MED SLOVENCI NA REKI

Mnogo Slovencev je za kruhom odšlo v daljni tuji svet, še več pa v sosednje države.

MED SLOVENCI NA REKI

 

Stotisočeri razlogi so, zakaj vsi Slovenci nismo pod skupno slovensko streho. Mnogo jih je za kruhom odšlo v daljni tuji svet, še več pa v sosednje države.

Na Reko in v bližnje letoviške kraje so že pred stoletjem in več dnevno prihajali Slovenci iz Čičerije in Brkinov ali iz obkolpskih vasi... In mnogi so tam tudi obstali, si našli dom in ustvarili družine. Saj tu, med Kvarnerjem in Slovenijo, do leta 1991 ni bilo meje! Drugi so preprosto tu bili. Domačini. Sredi dvajsetega stoletja je bilo na območju Reke in njenega zaletja kar tretina vsega prebivalstva Slovencev. Danes jih je morda le še desetina tedanjega števila.

Danes je položaj Slovencev na Hrvaškem, tudi na Reki, zagotovo drugačen kot je bil pred desetletji, a njihovo prizadevanje za ohranitev identitete ni nič manjše. Prav nasprotno. To se vidi tudi po dejavnosti društev.

Tudi zato smo obiskali Slovenski dom Bazovica, kjer domuje eno najbolj aktivnih slovenskih društev KPD Bazovica. Tu so poleg manjše gledališke dvorane in klubskih prostorov za razstave, pevski zbor in folkloro, tudi uradni sedež društva ter reški sedež čezmejnega sodelovanja mladih Slovencev, imenovan EU Korak, ki povezuje mlade zamejce iz Avstrije, Italije in Hrvaške. Tu deluje tudi Mreža Alpe - Jadran kot izpostava projekta Slovenskega gospodarskega združenja iz Celovca, ki spodbuja izobraževanje mladih zamejskih Slovencev za skupno povezivanje in sodelovanje. In še bi se kaj našlo.

Omeniti moram tudi, da smo obiskali še reško Osnovno šolo Pečine, kjer imajo dopolnilni pouk slovenskega jezika in kulture ter vrtec Bulevard s podobnim programom za predšolske.

Z voditeljico Mojco Mavec sva kmalu spoznali, da oddaja na Reki ne more biti strukturno enaka prejšnjim, še zlasti, ker je kulinarični del tu najšibkejši. Pa vendar sva bili prijetno presenečeni. Dragica Rizman iz KPD Bazovica je v kuharski paraleli s studiem v Ljubljani skuhala zelo okusno ješprenovo mineštro in štruklje v krpi. Izkazala pa se je kot pravi zaklad informacij o jedeh s tega območja ter o življenju in običajih ob njih. Z jedmi so se izkazale tudi članice Društva iz Lovrana; pripravile so vrsto različnih jedi na temo kostanjev. Nekatere med njimi so prestavile ročna dela. Omeniti moram, da so o položaju Slovencev na Hrvaškem in na območju Reke govorili Zvonimir Stipetič, predsednik Slovenskega doma KPD Bazovica, Vasja Simonič (Društvo Snežnik iz Lovrana) je razmere predstavil kot predsednik Sveta slovenske narodne manjšine za Primorsko-Goransko županijo; o aktualnih programih in projektih za otroke in  o delovanju mladih Slovencev je govorila mlada Natali Iskra. Piko na ''i'' je dala dr. Barbaro Riman, nova predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem.

 

Sklenila sem, da bom tokrat pisala o pripravi kože na poletje. Na to se ponavadi spomnimo, ko je poletje že skoraj tu in razmišljamo, kako in kam na morje. Mnogokrat je tedaj že prepozno, saj hitrih rešitev ni, marveč morsmo biti vztrajni in potrpžljivi.

Sonce daje življenje in ga hkrati tudi uničuje.

To velja tudi za druge elemente življenja, za vodo, zrak in ogenj. Pomislimo: če damo sobno rastlino na sonce, hitro uveni in propade. Sončno sevanje je močno in nevarno, zato se ne smemo nepremišljeno izpostaviti soncu, saj si bomo nakopali težave.

Odločilno je privajanje na sonce ob sočasnem gibanju.

Najbolj nespametno je ''praženje na soncu'' ter uživanje hladnih in sladkih pijač. Bediuni v Sahari pri 40 stopinjah ponudijo gostu vroč in nesladkan čaj, ker izkustveno vedo, da je tako najboljše. V nosu imamo svojevrstno klimatsko napravo, ki pozimi ogreva, poleti pa hladi zrak, ki ga vdihujemo. Če se prehladimo, se ta ''mehanizem'' pokvari. Vedno je treba dihati skozi nos, saj si sicer nakopljemo vneto grlo in katar.

Kožo je potrebno zavarovati pred škodljivimi vplivi močnega sonca.

Koža je največji telesni organ in obrambni plašč telesa; varuje ga pred zunanjimi vplivi in pred vdorom škodljivih snovi. Sodeluje pri uravnavanju telesne vlage, prek nje izločamo odpadne snovi in uravnavamo telesno temperaturo.

Kožo delimo na dve glavni plasti, na povrhnjico, in spodnjo plast, usnjico. Nas z vidika zaščite pred močnim soncem zanima predvsem povrhnjica. V njej je dvajset plasti celic, ki nenehno nastajajo in propadajo. Celice nastajajo v najnižji plasti, se starajo in potujejo proti površini kože. Pri umivanju nekaj zgornjih pasti odstranimo, a imamo kmalu enako število novih plasti, ki zamenjajo odmrle in odstranjene. Če mehanizem poškodujemo, je še najmanj hudo to, da imamo hrapavo, oroženelo in luskavo kožo. V lasnicah kože je tretjina celotne krvi. Površina kože meri pri odraslem človeku v povprečju 2 kvadratna metra, kvadratni centimeter kože pa ima okrog 3 milijone celic.

Zakaj porjavimo?

V koži je pigment osnovna zaščita pred sončnimi žarki. Ta kožo obarva in varuje pred opeklinami ter spodbuja nastajanje imunskih snovi proti infekcijam. Ob sončenju se pod vplivom ultravioličnih žarkov ergosterin, ki je oblika holesterola, spremeni v vitamin D. To je pozitivni vidik sončenja, saj se nam poveča napetost in prožnost kože, potem bolje slišimo in vidimo, saj vitamin D vpliva tudi na kosti, vid in sluh. 

