovo razmnoževanje. Pri tem ne uničuje koristne mikroflore, kar za sintetične antibiotike ne moremo trditi. Hren uspešno uniči tudi razrasle bakterije Helicobacter Pylori. Poleg antibiotičnega delovanje bencil-izotiocianati preprečujejo zlepljenje rdečih krvničk.

Dobro je vedeti, da hren v kombinaciji z drugimi živili ne izgubi zdravilnih lastnosti. Včasih jih še oplemeniti, na primer z limoninim sokom, s kisom, kislo smetano ali jogurtom. V zmernih količinah surovi hren sluznico okrepi. Zaradi burnega delovanja z uživanjem surovega hrena ne smemo pretiravati, saj bomo dosegli nasproten učinek. Hrena ne lupimo, marveč ga nastrgamo le toliko, kolikor ga sproti rabimo.
Pomnimo: sladkorni bolniki, revmatiki in bolniki s protinom bi morali redno uživati hren. Ker je močan diuretik, ga ne jemljemo veliko, marveč pogosteje po malem. Previdnost je potrebna pri obolelih na ledvicah. Hren kupujemo vedno kot svežo korenino in ga ribamo sproti; če stoji nariban na zraku, kmalu izgubi svoje koristne lastnosti.

Jajca so simbol življenja in zdrava hrana. V njih je vse popolno. Imajo vse, razen vitamina C in vlaknin. Če se pošalim, res bi zaman iskali – dlako v jajcu. Popolnost jajc je nujnost, saj iz njih nastane novo življenje, so torej zasnova zanj; iz oplojenega jajca se razvije nov popoln organizem, sposoben samostojnega življenja.

Že pračlovek je stikal za njimi in se krepčal z vsebino. Kmalu je človek tudi spoznal prednost udomačene reje kokoši, ki so prinašale več jajc, kot so jih petelini oplodili. Jajca so postala vsakdanja hrana, pomemben vir beljakovin, vitaminov in mineralov. To nalogo imajo še danes.

Pravilno pridobljena jajca kokoši so merilo izkoristka beljakovin. Imajo indeks 100, kar pomeni, da so v povsem izkoristljiva. Kot celota iz beljaka in rumenjaka je jajce kokoši, ki se je pasla, popoln izdelek narave. Zaradi bogate aminokislinske sestave tudi popoln vir visokovrednih beljakovin. Jajca vsebujejo več vitaminov, med njimi vitamin A, D, E, B12, B2, B9, B7, B3 ter obilico mineralov: med njimi železo, cink in fosfor. Poudariti moramo holin ali vitamin B7, ki je ključen za tvorbo povezav med možganskimi celicami.

Odrešilni holin. Jajce je res bogato s holesterolom, vendar holin poskrbi za topnost holesterola in ga spreminja v nenevarno obliko. Holesterol je v telesu tudi koristen, na primer za nastajanje spolnih hormonov. Poleg njega je v jajcu precej lecitina, ki veže slab holesterol LDL. Najnovejše raziskave kažejo, da jajca celo varujejo srce in ožilje in zavirajo kronične vnetne procese. V 100 gramih jajc, ali v dveh jajcih kategorije ''s'', je okrog 230 miligramov holesterola. Na dan ga lahko brez škode zaužijemo okrog 300 miligramov. Če upoštevamo, da ga dobimo še z drugo hrano, potem eno jajce na dan nikakor ne more škoditi. Če ob jajcih uživamo še vlaknine, je vsaka bojazen odveč. Jajca so nasitna in zdrava, zato jih radi vključujejo v diete za zniževanje telesne teže. V povprečju ima eno jajce le nekaj več kot 70 kilokalorij. Vendar si zapomnimo: vedno jejmo jajce kot celoto, nikdar ne samo beljaka ali rumenjaka!

Holin ali vitamin B7 sodeluje tudi pri emulgiranju maščob, da so lažje prebavljive. Dobro desetino mase jajca odpade na maščobe v rumenjaku. Med njimi je tri četrt enkrat ali večkrat nenasičenih maščobnih kislin. Tu sta dve frakciji esencialnih maščobnih kislin omega 3, in sicer DHA in arahidonska kislina. Ker holin sodeluje pri sintezi fosfolipidov, krepi presnovo. Pomanjkanje holina pa vodi v razdražljivost, pozabljivost, nespečnost in glavobole. Jajca imajo tudi vitamin D, vendar le, če so se kure pasle! V rumenjaku so antioksidativni karotenoidi za dober imunski sistem in varovanje pred prostimi radikali. Poudariti je treba zlasti lutein in zeaksantin, ki skrbita za dober vid in preprečujeta nastanek sive mrene. V jajcih pa ni ogljikovih hidratov, balastnih snovi, rastlinskih vlaknin in vitamina C.