Kaj pa negativni vidik? Pod vplivom sončnih žarkov potekata v koži dva sočasna kemična procesa: oksidacija in dehidracija. Če ju ne zadržujemo in uravnavamo, potem lahko veliko škodita. Če k temu dodamo še škodljive vplive onesnaženosti zraka, ozonsko luknjo, kajenje, stres in ekstremne športe, potem je škoda še večja. Pri kemičnih procesih v koži nastajajo tudi prosti radikali, ki načenjajo elastinska in kolagenska vlakna ter uničujejo mehanizme za obnovo celic.

Koža vedno opozarja, da ji nekaj primanjkuje.

Koža se prehranjuje od znotraj navzven, prav tako se ščiti s hrano od znotraj navzven. Pri oroženeli, luskavi koži, je treba s hrano vnesti več vitaminov A in B6 ter minerala cink. Pri preslabotni pigmentiranosti pa moramo uživati jedi z bakrom. Marsikatera ženska v srednjih letih pozna značilno rdečico zaradi razširjenih drobnih žilic pod povrhnjico. Tem svetujem uživanje jedi, ki vsebujejo vitamin B3. Vedeti moramo, da se koža masti od znotraj in tako se tudi zdravi. Ni vseeno, kakšno maščobo uživamo; za solatne prelive uporabljajmo hladno stisnjena olja z vitaminom E, maslo in kuhano maslo, za cvrenje in žar pa posebej prirejena olja za višje temperature, grizljajmo orehe in oreščke...

Narava pomaga zaščititi in nahraniti kožo.

Najprej moramo poskrbeti za antioksidante. Te najdemo v jagodičju: borovnice, brusnice, maline, robidnice, rdeče grozdje, ribez..., pa tudi rdeča pesa in jajčevec. Borovnice imajo najboljše razmerje med vsebino in površino kožice, ki obdaja jagode, v katerih so antioksidativne snovi. Tu je 5 vrst antocianinov, ki preprečujejo škodo na celični ravni in na DNK in elagična kislina, ki zavira nastanek raka. Ker se koža poleti z vročino razširi, se stanjša in žilice pod njo postanejo bolj vidne. Temu pravimo kuperoza. Potrebno je povečati vnos flavonoidnih snovi, da okrepimo stene žilic. Da bo koža gladka, uživajmo česen, por in ingver. Flavonoidi v pomarančah in citrusti delujejo kot antioksidanti in antimutageno. Imajo sposobnost absorbcije svetlobe, varujejo DNK in zmanjšujejo vpliv rakotvornih snovi. Med močne flavonoide sodita tudi zeleni čaj in vino.

Buče in bučke imajo karotenoidne snovi in varujejo pred negativnim vplivom sončnega ultravioličnega sevanja, kar močno vpliva na degeneracijo rumene pege in najbrž na nastanek sive mrene. Tu si pomagamo s špinačo. Ta ima lutein, zeaksantin in betakaroten, ki močno znižajo količino prostih radikalov. Podobna hrana so še listni in kodrolistni ohrovt, listje repe, koruza, jajčni rumenjak in oranžna sladka paprika. Špinača je bogata tudi z glutationom in alfalipoično kislino, ki varujeta DNK in ga popravljata in zmanjšujeta oksidacijo.

Pradižnik že sam deluje kot močan antioksidant in v sozvočju z drugimi karotenoidi. Posebno češnjevec močno poveča zaščitni faktor kože in prepreči oksidacijo luteina in degeneracijo rumene pege. Paradižnikova mezga celo za 40 odstotkov. Karotenoidi imajo večji učinek, če jih skuhamo in obenem zabelimo z oljčnim oljem, ali jim dodamo še orehe ali mandlje. Sinergični učinek karotenoidov, ko uživamo različne vrste skupaj, je izredno velik. Zelje, brokoli in brstični ohrovt pa so križnice, ki vsebujejo sulforafan in ta zmanjša nevarnost kožnega raka kar za 50 odstotkov, ker odstranjuje škodljive snovi in zmanjšuje oksidacijo.

Kaj pa meso?

Tu velja opozoriti na vitamine skupine B (B1, B3, B6, B12) ter minerale, zlasti selen in cink. Veliko tega imajo plave ribe in divji losos, meso in drobovina pašne živine, drobnice in perutnine. Mastne ribe, zlasti sardine, skuša, losos, tuna imajo poleg vitamina B6 tudi veliko vitamina D; to je potrebno vedeti, saj kreme za sončenje z visokim zaščitnim faktorjem blokirajo vnos vitamina D prek sonca, zato ga moramo nadomestiti z morsko hrano ali žiti in mlečnimi izdelki. Puranovo meso je bogato z vitamini B6, B12 ter z železom, cinkom in selenom. Selen popravlja škodo, ki jo sončni žarki naredijo v DNK. Za boljši izkoristek beljakovin je dobro živalske beljakovine kombinirati tudi z rastlinskimi.

 

Drugo, kar so naši gostitelji na Reki poudarili v oddaji, so bile jedi s kostanji, z maroni. Teh je v Labinu in okolici toliko, da vsako leto na jesen  pripravljajo praznik, ki mu poravijo – MARONADA.

 

O kostanju sem že pisla, zato samo malce ponovimo:

Kostanj ima skoraj polovico škroba oziroma ogljikovih hidratov, do 3 % maščob, pretežno enkrat ali večkrat nenasičenih, do 4% beljakovin, do 3 % vlaknin in do 2 % rudnin ali mineralov in nekaj vitaminov. Energetska vrednost je 812 kJ ali 193 Kcal. Med minerali je največ kalija 715 mg%/100 g kostanja , magnezija 54 mg%/100, kalcija 46 mg%/100, natrija 27 mg%100 g, manjši meri tudi železa, mangan in bakra. Med vitamini je največ vitamina C, sledijo vitamini skupine B, in sicer B3, B5, B6, B2 in B1, nekaj je tudi vitaminov E in A.                                         

Čeprav ima veliko ogljikovih hidratov (OH), ima razmeroma nizek glikemijski indeks, ker ima zelo malo enostavnih OH; ti povzročajo težave. V kostanju so povečini sestavljeni OH, ki se sproščajo počasi in ne povzročajo težav z inzulinom, marveč dajejo energijo na dolgi rok. Ob kostanju skoraj ne potrebujemo sladkorja, zelo zelo malo; pri pripravi z njim dodajmo moko z vlakninami, obvezno uporabimo jajca; pri kostanjevem pecivu  uporabimo tudi jabolka. Kdor ima preveč želodčne kisline, kostanj težje prebavlja, zato naj ga uživa kuhanega.

Kostanj nima glutena in je dober tudi za bolnike s celiakijo. Kostanjeve jedi, tudi pecivo, pripravljamo z jajci, maslom in delno s polnovredno moko, da znižamo glikemijski indeks.

Kostanj je dober vir vlaknin; te znižujejo raven slabega holesterola v krvi. Kalij pomaga zniževati srčni utrip in krvni tlak. Železo preprečuje slabokrvnost. Magnezij in fosfor sta pomembna elementa tudi za krepitev kosti.

V kostanjevih listih in lubju je veliko čreslovine ali taninov, pektinov, smole in flavonoidov. Spomladi je v svežih listih veliko čreslovine iz vrst elagitaninov, potem flavonoidov, triterpenov, maščobe, škroba, smol, pektinov in vitamina C. V ljudskem zdravilstvu priporočajo čaj iz svežega listja ali cvetov, mačic, pri kašlju in oslovskem kašlju, zaradi čreslovin v listju pri driski in za grgranje pri vnetjih v ustni votlini. .

V kulinariki največ kostanja uporabimo svežega, lahko pa tudi odtaljenega iz zamrzovalnika. Najbolj preprost je svež pečen kostanj, ki ga tradicionalno veliko prodajo na ulicah večjih mest. Seveda si ga lahko tudi spečemo sami doma, še pogosteje pa ga skuhamo in potem uporabimo za pripravo juh, za zgoščevanje omak in za pripravo raznih slaščic, peciva in tort. Včasih so kostanj spražili, ga zmleli v prah in uporabili kot kavni nadomestek.

VELIKE LAŠČE, V SRCU SLOVENSTVA

Velike Lašče so z zlatimi črkami zapisane v zgodovino slovenskega naroda in kulture.

VELIKE LAŠČE, V SRCU SLOVENSTVA

 

Velike Lašče so z zlatimi črkami zapisane v zgodovino slovenskega naroda in kulture. V bližini, na Rašici, se je rodil oče slovenske pisane besede Primož Trubar, v zaselku Retje je ugledal luč sveta Fran Levstik, v Podsmreki Josip Stritar in v Velikih Laščah Jože Javoršek. Prav zaradi velikih mož naše literature se je kraj in občino prijelo ime – Slovenske Atene. Tu je slovenščina najčistejša in blagozvočna.

 

"Dežela slovenska ima mnogo lepših in rodovitnejših krajev nego je laški.“ je zapisal Josip Stritar, „vendar, ko bi jaz prišel še kdaj na svet in ko bi mi bilo dano na voljo, kje hočem ugledati beli dan, ne volil bi si drugega rojstnega kraja."

 

Velike Lašče so zato zapisane v možganih vsakega dijaka. Še danes se spomnim, kako smo se učili, da je tu zibelka slovenske pisane besede. Vendar v oddaji nismo gledali samo v preteklost, marveč smo pregledali sedanji utrip kraja in občine na vseh področjih in pokukali v prihodnost.

 

Že predvklop je ponudil posebnost: ob glasbeni spremljavi učencev glasbene šole smo posneli slovesno odtvoritev Knjigobežnice v telefonski govorilnici v samem središču kraja. V živi verigi so učenci Osnovne šole podajali knjige županu Antonu Zaktajšku, ki jih je razvrstil v odsluženi govorilnici. Nekoliko zagonetno ime ''knjigobežnica'' pomeni, da bodo lahko mimoidoči lahko segli po knjigi in jo brezplačno odnesli domov, prebrali in vrnili. No, ali pa obdržali...

 

Hkrati smo ta dogodek izkoristilia za aktualno predstavitev občine in kraja. O tem je govorila podžupanja dr. Tatjana Devjak. O dediščini Trubarja je govoril vodnik po Trubarjevi domačiji Andrej Perhaj; o knjižnici in novem načinu širjenju knjig med ljudmi pa vodja Knjižnice Frana Levstika, Maja Smole.

 

V kuharski paraleli  v kuhinjski-gospodinjski učilnici OŠ Primoža Trubarja, Velike Lašče pa je skupina otrok pripravljala štanglne (zvite slanike) in proseno kašo s suhimi slivami, in sicer pod vodstvom članic DKŽ Velike Lašče in mentoric Milke Debeljak in Jožice Zabukovec, ki sta že prej velikokrat sodelovali pri prenosu znanja o tradicionalnih jedeh na otroke.

 

V obeh osrednjih vklopih so se poleg Mažoretne glasbene skupine Velike Lašče in gasilcev predstavile članice DPŽ Velike Lašče. Magdalena Peterlin je predstavila, kar so pripravili: pirin, polnozrnat kruh, ajdov z orehi, bel kruh, pleteno srce, sirove štruklje z jabolčno čežano, zelenjavno in koprivno juho, ričet, juho iz svinjskih kosti,  bele žgance        in bel melisin močnik, orehove štrukeljčke in pehtranovo, rozinovo in ocvirkovko potico.

 

Govedorejsko društvo Velike Lašče je predstavil Peter Indihar; ponodini so na svojo zorjeno govedino in način,kako jo prirpavijo, da je sočna, mehka in okusna. Skupina čajanke iz KUD Rob so prinesele lectova srca ter čaj iz materine dušice, melise in smrekovih vršičkov; o tem je govorila Majda Tekavec;  druge članice so učile otroke pleti venčke iz marjetic.  Stari oča Milan Tekavec pa je pokazal, kako ročno po starem izdeluje lesene kuhalnice...

 

Metka  Starič iz Zavoda Parnas, je govorila o akciji Mišja dolina in o starem knjigoveštvu, ki ga je v praksi prikazovala Lucija Griž        oblečena v ustrezni noši. Izdelke iz lesa, med njimi tudi miniaturo hiše in rekvizite iz Trubarjeve domačije, je prikazal Igor Sever, Art-les, knjigo pesmi je predstavila Darinka Grmek Štrukelj iz  Zavoda za razvijanje ustvarjalnosti. Kmetijska zadruga Velike Lašče je razstavila staro slamoreznico, kocke sena in slame ter prikazala zbijanje palet in klepanj kose... Harmonikarka Danijela Gruden pa je pospremila slovo tega vklopa.