Šunka: za Veliko noč jo jemo obilo. Preveč, ponavadi tudi premastno in preveč slano. Vsi vemo, da taka hrana ne more biti zdrava. Toda, ali je mogoče na bogato obloženi mizi vendarle najti jedi, ki hrano uravnotežijo in nevtralizirajo negativne učinke?

Je mogoče! Vendar moramo upoštevati kombinacijo velikonočnih jedi, ki je nastala skozi stoletja na podlagi izkušenj. Ljudje so namreč vedno kombinirali hrano, da so dobili občutek zadovoljstva in hkrati vzpostavili praznično vzdušje. Naj pojasnim: vsak dan so uživali črn polnovreden kruh, za praznike pa so si privoščili priboljšek, kruh in potico iz bele moke. Polnovreden kruh ima poleg vseh esencialnih maščobnih kislin, ki dobro denejo našim celicam, o čemer sem že velikokrat pisala, nizek glikemijski indeks, zato je njegova hranilna in energijska vrednost dolgotrajna. Prav nasprotno pa ima bel kruh visok glikemijski indeks in nam nudi hipno ''potešitev'', vendar njegova energijska vrednost hitro ''ugasne''. Če dobro razmislimo, je bel kruh dejansko priboljšek za praznik, ne za vsak dan.

Ko kuhamo šunko, dodajmo lovor in brinove jagode. Te imajo nenasičene maščobne kisline in izboljšujejo presnovne procese, izkoristljivost hranil in preprečujejo žarkost holesterola. Delujejo razstrupljevalno in vežejo maščobe v črevesju. Dodajmo tudi timijan, ker ta izboljšuje prebavo ''težkih jedi'', zlasti svinjine, omogoča, izločanje strupenih snovi, krepi želodec in črevesje ter preprečuje napenjanje. Na mizi s šunko ponudimo tudi česen in čebulo, lahko tudi v namazih.

Novost, ki je drugod za Veliko noč nisem srečala, je pelin, namočen v vinu.

Navadni divji pelin je zdravilna rastlina, razširjena po vsej Sloveniji. Je trajnica, ki zraste od 60 do 120 cm in ima pahljačaste srebrnkasto zelene liste. Pelin so že od nekdaj uporabljali v ljudskem zdravilstvu za spodbujanje apetita, in sicer zaradi grenčin, ki spodbujajo izločanje želodčnih sokov. Med učinkovinami so tudi: čreslovine, flavonoidi, kumarini, triterpeni, eterilna olja (cineol) in tudi tujon. Priporočali so ga tudi pri slabi prebavi, saj je znano, da je pelin morda najboljša začimba za prebavo mastnih jedi. S svojimi grenkimi učinkovinami v jedeh spodbuja prebavo gosjih, svinjskih in divjačinskih jedi. Priporočali so ga tudi pri bolečinah v želodcu, za zdravljenje vnetij prebavnega trakta in lajšanje menstrualnih težav. Pomagal naj bi tudi pri slabokrvnosti, vročini in okužbah, pa tudi za odstranjevanje črevesnih zajedavcev. Zunanje so se pripravki iz pelina uporabljali za zdravljenje ran, kožnih razjed in mozoljavosti, pa tudi za lajšanje pikov raznih insektov.

Dobro je vedeti: Pelin že stoletja uporabljajo za čaj in pelinkovec; obadva imata številne blagodejne učinke. Toda v majnih količinah. Pelinkovec pomirja, omili melanholijo, bistri oči, krepi srce, pljuča in želodec, čisti čreva, in pospešuje prebavo spodbuja spanec. Ker vsebuje tujon, lahko v daljšem obdobju in v prevelikih količinah v alkoholni razstopini (pelikovec in absint) privede do bruhanja, trebušnih krčev, glavobolov, omotičnosti in motenj centralnega živčnega sistema. Prav zato pelin odsvetujejo nosečnicam in doječim materam.