 

Drugi vklop je poleg  Klavirskega tria Glasbene šole Ribnica ponudil tudi nastop saksafonist in zborčka domačega vrtca.

 

Na prvi stojnici so članice Društva za ohranitev dediščine, Gradež prikazale proseno kašo s slivami, Trubarjevo malico, krhljevko, ajdovo kašo z jurčki, moško potico in kašnato potico.     Zraven so pletli košare, delali zobotrebce, predpražnike iz ličja, predle na kolovrat in klekljale. Kar precej ljudi se je sukalo okrog Lovske družine Velike Lašče: kuhali so namreč lovsi golaž. O ravnovesju v naravi in o  medvedu, volk in risu, ki so tu doma, pa je govoril lovec Franci Zakrajšek. Domači čebelarji, člani Čebelarskega društva Velike Lašče so predstavili stare panje, tudi kot duplo. Čebelar Brane Borštnik, pa je prikazal Levstikovo knjigo o čebelah.

 

Veliko vlogo so imeli učenci OŠ Primoža Trubarja, Velike Lašče; njihovo dejavnost je predstavila ravnateljica Metoda Kolar. Učenci so izdelovali in barvali pečatnike Primoža Trubar, razstavili svoje izdelke o reformaciji in Primožu Trubarju. Na  prvi kinestetični mizi sta dva učenca igrala šah, na drugi pa so predstavili literarni kotiček. Skupina šolarjev je igrala  med dvema ognjema, druga pa plesal folklorne plese.

 

Pred sklepno besedo župana, smo prisluhnili o rimskem zidu in delovanju Planinskega društva. O obojem sta govorila oče in sin Manfred in Jure Deterding. Župan Anton Zakrajšek, ki se je pripeljal z vprego, je ob koncu pozdravil in povabil gledalce naj obiščejo občino, ki ponuja resnično veliko.

 

Prepletenost v naravi.

 

Če pomislim na jedi, ki smo jih videli in okušali na predstavitvi, potem se vedno spomnim na dinamično ravnovesje in sovplivnost med minerali.

 

V naravi je vse, kakor mora biti. V prepletenem ravnovesju. V harmoniji barvitih, svetlih in veselih akordov, ki so melodija ravnovesja. Preplet tega in onega, vsega... Življenje človeka v ravnovesju je preplet harmonije med zemljo, zrakom, vodo, energijo, hrano in - našimi mislimi.

 

Vse za obstoj moramo dobiti iz narave.

 

Vendar tudi jed mora biti preplet naših misli in razvijanja okusov, vonjav in barv, ki jih podarimo na krožniku. Samo taka jed zagotovi popolnost vseh snovi in dinamično ravnovesje našega telesa. Če bodo celice v nenehnem dinamičnem ravnovesju, bodo dobro delovale. Tedaj se bomo odlično počutili in bomo – zdravi. Vse kar celice potrebujejo je popolnost in prepletenost hranilnih snovi, ki jih telo prek zapletenega biokemičnega procesa pridobi iz hrane. V procesu presnove celice izdelajo gradnike za razvoj in obnovo ter energijo in zaščitne snovi.

Vendar človek ni samo skupek biokemičnih procesov, marveč ima tudi duhovno in socialno razsežnost.

 

Zelo lepo vidno je medsebojno prepletanje in skupno učinkovanje pri mineralih.

 

Ti so namreč s svojimi pozitivnimi ali negativnimi ioni močno reagenčni in z različnim električnim potencialom zelo hitro vstopajo v biokemične reakcije. Tako je na primer razlika v električnem naboju kalcijevih ionov osnova za prenos živčnih inpulzov. In brez kalcija možgani ne morejo ne misliti, ne delovati.

 

Pomnimo: mineralov ne smemo izbirati, marveč jih uživati v čim širši paleti, saj so vsi skupaj medseboj prepletenoeni in - soodvisni.

 

Takšnih medsebojnih interakcij med minerali je nešteto in prepletenost med njimi je izredno velika. Pri tem pa zadostuje že nekaj mikrogramov ali miligramov nekega minerala, da procesi stečejo normalno. Toda, če nam manjka ena sam mineral, se presnova, tudi v možganih, upočasni ali celo ustavi.

 

Pomnimo: Če imamo vsega dovolj, bo telo samo počrpalo toliko snovi, kolikor jih potrebuje! Če pa uživamo na primer predvsem maščobe in beljakovine, brez sadja in zelenjave, bomo razmerje porušili in zdravje ogrozili! In nasprotno: tudi samo sadje in zelenjava brez beljakovin in maščob poruši ravnovesje!Minerali v telesu so potrebni za uravnavanje alkalnosti in kislosti ter odločilni za presnovo.

 

Z vidika potreb po mineralih v telesu jih delimo na makroelemente ter mikroelemente ali oligoelemente. Makroelementi so: natrij, kalcij, magnezij, fosfor, kalij, žveplo in klor. Za vse je pomembno, da so si v pravilnem medsebojnem razmerju, na primer natrij in kalij ali kalcij in magnezij. No, med mikroelemente pa sodijo: železo, baker, mangan, cink, krom, selen, molibden, kobalt, vanadij, fluor in jod. Za dobro delovanje celičnih membran potrebujemo še zelo majhne sledi bora, niklja in silicija.                                                                 

 

Minerali vedno delujejo skupaj, v sožitju, pa čeprav različno.

 

To sodelovanje je lahko soplementarno (dopolnjevalno, na primer magnezij-kalij), komplementarno (privlačno, na primer magnezij-kalcij) ali celo nasprotno, kot na primer natrij-kalij. Pa vendar odsotnost enega, ali napačno razmerje med njimi, lahko povzroči hude težave.       

 

Železo je eden najpomembnješih mineralov za življenje.

 

Brez njega hitro zaidemo v slabokrvnost ali anemijo. Te je sicer več vrst, stopenj in vzrokov, a najpogostejši je prav pomanjkanje železa. Po podatkih WHO ima kar okrog 30 % vse svetovne populacije pomanjkanje železa v krvi.

 

Železo je mineral, ki je nujen v vseh telesnih celicah. Je ključen element presnove,   eritrocitov v krvi ter encimov in hormonov. Največ ga je prav v hemoglobinu krvi kot barvilu rdečih krvničk ter v mišicah. Hemoglobin omogoča prenos kisika iz pljuč v celice. Mioglobin v mišičnih celicah pa veže in shranjuje kisik kot rezervo za delovanje celic. Za hemoglobin in mioglobin je torej odločilno – železo. Dobimo ga v živilih živalskega in rastlinskega izvora, a med njimi so velike razlike.

 

Absorbcija železa iz zaužitih jedi je ključna rešitev.

 

Železo v hrani živalskega izvora je vezano na beljakovine in je v dvovalentni obliki. Pravimo mu hemsko železo in njegove absorbcije prav nič ne moti. V hrani rastlinskega izvora pa je ne-hemsko železo kot sol anorganskih kislin in je trivalentno. Da bi telo lahko sprejelo trivalentno železo iz rastlinskih virov, ga mora najprej v črevesju zreducirati na dvovalentno. Toda pretvorbo trovalentnega železa močno zavirajo: kalcijeve snovi in kazein v mlečnih izdelkih, oksalati v špinači, rabarbari, koprivah.., inozitol heksafosfat v stročnicah in v žitih, fitati nekateri polifenoli v sadju in zelenjavi, v vinu, čaju in kavi in sojine beljakovine.

 

 

Znamenja in posledice pomanjkanja železa:

-smo manj fizično zmogljivi, saj zastaja nastajanje energije;

-brezvoljni smo in utrujeni, zaznavne so težave s koncentracijo in spominom; -manjka nam termoregulacija telesa;

-imamo slab imunski sistem in smo neodporni na okužbe;

-zaradi pomanjkanja kisika v mišičnem tkivu nastajajo maščobni peroksidi;

-peče nas jezik, imamo rozpokane kotičke ustnic, lasje so mastni in nohti krhki, -pogosto se solzimo in krvavijo nam dlesni...

-ženske izgubijo pri menstruaciji v povprečju 0,5 mg železa na dan; po rodni dobi pa izgubljajo po 1 mg železa redno vsak dan z znojem, sečem in odluščenimi celicami prebavil in kože. To velja tudi za odrasle moške.    

 

Železo v rastlinskih virih: Nikakor nas ne smejo zavesti podatki o obsolutnih količinah železa v živilih, ne da bi upoštevali, v kakšni obliki to železo je. Tako je sicer količinsko največ železa v leči (do 27 mg/100g), a to je trivalentno in ga na koncu telo zelo, zelo malo lahko počrpa. Táko anorgansko trivalentno železo v rastlinski hrani najdemo tudi v sezamu, ovseni kaši, špargljih, fižolu, oreščkih, grahu, soji, v korenju, bučnem in lanenem semenu, špinači, koprcu... Toda iz rastlinskih virov lahko izkoristimo le do 1 % železa.

 

Poleg vitamina C proces absorbcije celote železa prek črevesja pospešujejo tudi vitamini A, E, B2, B9 ali folna kislina in B12. Nujni so tudi minerali: baker, kobalt in mangan. Baker sodeluje pri vezavi železa na hemoglobin in hkrati uravnava porabo vitamina C. Kobalt je nepogrešljiv za sestavo rdečih krvničk, mangan pa pomaga aktivirati encime, ki uravnavajo izrabo vitamina C. Vitamin B12 imenujemo celo rdeči vitamin, saj je nujen za tvorbo in obnavljanje rdečih krvničk.

Pomnimo: Vitamin B 12 je v ovčjih jetrih, govedini in svinjini, jajcih, mleku in sirih. Zanj pravzaprav ni nobenega uporabnega rastlinskega vira! Britansko združenje veganov sicer trdi, da je mogoče pridobiti B12 iz spiruline, klorele, susabi-nori in drugih morskih alg, toda tu gre za analoge, ali psevdovitamin B12, ki nima hranilne vrednosti za človeka.

 

Proso je eno redkih živil, ki ima silicij v topni obliki in ga telo lahko izkoristi.

 

Silicij je zelo razširjen na Zemlji. Za človeka je pomemeben, ker krepi in napenja vezivno tkivo. Njegova naloga je, da vzdržuje povezavo med kostmi, skrbi za medvretenčne ploščice, za lepo kožo brez mozoljev in ognojkov, ščiti nohte in lase, odpravlja celulit, pomaga pri opeklinah, zdravi odrgnine ter vnetja v ustih in grlu, v želodcu in črevesju. Zelo dober vir silicija je reče vino in grozdje, sledijo oves in druga žita, mineralne vode, čvrsta zelenjava. Na dan ga potrebujemo okrog 100 mg. Boljši izkoristek imamo, če so polek tudi bor, kalcij, magnezij, mangan in kalij; molibden pa ga ovira.

 

Pomnimo:  silicij v celice prinaša hranilne snovi, odnaša pa odvečne snovi in strupe.

 

Baker sodeluje pri nastajanju hemoglobina v krvi.

 

Tudi baker je esencialen element za človeka, čeprav ga ne potrebujemo veliko. Biološko vrenost bakra so spoznali že na začetku 20. stoletja, ko so preučevali  pomanjkanje bakra pri govedu, ki je zbolelo za obliko anemije. Kaj kmalu so ugotovili podoben primer anemije zaradi pomanjkanja bakra tudi pri človeku.

 

Baker je vključen v interakcijo z železom in kot sestavina encima ceruloplazmin sodeluje pri nastajanju hemoglobina v krvi. Podpira presnovo beljakovin, kožnih in lasnih barvil ter obnovo živcev. Sodeluje pri nastajanju temeljnega kostnega tkiva in preprečuje poapnenje žil. Pomanjkanje bakra botruje mnogim infekcijskim boleznim. Sprejem bakra podpira vitamin C, pri tem sodelujejo tudi drugi minerali: železo, mangan, molibden in kositer. Največ bakra je v živalski drobovini, največ v svinjskih jetrih, ter mleku in mlečnih izdelkih, v oreščkih ter gradu in soji. Nekaj ga je tudi ostrigah, čokoladi, kakavu v prahu in sončničnem semenu.

/iz kuharske paralele:/

Recept za slanike, po domače štangelne:

potrebujemo: 1 kg moke, kvas, velika kisla smetana ½ litra, zavitek 250 g masla, 5 rumenjakov in mleko po potrebi, odvisno od mehke bele moke. 

pripravimo: kvasni nastavek vlijemo v moko, ki smo jo previdno solili ( do dve čajni žlički) in zamesimo v mehko testo, posebej razžvrkljamo rumenjake, dodamo mlačno stopljeno maslo, dodamo kislo smetano, dobro premešamo in vlijemo v moko, po potrebi dolivamo mleko. Pustimo vzhajati pol ure in testo razvaljamo do ca 3 mm debelo; raztopimo del masla in z njim s čopičem premažemo po razvaljanem testu. To nato razrežemo na 12 cm široke trakove, dolge po vsej dolžini testa. Iz trakov narežemo trikotnike in jih zvijemo v rolice, po domače – štangelne, te zložimo v namaščen pekač ali na peki papir, premažemo z razžvrkljanim rumenjakom, ki mu dodamo malce mleka in po vrhu posujmo s soljo. Lahko dodamo tudi na drobno nariban sir, sezam ali kaj drugega. Ponudimo jih kot samostojen prigrizek.

 

 

Kaša s slivami:

potrebujemo: 1 liter vode, 25-30 dag prosene kaše, 12 suhuh sliv, košček masla, dorbtine, limonino lupinico, cimet, sol in sladkor.

Pripravimo: vodo zavremo, oprani kašo in slive stresemo v lonec in premešamo. Kuhamo 20 minut. Posebej stopimo maslo in na njem prepražimo kruhove drobtinica. S tem zabelimo kašo. Nato damo vse skupaj v peč, da se zapeče.

Na obisku v Bohinju

240-letnica prvega vzpona na Triglav

Bohinj. Kdor ga je obiskal, je prepričan, da ga pozna. A v resnici ima na stotine obrazov, pač glede na letni čas in vreme. To je še posebej muhasto in domačini vedo, da ima v Bohinju dež mlade. Lepota doline z jezerom, planine in gore so že od nekdaj privabljale ljudi, zato je Bohinj že zelo zelo dolgo poseljen; od prazgodovine. O imenu kroži več mitov in legend, predkrščanskih in poznejših, a vse, razen hudomušnih, razglašajo Bohinj za raj na Zemlji. ''Boh'' je po bohinjsko krščanski Bog in Bohinj je njegov dom; v predkrščanskih časih pa je bilo tu domovanje bogov. Skratka, nekaj posvečenega je na tem koncu.

 

Morda je Bohinj najlepše opisal nestor alpinizma na Slovenskem dr. Julius Kugy: »Bohinjska dolina - dolga odprta kotlina, skozi katero se pretaka v skalah rojena Savica s svetlo zelenimi vilinskimi vodami, sočnimi travniki z idiličnim čarom, iz tihega miru pozdravljajoče prijazne vasi, okrog gore slikovitih obrisov, zavite v temne smrekove gozdove, v višavah na oblakih praznični prestol Triglava.«

 

Saj res, Triglav, slovenski očak, simbol identitete našega naroda. „Oj, Triglav, moj dom..., kako si krasan, kako si krasan...!“ In letos slavimo 240 let od prvega vzpona nanj.

 

Kako so se Bohinjci pripravljali na to dejanje, so predstavili učenci 4. in 5. razreda Osnovne šole dr. Janeza Mencingerja iz Bohinjske Bistrice v kratki igri »Triglav, moj dom« Bohinjskega pisca Petra Krkoča. Sicer smo v uvodu v oddajo zaslišali Lovske rogiste iz Bohinja, v nadaljevanju pa so našo alpsko himno Jakoba Aljaža „Oj, Triglav moj dom“ zapele brhke Bohinjke, Triglavske rož'ce.

 

Te dni je v Bohinju vse cvetelo. In na prvi mizi so otroci  pod vodstvom Nuše Rabič Cokan izdelovali pisane cvetoče šopke. Dobile sva jih tudi midve, Nadja in Marija. No, Bohinjci so šli korak naprej in so svoje dejavnosti in projekte v tem času podkrepili s skupnim sloganom - Bohinj cveti. Tak razcvet je pravi simbol povezanosti Bohinjcev, z naravo, ki je tu dejansko prečudovit ''raj pod Triglavom''. In z oddajo smo želeli preveriti, ali so tudi s svojimi jedmi, tradicionalnimi in modernimi, povezani s to cvetočo naravo. Tradicionalne bohinjske jedi sta že v kuharski paraleli pripravili Mihovčeva Tončka oziroma (Tončka Zupanc) in Urška Odar z otroki, na katere sta prenašali svoje znanje. Pripravili sta bohinjski podmet in Bohinjske žgance iz zdroba koruze tropinke (recepta sta na koncu zapisa).

 

Med osrednjima vklopoma pred centrom TNP pa so tradicionalne jedi, ki so jih kuhali še v polpreteklosti, predstavile članice Društva Kmečkih žena, na mizi so bili:  skutni namazi z divjimi rastlinami, kuhano maslo z zelišči, zaseka in suhe klobase,  fižolova solata s čebulo in domačim kruhom, koruzni žganci z zeljem in mlekom, ješprenj, jajčni sok (usukan močnik) z ocvirki in kruhovimi kockami, krompirjevko, zabeljen fižol z ocvirki in jabolčna čežana...; kot sladico pa buhteljne z marmelado, ajdovo rezino s pušpenom (brusnicami), sok iz bezgovih cvetov in melise ter kompot iz suhih hrušk. Veliko vsega.

 

Malce naprej je Primož Rauter  skuhal lovski golaž  in predstavil zgodbo o svojih bohinjskih ruzakih, ki jih dela s srcem in jih cenijo gorniki daleč naokrog. Njegova žena Klavdija Rauter je pokazala dela nakit in rute, Kdor ljubi ribe, si je naslednjega gosta v oddaji z zanimanjem ogledal in mu prisluhnil. Mitja Zupan je prinesel ribe, potočne in jezerske postrvi in druge, ki jih goji v svoji Ribogojnici Zupan v vasi Nomenj v izvirski vodi, ki priteče izpod gorskega masiva Pokljuke. Kako spečene ribe izgledajo na krožniku pa je pokazal  Branko Slamar iz Gostilne Pri Hrvatu. Matevž Gartner iz Sirarstva in Kmetije Pr'Odolnek, je prikazal pravcato sirarno in postopek sirjenja mleka. No, ponudil je tudi visok, slasten bohinjski sir s številnimi luknjami...

 

Marsikaj od tega orodja, ki smo ga videli pri Matevžu je danes že v Muzejih po Bohinju. O njih je govorila Anja Poštrak. Pospremile so jo pevke Ženskega pevskega  zbora KD Bohinj pod vodstvom Cilke Novoselec. Drugi vklop smo začeli s plesom dveh skupin otroške folklorne skupine Bohinj. Naju z Nadjo je na prizorišče pripeljal kmečki voz z dvema konjema, kakršni so po bohinjskih vaseh  vozili že v prejšnjem stoletju.

 

Potem smo si najprej ogledali tradicionalni bohinjski koruzni kruh, narejen iz moke iz rdeče koruze tropinke, ki je prav tako posebnost Bohinja. Bohinjske čebelarje skozi zgodovino je predstavil čebelar Mišo Sarajnik; prinesel je tudi zabojnik s kakršnim so v 20.stoletju Bohinjci  izvažali čebele po svetu. Alenka Dobravec iz Hotela Kristal je poskrbela za sladkarije, in sicer  čokolado z mohantom, presno čokolado s cvetnim prahom, čokolada z zaseko, čokolada z ocvirki,  koprive v čokoladi, čokolada z materino dušico, pehtrančki in bohinjski čaj.

Projekt Bohinjsko/From Bohinj je predstavila Jana Vilman, Tina Markun pa triglavski narodni park. Zaključno besedo je imel Klemen Langus, direktor Turizma Bohinj, 

Pri jedeh je treba najprej omeniti bohinjsko posebnost – koruzne žgance.

Kot beseda pove, naredijo jih iz koruzne moke, vendar iz avtohtone vrste koruze trdinke. Ta ima trše zrnje in precej bolj rdeče obarvano z oranžnim pridihom. Količina zaščitnih karotenoidnih snovi v njej je še nekoliko višja kot pri navadni, recimo ji – rumeni koruzi.

 

 

Pomnimo: koruza trdinka ima višjo vsebnost antioksidantov od drugih sort.

 

Koruza nasploh vsebuje kakovostne beljakovine (aminokisline), veliko sladkorja, vitamine skupine B, vitamin C, kalij in fosfor ter primerno hranilno vrednost; 100 g koruze ima 96 kalorij. Ker ima precej topnih vlaknin, ima nizek glikemijski indeks in veliko hranilnih snovi, med njimi veliko takih za nastanek ''dobrovoljnega'' noradrenalina. Pri koruzi so vsem na očeh – karotenoidi. Lepo intenzivno rumeno do oranžno-rdečo barvo ji daje kriptoksantin, ki kot močan antioksidant odločno krepi naš imunski sistem.  

 

 

Bohinjska posebnost je -kot rečeno- koruza trdinka.

 

Na poljih v Zgornjem Bohinju že stoletja gojijo izvorno, avtohtono sorto koruze, imenovano trdinka, ker ima manjše zrnje s tršo ovojnico. Težko je reči, ali je ime dobila po zvrsti koruze trdinke, ali pa je ime samosvoje, saj so storži bohinjske trdinke po velikosti manjši od zvrstne, predvsem pa se razlikujejo po izrazito temnejši  rdečkasto-bakreni barvi in pisanosti zrnja. Prav tako se po barvi razlikujeta tudi zdrob in moka. Čeprav je zrnje trše od navadne koruze, pa sta zdrob in moka na koncu mehkejša za uporabo. Zrnje bohinjske trdinke meljejo na star način, s kamni, ki integralno obrusijo zrnje, da je moka na koncu bolj groba, a vsebuje prav vse, kar je bilo v zrnju. Trdinka je zelo odporna sorta turšč'ce, kot ji pravijo, ki jo ne napade nobena bolezen in ne potrebuje zaščite, prenaša pa le hlevski gnoj.

 

Iz take koruzne moke so Bohinjci že v preteklosti kuhali izvrstne bohinjske koruzne žgance z ocvirki. Ti so bili nekoč poglavitna bohinjska hrana, najpogosteje postreženi še ''s ta sladkim mlekom''. Kako pomembni so bili žganci za Bohinjce lepo pove rek, ki se je ohranil iz ''tistih časov'', napisan v narečju: "Žganc na waže, kam∂r pokaže." To pomeni, da se na človeku pozna, kako veliko mero žgancev je pojedel. Včasih so jih pripravljali za zajtrk, kosilo in večerjo. Večernih je bilo največkrat toliko, da so prenočili do naslednjega zajtrka.

 

 

Druga značilnost je bohinjski sir.

Toda Anja Poštrak iz Plašarskega muzeja je pojasnila, da sprva sir ni bil glavni vir zaslužka za Bohinjce, marveč maslo. „Velike količne masla so tovorili v Trst. Zato se je v Bohinju razvilo škafarstvo-izdelovanje "embalaže" za tovorjenje masla. Bohinj je bil v preteklosti zaprt proti Gorenjski, ker še ni bilo poti skozi Sotesko, zato so se Bohinjci veliko bolj navezovali na primorsko stran“, je dejala.

Šele v 19. stoletju so ugotovili, da je tudi sir dober dodaten vir zaslužka kmetov. Izdelovanja sira jih je učil bohinjski župnik Janez Mesar, in sicer po zgledu sosednjih alpskih dežel. V Bohinj je tudi pripeljal sirarske strokovnjake iz Švice... Poglavitno za poslovni uspeh pa je bilo, da so se začeli povezovati v sirarske družbe. Šele, ko so se povezali ter imeli po enega skupnega sirarja in sirarko, je izdelovanje sira preraslo okvire domačega gospodinjstva in postalo tržno naravnano.

Siri so iz kravjega mleka, saj je paša obilna tako v nižini, kakor na planinah, ki so nekako porazdeljene po bohinjskih vaseh. V nižinah travnike izkoriščajo zlasti za košnjo in pripravo sena za krmo goveda prek zimskega obdobja.

Ker sem o sirih že veliko pisala, naj tokrat omenim samo posebnost – sir mohant. Tehnološko nastaja drugače kot klasičen sir, in sicer v anaerobnih pogojih, Rezultat je izdelek prav nenavadnega okusa in zlasti posebnega vonja, ki je, milo rečeno, vse prej kot prijeten. A o okusih ne gre soditi, mar ne?!

Več pozornosti bom namenila sirotki

Ločimo primarno in sekundarno sirotko. Primarna sirotka je tekočina, ki ostane v kotlu med sirjenjem, ko se iz mleka izločita beljakovina kazein in večina mlečne maščobe. Tedaj nastane tako imenovano sirno zrno, ki ga poberemo iz kotla in iz njega čez nekaj tednov dozori sir. V kotlu pa ostane tekočina – primarna sirotka. Ta je s prehranskega stališča najboljši del mleka. V njej ostane nekako polovica vseh mineralov, skoraj ves mlečni sladkor in dve izmed treh skupin mlečnih beljakovin; to so beljakovine iz vrst albuminov in globulinov.

Če postopek nadaljujemo, lahko albumine in globuline s citronsko kislino (ali kisavo) pri kravjem mleku (pri ovčjem in kozjem mleku to ni potrebno) in dodatnim kuhanjem izločimo iz primarne sirotke kot sirarsko ali albuminsko skuto. Kar ostane v kotlu, je sekundarna sirotka in je skoraj brez beljakovin.

Sveža primarna sirotka je blagega sladkega okusa, zato ji nekateri pravijo tudi sladka sirotka in po okusu spominja na razredčeno mleko. Na hladnem se ohrani nekaj dni, potem se začne kisati, kar pa ni znamenje kvarjenja, marveč je naraven proces, saj nastaja mlečna kislina, obenem se poveča količina probiotičnih bakterij v njej. Kisla primarna sirotka je še vedno uporabna in jo lahko hranimo več mesecev. Po barvi je primarna mlečno bele barve, kakor če bi z vodo razredčili mleko.

Sekundarna sirotka pa je bolj prozorna in opazne zeleno-rumene barve, in sicer zaradi laktoflavina, ki je različica vitamina B2. Na svetlobi se sekundarna sirotka razbarva in postane motne bele barve.

Hranilni pomen za človeka

Primarna sirotka ima zelo visoko biološko vrednost. Za razliko od beljakovine kazein v siru, ki je v obliki večjih molekul (te so zato težje razgradljive in prebavljive) so beljakovine iz vrst albuminov in globulinov v sirotki po kemični sestavi majhne molekule in zato hitro prebavljive in popolnoma izkoristljive.

V sirotki je velik odstotek esencialnih aminokislin, zlasti levcina, cistina in lizina ter drugih. Izredno ugodno je razmerje med cistinom in metioninom za boljši izkoristek beljakovin v organizmu. Razmerje je kar 10 krat boljše kot pri sirih, ki imajo kazein. Dobro razmerje vpliva tudi na razgradnjo telesu lastnih maščob, zato pravimo, da je sirotka dobra za hujšanje.

Tudi razmerje med lizinom in argininom je odlično, kar koristi zoper herpes. Visoka vsebnost lizina krepi zbranost, pomaga pri neplodnosti ter krepi nastajanje hormonov in encimov. Starejših ljudje pa bi morali sirotko piti tudi zaradi levcina, zlasti tisti, ki težko prebavljajo beljakovinsko hrano.

 

Pomnimo:  visoka vsebnost lizina v primarni sirotki krepi zbranost in pomaga zoper herpes. Zaradi levcina  bi morali sirotko piti tisti , ki težko prebavljajo beljakovinsko hrano. Beljakovine v sirotki so tudi precej bolj učinkovite kot  izotonični napitki, hitro odpravijo utrujenost in povrnejo mišično moč.

Glutaminska kislina v sirotki optimizira delovanje možganov. Sposobna je namreč zbirati amonijak, ki nastaja v možganih in ga nevtralizira. Zato sirotko priporočajo pri depresijah, shizofreniji, pozabljivosti in celo impotenci. Podobno deluje tudi njena asparaginska kislina, ki pomaga izločati amoniak iz telesa in s tem varuje živčni sitem. Obe kislini naj bi zagotavljali boljše delovanje možganov v celoti in dvig miselnih sposobnosti. Zaradi asparaginske kisline sirotko priporočajo športnikom za zmanjšanje utrujenosti in večjo mišično aktivnost.

Med vitamini v sirotki prevladujejo tisti iz skupine B, zlasti B2, B5, B9, B12, B6 in B1 ter v manjši meri še druge. Zaradi vitaminov koristi pri stresu, tesnobi in paniki, pri nespečnosti, vnetjih v ustih, pri sladkorni bolezni in težavah z želodcem in prebavo. Zaradi mineralov, zlasti dobrega razmerja med kalijem in natrijem, jo priporočajo vsem, ki imajo visok krvni tlak. Zaradi skupnega delovanja mineralov sirotka blagodejno čistilno in razstrupljevalno deluje na ledvice, mehu in žolčnik.

           

recepta:

 

bohinjski podmet: zavre 1l vode, osoli in posebej na krožniku zameša jajce v dve pesti bele ali koruzne moke (iz koruze-trdinke), to strese v krop in meša z metlico na nizkem ognju, ca 15 minut, da se zgosti. Prelije na krožnik (zgleda kot močnik) in začini s po žlico masla in soljene skute in doda na kocke narezan popečen kruh  Če je bil podmet iz koruze, so zraven pili mleko.)

 

 

 

Bohinjski žganci: iz zdroba koruze tropinke. Rekli so jim: žganci s turšco.      Zraven so ponudili hruševo vodo (kompot).

Recept:

Bohinjski žganci: v slan krop v kotličku počasi vsipljejo moko koruze trdinke,  poravnajo, naredijo križ, kotliček pokrijejo in 15 minut kuhajo, da moka od zunaj zakrkne. Nato kotel odkrijejo in na sredo koruzne mase naredijo luknjo in pustijo, da se žganci še naprej pokriti počasi kuhajo najmanj dve uri, še raje več. Potem odlijejo odvišno vodo v posebno posodo, ker jo bodo rabilili pozneje. Zdaj žgance v kotlu začnejo drobiti s kuhalnico na manjše grudice. Na štedilniku odstrani toliko ''rink'', da kotel sede globoko v štedilnik in plameni in toplota objemajo celotno površino kotla. Žgance nenehno mešajo, da ''popekajo'',  kar pomeni, da naredijo tanko hrustljavo prevleko. Zdaj jih prelijejo z zabelo: zaseko, bohinjskimi ocvirki ali domačim maslom.

 

Pripravila Marija Merljak

Foto: Ivan Merljak

NAGRADNA IGRA

Nagradna igra "Zbudi se, Slovenija! "

Pravila nagradnih iger
SODELUJ
NAGRADNA IGRA

ZBUDI SE, SLOVENIJA 3. maj 2018

Pravila nagradnih iger
SODELUJ